Dejstvo, da Apocalyptice ni bilo v naše konce že kar nekaj let, je v veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška privedlo mnogo obiskovalcev. A mirne vesti lahko rečem, da to ni več ista skupina, ki se nam je prvič predstavila tam nekje na prelomu tisočletja, ko so štirje mladi svetlolasi čelisti, na osnovnošolskih stolih pred nabito polnimi Križankami, dih Ajemali s svojim žaganjem na, za metalce takrat še povsem neznan in eksotičen klasičen instrument – čelo! Takrat je za razgrevanje publike poskrbela kar, v tistem času prav zvezdniška domača skupina, Siddharta, tokrat pa so Finci s sabo pripeljali prav tako vroče rockerje, mlade Avstralce Tracer.
S Tracer sem se prvič spoznal pred kakimi tremi leti, ko sem njihova hita s prvenca Spaces in Between pogosto slišal na angleškem internetnem radiju Planet Rock (ki ga žal v Sloveniji ne moremo več poslušati). Angleži so namreč to novo odkrito skupino močno promovirali, aktualna hita Devil Ride in Too Much, pa sta iz zvočnikov udarjala večkrat na dan. Novica, da bodo Apocalyptico spremljaji prav Tracer, me je zelo razveselilo, saj se je obetala prva priložnost, da skupino slišimo in vidimo tudi v živo. Tracer, za razliko od večine avstralskih rockerskih bandov, ne skušajo imitirati ultraslavnih rojakov AC/DC. Njihovo zvrst bi lahko opredelili kot mešanico stonerja in grungea '90ih s klasičnim rockom '70ih, na njihov stil pa so močno vplivale skupine kot so Audioslave, Soundgarden in Queens of the Stone Age, kot tudi Foo Fighters. Trio v postavi Michael Brown (kitara/vokal), Jett Heysen Hicks (bas kitara, spremljevalni vokal) in Andre Wise (bobni), so svoj prvi slovenski nastop pričeli brezkompromisno z udarno Too Much. Spolirana albumska produkcija, ki kar kliče, da Tracer postanejo glasba za v avto, je tokrat klonila pod surovim umazanim zvokom kitare in basa, skupina pa je še dodatno zažarela. A glej ga zlomka – dvorana statična kot med nedeljsko cerkveno pridigo. K sreči je konec komada le požel aplavz in vzklike spodbude in navdušenja. Avstralci so tako dobro polovico svojega PREkratkega nastopa namenili promociji letos izdanega albuma Water for the Thirsty Dogs, sprva intimno sprejetje publike pa je iz komada v komad preraščalo v večji odziv in sodelovanje med samim nastopom. Vse to je kazalo, da so Avstralci odlično izokristili svoj prvi nastop v Sloveniji, saj se je tudi po koncertu, v avli mnogo ljudi slikalo z njimi. Po koncu koncerta Apocalyptice sem jih srečal tudi sam in fantje so mi povedali, da v kratkem planirajo novo evropsko turnejo na kateri računajo tudi na ponoven obisk Slovenije.
Ko se je ura bližala nastopu Apocalyptice, se je dvorana močno napolnila. Kot že rečeno v uvodu, Apocalyptica ni nastopila v Sloveniji že kar nekaj let, štiri, če se ne motim. Originalni kvartet čel, se je namreč pred šestimi leti skrčil na 3, dodan je bil bobnar, že kmalu po začetku pa so na svoje albume vključevali tudi gostujoče pevce. A z lanskim letom se je Apocalyptica odločila, da gostujoče pevce zamenja z le enim vokalistom, kar so tudi storili na letos izdanem albumu Shadowmaker. Za vroči mikrofon je poprijel ameriški pevec Franky Perez, ki je pred tem sodeloval tudi s Slashom, preden je ta za svoj projekt izbral Myles Kennedya.
In kako se ta sprememba obnese? Torej, ne najbolje. Udarni trio skupine je seveda izvrstno uigran s klasično glasbeno izobrazbo in več kot dvema dekadama nastopanja. Dejansko ne bi bilo pripomb, če ne bi, vsaj pri starejših skladbah pogrešal neko dodatno globino, ki je manjkala zavoljo izgube četrtega čelista. Franky Perez svoj nastop ni začel suvereno in stanje se ni izboljšalo niti do konca koncerta. Pri tako kvalitetnih glasbenikih je kar težko verjetno, da so si dopustili izbiro tako povprečnega vokalista. Vseeno sem mnenja, da bi bilo bolje, da njegove linije »odpoje« četrti čelo. A kaj moremo – publika je kljub temu norela in ni bilo videti, da bi jih ta pomankljivost pretirano motila – vsaj večine ne. Bobnar Mikko je stalen član zasedbe že deset let in njegovemu mojstrstvu za bobni ne gre oporekati. A uvedba bobnov je bila dvorezen meč, ki se je izkazala tudi na tokratnem koncertu. Medtem, ko izvrstno ritmično poudarjajo ta miks klasičnih instrumentov in metal glasbe, pa se vse prevečkrat zgodi, da popolnoma preglasijo nežnejše dele skladb, kjer drugače čelo s svojim žametno globokim glasom prevladuje.
Sam koncert se je pričel z aktualnim Reign of Fear, oder pa je v ozadju krasilo statično ozadje, ki se je po nekaj skladbah zamenjalo. Finci so približno tretjino skoraj dve uri trajajočega koncerta, namenili aktualni ploči Shadowmaker, vmes pa se poigravali s starejšimi skladbami. Nekje na tretjini svojega seta, se je Mikko preselil na manjši set v prednji vrsti odra, ozadje pa se je spremenilo v videoprojekcijo, ki nas je spremljala preostanek večera. Apocalyptica je svojo karierno pot pričela z izdajo albuma Apocalyptica Plays Metallica in nisem prepričan, ali gre poklon začetkom skupine, neizmerni priljubljenosti Metallice, kombinaciji obojega ali čim drugim, a Master, Sandman in One so poželi največje navdušenje občinstva, poleg Inkvizicijske Simfonije Slayerev. A največje presenečenje in posledično navdušenje so Finci privarčevali za skorajšnji konec koncerta. Med uvodnimi takti norveške Griegove klasike je namreč Perttu pričel z igranjem Zdravljice, kateremu se je na ves glas v trenutku z besedilom pridružila cela dvorana.
S koncerta sem se odpravil mešanih občutkov. Apocalyptica še zna, nedvomno. So pa njihove odločitve v zadnjem času precej zamajale njihov status, izbira pevca pa je bila žal porazna. Ali skušajo s tako potezo zaplavati v bolj komercialne vode, kjer trenutno kraljuje hrvaški duo 2Cellos? Kdo bi vedel, a dejstvo je, da ko so Finci izdali svoj prvi album, sta se Hrvata šele vpisovala v osnovno šolo. K sreči so okus večera popravili Tracer, ki dajejo upanje, da tudi mlade skupine še znajo ustvarjati in servirati kvalitetno rock glasbo.
na vrh