Angleško/nemško/švedsko bombardiranje nedolžnih slovenskih ušesc s strani B

Hja, Dihurčki so še enkrat več presenetili in v naše kraje pripeljali velikanski imeni old-school death in thrash metal scene, angleške dedke Benediction, ki pa se jim leta (roko na srce pa kamen v glavo) ne poznajo, in nemške Holy Moses, na čelu z Sabine Classen, ki je, ko ni na odru tipična nemška metalka, kakršnih horde vsako leto okupirajo Tolmin med MetalCampom, ampak na odru je pa žival. Poleg so navrgli še (meni neznane) švedske death metalce Nominion in par lokalnih matadorjev Dickless Tracy ter Sarcasm. In to je bil več kot dovolj velik razlog, da sva s FotoSorčijem odvrgla kele, lopate, karjole in podobno (ja, na lopi za orodje je treba dvigniti streho, ker mora traktor nekje prezimiti, a ne?), zamenjala od malte zaflekane kombinezone za talepe cunje in jo pičila v prestolnico naše preljube kure.

Koncert se je začel lepo ob pol osmih, prej je še toplo jesensko vreme dovolilo, da se strese par pivaklov lepo na parkplacu, se naštima fotografska oprema in gasa. Lokalni dvojec Dickless Tracy/Sarcasm je (vsak s pol ure dolgim setom) ogrel, razgibal in nasmejal pod odrom zbrane prijatelje. Tracyji so pač igrali svojo godbo, kratke, udarne, vesele grind/death poskočnice čisto korektno. Po moje je njihov glavni problem predvsem to, da igrajo večinoma pred prijatelji, pa zato ne vejo točno, kako bi publiko malo bolj zainteresirali za sodelovanje med koncertom. Ej, fantje, vsekakor bi pomagalo, če bi se malo premaknili med špilom, hudirja. No, njihove pol urice se ni vleklo, tudi komentarji med komadi so bili zabavni, roko na srce, pa je treba tudi priznati, da se je od prvega do zadnjega komada število slemajočih oseb v hali povečalo za 100% (med prvim komadom je slemal eden...pa zračunajte koliko jih je pri zadnjem...), med zadnjih komadom pa smo videli tudi že prvi mosh-pit, v katerem je sodelovalo (reci in piši) dvoje oseb (pa ne tistadva, ki sta slemala), kar je za prvo predskupino, ki so jo po moje vsi obiskovalci videli že n-tič čisto O.K.. In sva šla na tretje pivo. Sarcasm pa so kljub drugačnim črnim napovedim (Rok, zmotil si se) igrali veliko, veliko starih komadov, ja tudi "odo pečkam za kurjenje raznih osebkov" pred lepo napolnjeno Gala Halo. Je pa tudi res, da obstaja precej boljših thrash bandov, po naši domovini, pa tudi drugje. Kolega (ki je bil tega večera jako šaljivo razpoložen), je rekel, da če bi bili Sarcasm narodno-zabavni ansambel, bi bili v ligi kakšnih Mrtvo Polje al pa kaj takega. Jebiga, moje mnenje pač. Če se kdo ne strinja, se lahko pogovorimo od pivu. Pa pivo prinesite s sabo. Tudi njihove pol ure se ni vleklo, precej tudi zaradi Mucyjevega pokrivala. Kot se je po njihovem špilu (še enkrat) slikovito izrazil kolega, bi trud obeh ogrevalnih skupin na Eurosportu označili z oznako "good effort"...mislim, da vsi vemo, kaj to pomeni... Ampak tudi njihov špil v okviru zmožnosti ocenjujem pozitivno.

In sva šla na četrto pivo. Potem se je pa začelo. Švedski Nominion so bili meni osebno popolnoma neznani, pa mi je kratek posvet s stricom Guglom ( od Guglove Tine s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem bratranec, če kdo slučajno ne ve) razkril, da so fantje prisotni na švedski sceni že od pradavnega leta 1993 (takrat sem mel pa še jaz lase), ko so izdali prve demo posnetke, ki pa so bili v kroženju le po skandinavski sceni. Od tedaj pa so izdali pet albumov, ter nebroj EP-jev, mini albumov,... koncertirali z Dismember, Dissection, imeli že turneje z Benediction, Vital Remains, skratka, fantje niso od včeraj. In so se prišli še v Ljubljano pokazat. In so mirno prišli na oder, se priklonili, zavzeli pozo in USEKALI. Ampak kako so U-SE-KA-LI. To je to, drage moje. Old-school scandinavian death metal iz starih dobrih časov, ko se besede melodic in death metal še niso uporabljale v istem stavku. FotoSorčiju je čeljust padla na tla, pa je ponosen lastnik lepe zbirke death metal CD-jev, katerih lepo število datira pred leto 1995, tako mu le malo death metal bandov vzame sapo. Jaz osebno sem spustil krik ranjenega nosoroga in se pridružil slemanju pod odrom, pa imam lase dolge sigurno 0,2 cm. Ja, res, teli fantje so me pa sezuli. Pa celo Gala Halo tudi, če smo ravno pri temu. Po moje je malo prisotnih pričakovalo tole, kar nas je doletelo. Mosh-pit je bil do drugega stebra (vsi, ki ste že kdaj bili v Gala Hali veste kaj to pomeni), folk je vpil z bandom, trznil na vsako foro, slemali smo vsi, band in publika, skakali prav tako. Fantje na odru so bili vidno zadovoljni z odzivom publike in so v špil vložili 110% procentov. Mislim, da nihče od članov banda ni bil pri miru niti sekunde. Fantje niso zgubljali časa z napovedovanjem komadov, včasih so se med pavzami le na kratko zahvalili, sicer so pa prašili kot se zagre. Škoda je le, da zaradi specifike odra v Gala Hali (majhnosti) nismo videli bobnarja, ki je bil s svojim setom praktično skrit za opremo. Ker jih imam na sumu, da sta za bobni sedela dva, ali pa da je njihov bobnar hobotnica. Ker je pokalo skoraj eno uro in normalen človek take galame ne more delati. Pa sej ni kaj več za rečt. Videli smo old-school death metal koncert, ki vsakemu pravovernemu fanu vrne nasmešek na lice, mu vrže kamen v glavo, in ga po koncu špila jadrno dostavi do šanka po pivo, potem pa na zrak na cigaret. In, ja, sva šla na peto pivo. In seveda ni trajalo dolgo, pa je bila Gala Hala spet polna, na odru pa Holy Moses. Veterani in velikani metal scene, ki so z nami že skoraj 30 let. Večina jih na prvo žogo pozna zaradi Sabine Classen, čeprav pa vsi vemo, da thrash scena brez njih (in nje) definitivno ne bi bila enaka. Leta in leta koncertiranja se jim sigurno poznajo, v izključno pozitivnem smislu. Res so pravi profiji, je pa res, da če imaš tako noro publiko, kot je bila tisti večer na Metelkovi, ki so je že pred njimi dodobra nakurili Nominion, najbrž kar podzavestno prestaviš v višjo prestavo. Za lažjo predstavo, kako to zgleda: če bi tisti večer na isti oder postavili na eno stran Sabine Classen na drugo stran pa vokaliste vseh italjanskih thrash in death (ha, ha, ha) bandov, bi jih Sabine odpihnila z odra v prvi sekundi s svojimi growli, screami, kriki, vpitjem, dretjem, petjem, spodbujanjem publike, ... si jih kar predstavljam, reveže. Punca ni dala glasilkam in vratnim mišicam več kot tri sekunde pavze v celotnem nastopu, vsi ostali člani so družno komunicirali s publiko, ki si je tega seveda želela, norišnica, ki je bila že pri prejšnjem bandu totalna se je prestavila še par nivojev višje. Al pa globje, odvisno s katere strani nebeških vrat gledaš... Holy Moses so v svoji karieri, na enajstih albumih, vseh ostalih EP-jih, demotih in kompilacijah nabrali več kot dovolj killerjev, da so nas v eni uri zbombardirali z vseh strani, naredili lep prerez pomembnih točk svoje kariere, predstavili letošnji album Agony Of Death, nas peljali na rob smrti in orgazma hkrati. Pa valjda ne pričakujete, da bom napisal njihovo set-listo? Sej sem bil ja pod odrom, v boju za življenje in smrt. Drugič pa dvignite prečastite riti, pa pridite pogledat, kaj pa je 20€ za tak band kot so Holy Moses?! Kdor je doma gledal Kmetijo lahko sebi pripiše. In, verjemite mi, moje dame, ni ga glavobola, ki ga takale doza thrasha ne bi ozdavila. Pika. Amen. In sva šla že precej izžeta in utrujena (pa tudi že skoraj brez glasu) na šesto, krvavo zasluženo, pivo. Ampak najhujše nas je pa še čakalo. V pavzi sva pomodrovala, da so Nominion in Holy Moses nardil tako fešto, da znajo Benediction izpasti fajn papki. Tko, kot da bi bili akustik band. In držala sva pesti, da se motiva. Žal pa je kruta resnica taka, da se vse stvari enkrat obrnejo na slabše, ne glede na to, kaj si človek želi. Kar je res, je res. Ja pa res, da tega večera stvari niso krenile na slabše. Pa ne ga srat. Kdaj so pa Benediction že razočarali? No, najbrž so že kdaj, ampak tokrat ne. Publika je bila totalno nakurjena od prejšnjih bendov, pozitivna energija v dvorani je rastla, alkohol je prijel, potem se pa pač zgodi kar se ima za zgoditi. In kaj se ima zgoditi, če Angleže pa podivjano hodro pijanih metalcev hkrati spustiš s ketne?? Piknik ob tabornem ognju? Igranje družabnih iger? Ristanc? Gumitvist? Ali pa raztur, ki ga lahko sproži samo stari, dobri angleški death metal? Odgovor v nadaljevanju... Benediction so nas popeljali na izlet v zlata leta angleškega death metala, v čase, ko so po svetu, poleg njih samih, vse pred seboj rušili tudi fenomenalni Bolt Thrower, ko so Napalm Death še bili angleški death metal band, ne pa amerikanizirane pičke in ko so razni ne-metalci ..aaa, pardon, nu-metalci (a ni to isto?) še srali v gate. Ja, nama so se rahlo orosile oči, ko sva spet v živo slišala evergreene iz mladih let, ko so: Suspended Animation in Spit Forth The Dead z njihovega prvenca Subconscious Terror iz leta 1990, Jump In The Shadows ter Born In A Fever z plate The Grand Leveller izdane daljnega leta 1991, prerez EP-ja Dark Is The Season (letnik 92) in albuma Transcend the Rubicon (letnik 93) – I Bow To None fucking rules!!!!!!!!, slišali smo (med drugim) tudi The Grotesque, Denial, Down On Whores, Grind Bastard, Easy Way to Die, pa lep venček popevk iz nedavnega Killing Music. Energija ni popustila niti za trenutek, mush-pit je bil še večji, hitrejši, bolj bolan kot pri prejšnjih bendih, rifi, blasti, growli, screami, light-show, vse kar je v naši smeri letelo iz odra se je zlilo v totalno norišnico, publika je hotela vedno več in ker na odru ni bilo več prostora smo namesto stage-divinga imeli crowd-surfing. Ozvočenje, ki je bilo že cel večer res perfektno je bilo še malo boljše in seveda glasnejše, bend ni hotel dol z odra, obvezno čakanje na bis smo kar preskočili, saj je pevec Dave Hunt brihtno pogruntal, da bodo raje odigrali dva komada, kot da se publika dere pet minut, potem pa pridejo nazaj na oder, pa odigrajo samo eno pesem. In potem so namesto dveh usekali tri komade. Ja, jebiga, koncert se je namesto malo čez polnoč, kot je bil napovedano, končal malo pred eno zjutraj. Ampak če bi fantje še igrali, bi folk še žural. Se mora pa vsaka lepa stvar enkrat končati, sicer se bomo razvadili... tako, da mislim da je bil band z nastopom vsaj tako zadovoljen kot publika. Kar se jim je tudi videlo. Nekajkrat smo bili kar veseli, da imajo fantje ušesa, sicer bi jim od silnih nasmehov najbrž kar glavo obrnilo. In sva šla na sedmo pivo. Ma ne, zajebavam se. Ura je bla ena zjutri. Šiht čez sedem ur. Vse boli. Glasu ni. Domov spat.

Za zaključek lahko še n-tič pohvalimo Dihurčke, da nam za take smešne denarje vozijo taka imena na domače dvorišče in nas opomnijo, zakaj je metal muzika za dušo. Torej, že n-tič: Hvala, Dihurčki.


Tekst: Rok "v ušesih mi piska, pa levi gleženj me boli" Erjavec
Foto: F.S.