Slayer in Anthrax imata za seboj burnih 35 let, kar je nedvomno dolga kariera. Kljub mnogim spremembam, ki so se kazale v stilu igranju, zamenjavi članov, sta skupini uspeli obstati. Pri Slayer zadnja leta niso ravno najboljša. Leta 2013 jih je pretresla smrt kitarista Jeffa Hannemana, ki je spisal nekatere največje klasike na splošno za thrash metal. A Slayer se niso vdali v usodo in vseeno nadaljevali. Lansko leto socelo izdali album »Repentless«, ki je doživel celo nekaj pozitivnih kritik. Za tem je seveda napočil čas, da se Slayer zopet odpravijo na turnejo in skušajo spet dokazat, da še niso za v staro šaro. Po treh letih se je skupina, ki jo trenutno tvorijo Tom Araya, Kerry King, Paul Bostaph in Gary Holt, vrnila v Zagreb. Območje zagrebškega Velesajma je bilo polno črnine in glamurja. V sosedni dvorani se je namreč odvijal še maturantski ples, kar je naredilo samo okolico nedvomno pestro. A vrnimo se raje k nastopajočim.
Kot prvi so na oder stopili Anthrax v malce drugačni postavi, a verjetno najbolj razveseljujoče dejstvo je tu, da je na vokalu legendarni Joey Belladonna, s katerim je skupina v osemdesetih posnela najbolj prepoznavne albume. Čez sam nastop skupine se ni kaj pritoževati. Kljub starosti je skupina na odru neverjetno energična, tudi pri uigranosti ni bilo nekih občutnih odklonov. Kitarist Jonathan Donais je solaže odigral prepričljivo, nadomestni bobnar Jon Dette pa je tudi brez težav stopil v čevlje legendarnega Charlieja Benanteja. Težava je bila bolj v zvoku. Akustika same dvorane namreč ni ravno zadovoljiva, zato so bili čepki za ušesa obvezna oprema, pa še to ni kaj dosti pomagalo. Drugi problem je bil sam repertoar skupine, ki je bil predvidljiv in na čase kar dolgočasen. Skupina je namreč raje dala v ospredje zlajnane zimzelenčke, kot so Indians, Caught in a Mosh, Madhouse, Antisocial idr. Z letos izdanega albuma »For All Kings« pa je odigrala thrashersko obarvani skladbi Evil Twin in Breathing Lightning, medtem ko so odlično Blood Eagle Wings pustili na strani. Skratka, delovalo je, kot da se skupina boji bolj na široko predstaviti novejše skladbe ali pa je preprosto po publiki presodila, da je bolje, da odigra svoje stalnice. Anthrax še ni za odpisat, verjetno bi več dobili od njih, če bi bili oni glavni akterji.
Za Slayer verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da zadnja leta niso v najboljši formi. Pa vendar jih zato še ni smiselno popolnoma odpisati. Skupina je svoj set odprla s skladbo Repentless, sledilo pa je še nekaj novitet, ki jih je skupina predstavila seveda ob svojem standardnem repertoarju. Slayer so skušali z novitetami prepričati, da lahko nadaljujejo tudi brez Hannemana, a žal se je izkazalo, da so novitete vse prej kot presežek. Če Slayer ne bi imeli takšnega slovesa, ki so si ga ustvarili v preteklosti, bi sedaj igrali v krepko manjših dvoranah. Pa tudi sam nastop skupine ni ravno za dol past. Tom Araya se zaradi težav s hrbtom precej malo giblje, vokal pa tudi deluje utrujen. Tudi Kerry King, večni provokator metalske scene, se je krepko polenil, tako da se rutinsko ziblje ob svojem igranju. Pohvale vreden je vsekakor Gary Holt, ki je moral stopiti v velike čevlje, a njegovo igranje in soliranje je nedvomno bolj prepričljivo kot pa Kingovo. Nenazadnje, bobnar Paul Bostaph je že star znanec skupine, tako da je solidno odigral svoj del. Pri Slayer se ni nič pretirano spremenilo, komunikacija Araye je ostala še vedno isto mrzla, Kerry King je še vedno nadležen s svojim soliranjem, edino ritem sekcija nekako še spodobno štima. Vendar vse skupaj deluje le še bolj rutinsko in zdolgočaseno. Oboževalci so sicer dobili svoje, namreč skupina je odigrala klasike, kot so Reigning Blood, South of Heaven, Season in the Abyss, Postmortem, War Ensemble, Dead Skin Mask idr. Ozrli so se celo na obdobje pred famoznim Reign in Blood in tako presenetili še s Hell Awaits, Fight Till Death in Black Magic. Poslovili so se seveda s klasično Angel of Death, pri katerem se je spustila zastavo aktualnega albuma, pod katero je bila zastava v obliki logotipa piva Heineken, kjer bilo zapisano »Hanneman still reigning«. Vsekakor lepo, da se je skupina za konec poklonila preminuli legendi, a nekako se je pričakovalo še, da bo Araya že prej omenil Hannemana, ko je bila odigrana kakšna njegova skladba.
Slayer so verjetno s svojim rutinskim nastopom zadovoljili zgolj strastne oboževalce. Žal skupina ne more spraviti iz sebe niti povprečnega nastopa, medtem ko so Anthrax s svojo energijo (leta očitno le niso takšna ovira) potrdili, da še niso za v pokoj. Čeprav bi se lahko tudi od njih pričakovalo kaj več, kar se tiče samega izbora skladb. Skratka, ako ste Slayer že videli, po tem si denar raje prihranite za kakšen bolj kvaliteten koncert.
na vrh