Tradicionalni festival v kraju Majano pri Vidmu poskrbi v svoji programski ponudbi vsako leto za prihod večjega izvajalca. Takšnega, ki goji simpatije do trše zvočne kulture. To je metala ali hard rocka. Če so pred dvema letoma stali tu na odru ameriški sludge metalci Down in v lanskem letu »razvpiti« in visoko cenjeni italijanski (novovalovski) alternativci Litfiba, je letos organizator izbral newyorške metal legende Anthrax. Znova je bil vstop prost. Nora novica, mar ne?
Zakaj je tu prost vstop in zakaj se najde denar, da se lahko organizira koncert svetovno znane metal zasedbe? Verjetno tiči odgovor v tem, da so ljudje, ki razpolagajo z denarjem pri organizaciji celotnega programa festivala v Majanu, tudi sami simpatizerji trših zvokov, vsekakor pa je prihod Anthrax v Majano ob prostem vstopu, dokaz o mnogo večji ozaveščenosti in istovetenju s samo rock in metal kulturo na tleh naše zahodne sosede, kot je to pri nas, kjer denar namenjen takšnim dogodkom, očitno nikoli ne najde pravega mesta. Pri nas sicer mrgoli dogodkov z zastonj vstopom, a smo pri »večjih izvajalcih« obsojeni na »balkanijado«, dalmatinske klape in domače narodnjake. Krasna lepa nova Slovenija pač.
K sreči imamo torej Furlanijo na dosegu rok. Ljudi se je nabralo najmanj 4.000 če ne več, med vsemi gorečneži iz Italije tudi polovica Slovenije, cel goriški konec s Severno Primorsko in obalo, kup ljudi pa je prispelo tudi iz ljubljanskega konca. Vsekakor ne gre zaobiti tudi kopice obiskovalcev s Hrvaške.
Anthrax so s samim nastopom kanček zavlačevali. Koncert je bil napovedan za 21. uro in 45. minut, vendar jih na oder ni bilo pred deseto in pet minut. Prav v času pred pričetkom koncerta je pričelo nevarno grmeti, z neba pa se je usulo nekaj debelih kapelj na prizorišče. A se je ploha odločila premakniti drugam in je soparnemu Majanu tokrat k sreči prizanesla.
Joey Belladonna (vokal), Scott Ian (ritem kitara), Charlie Benante (bobni), Frank Bello (bas kitara) in Jonathan Donais (solo & ritem kitara) - mož, ki je pred kratkim zamenjal pobeglega Robba Caggiana k Volbeat in je prispel k Anthrax leta 2013 iz zasedbe Shadows Fall, so v uvodnih minutah delovali nekoliko zadržano. Kot, da se spoznavajo z ambientom, samim odrom in kot da bi čakali, da se vsi fotografi »poberejo« iz prostora za fotografiranje. Od komunikacije, do samega razpoloženja. Občutek je bil, kot da so se prišli v Majano malo pocrkljat na počitnice in da želijo opraviti s koncertom s pomočjo gole rutine. Vendar temu ni bilo tako. Zaporedje klasik Caught in a Mosh in takoj za njo Madhouse, je dalo dodatna krila zlasti publiki, ki se je skrajno vnela. V tem času so najbolj gorečni obiskovalci rezervirali prostor za moshanje, ki je jasno ločil sprednji del prizorišča, od preostalega, kjer so spremljali koncert nekoliko bolj »uglajeno umirjeni« ljubitelji trdih zvokov. Prizorišče se je posledično kaj kmalu prelevilo v pravi saharski vihar, saj je narod dvignil v luft vse polno drobnega peska, ki pokriva festivalsko prizorišče. Bend je skozi koncert naglo prestavljal v višjo prestavo, dvigoval tempo, posledično s tem pa je tudi raslo samo koncertno vzdušje. Iz minute v minuto. Prvi se je po pričakovanju prebudil Belladonna, ki je posteljal nekaj povedi s katerimi je hipoma »kupil« občinstvo, instrumentalni del ekipe zlasti z odrskima »telovadcema« Scottom Ianom in Frank Bello, je temu sledil. Krepostno detonirajoči in z briljantno natančnostjo tempirani ritmi, brezkompromisna riffovska žganjica, v občem seštevku odlična eksekucija ter kar je glavno. Izvrsten zvok. Tudi vreme je prizaneslo. Ne le s plohami, pač pa tudi z vetrovnostjo, tako da sunkov, ki bi »odnašali« zvok na tako odprto izpostavljenem prostoru, kot je festivalsko prizorišče v Majanu, ni bilo.
Bend je odigral set listo dolgo uro in dvajset minut. Lahko bi bil podaljšal druženje s publiko še vsaj za dodatnih deset minut, ali nadomestil v set listi kak novejši komad s klasiko osemdesetih. Nove skladbe učinkujejo nekoliko drugače, celo »upočasnjujejo« skupino, vendar ne gre gledati novemu materialu v zobe. Še posebej, ko so se Anthrax dokopali do skladbe In the End z novejšega »Worship Music«, ki deluje kot nekakšna thrasherska mini suita, s povsem preprostim a neverjetno učinkujočim glavnim riffom, izjemnim stopnjevanjem vzdušja na prehodu iz kitice v refren ter dodanimi zvonovi, ob katerih se dodatno naježijo dlake na koži. Anthrax so predvidljivo privarčevali znamenito priredbo zasedbe Trust imenovano Antisocial prav za rep regularnega dela, ob katerem je bučalo prav do zadnjih vrst, ko je publika enovito vpila refren in je Majano pokal po šivih. V dodatku bi, kot rečeno novo Breathing Lighting, lahko nadomestila kakšna starejša klasika, v slogu presenečenja, a tega nismo dočakali. Se je pa skupina takoj za njo polotila še, do tistega trenutka pogrešane »Among the Living« klasike Indians, ki jo je namerno raztegnila in tako izvlekla iz dodobra omagane publike prednjih vrst, še zadnje atome moči.
Nič manj nič več. Po nekoliko medli izkušnji iz Zagreba, kjer je usodo razvoja dogodkov krojil obupen zvok, je nastop skupine v Majanu, pričaral natanko tisto, po kar smo prišli. Lahko rečemo izvrsten koncert, po katerem so obiskovalci prejeli želeni thrasherski projektil v sredino čela . Anthrax so bend, ki je v Majano prišel, videl, odigral, zmagal!
na vrh