Leta (sveta) je skoraj konec in letos se je zvrstilo neverjetno število odličnih koncertov. Med enega boljših se bo brez dvoma zapisal tudi četrtkov koncert štirih zasedb v Orto baru, ki so se zbrali na turneji pod imenom »And now for something completely different 2012.« Bolj primernega imena si štirica ne bi mogla izbrati, saj so se na enem mestu zbrale štiri ekstremne, avantgardne metal zasedbe, vse razen ene iz Norveške. Vsaka naslednja nastopajoča je namreč delovala kot uglasbitev vedno bolj odpuljenih skečev zasedbe Monty Python.
Prva zasedba, ki je stopila na oder je bila še najbolj prizemljena in običajna, saj se Nizozemci Monvolland gibljejo v bolj ali manj preverjenih vodah folk/black metala. A ta k sreči ni podprt z abotnimi humppa in polka trenutki na katere bi z veseljem plesali petnajstletni Avstrijci oblečeni v kožuhe in Korpiklaani majice. Ne, pri Mondvolland je folka le za vzorec, pa še to zgolj v obliki refrenov odpetih s čistim vokalom ter besedilih, ki opevajo lokalne legende in zgodovino. Sicer pa je zasedba trdno zasidrana v klasičnem black metalu, ki pa je bil izveden vrhunsko, sploh zato, ker je šlo za povsem prvo predskupino, ki so v večini primerov glasbeni ekvivalent diplom naših pametnjakovičev s Šubičeve. Še do letošnjega avgusta je pri zasedbi bobnal Ask iz žanrsko sorodnih norveških velikanov Kampfar, ki so pred kratkim nastopili v Channel Zero, z zasedbo pa je posnel tudi aktualni EP Pestvogel. Z njega so Mondvolland odžgali naslovno skladbo in Onzalige Bossen ter na sicer le dvajset glavo publiko pustili dober vtis, zaradi besedil v nizozemščini pa tudi zanimivo in redko slišano presenečenje. Kako drugače z dinamičnim in raznolikim black metalom (ki je na trenutke spomnil na Windir, kar je lahko pač le dobro), bobnečo ritem sekcijo (z dobro slišnim rohnečim basom!), epskimi, kot kladivo močnimi rifi ter raznolikimi Mickealovimi vokali, ki segajo od black metalskega kričanja do čistih, epskih vokalov v refrenih.
Z naslednjimi nastopajočimi, norveško zasedbo Krakow, ki prihaja iz zibelke black metala, mesta Bergen, pa smo že konkretneje odplavali naslovu turneje naproti. Na oder so pred že precej številčnejšo publiko prikorakali Troy Sanders (Mastodon), Paul Masvidal (Cynic) in Artur Felicijan (Dekadent)… Hec, res pa je, da so basist in oba kitarista izgledali kot zelo dobri doppelgangerji prej omenjenih, začuda pa Krakow v svojem glasbenem zvarku mešajo glasbene elemente, ki jih je moč najti pri vseh treh omenjenih zasedbah. Krakow so tokratno turnejo izkoristili za predstavitev aktualnega albuma diin, ki je izšel septembra, Ljubljano pa so prekrili z odejo mastnih stonerskih ritmov, brutalnejših black metalskih izletov in hipnotičnih manter. Dober zvok je tokrat šel na roko vsem skupinam (tonski mojster se je dejansko večkrat sprehodil pod oder), tako da so nas zlahka pretresli tudi Krakow. Kitarista sta streljala z žagajočimi, ponavljajočimi se rifi in z obilico efektov podprtimi vesoljskimi kitarskimi linijami, za odlično podporo z basovskim rožljanjem pa je poskrbel energični in nasmejani Frode Kilvik. Ta je s surovim in robustnim vokalom predstavljal brutalnejšo podobo benda, kitarist Rene pa je s hipnotičnimi, robotskimi vokali spomnil na eteričnost Cynic. Kljub temu, da so žanrsko Krakow najverjetneje predstavljali še največji žanrski preskok od ostalih treh, a so s svojo predstavitvijo uspeli in Orto bar ogreli na delovno temperaturo.
Po dveh dokaj zmernih zasedbah pa je končno napočil tudi čas za nekaj povsem drugačnega. V Ljubljano so se po desetih mesecih (od koncerta ob praznovanju desete obletnice Dirty Skunks) znova vrnili norveški avantgardni black metalci Vulture Industries. Še kako dobro se je vedelo, da nas znova čaka nekaj posebnega. Ena najbolj inovativnih metal zasedb ta hip je v dobri uri poskrbel za bizaren, odpiljen in spektakularen nastop tekom katerega so se sprehodili od prvenca The Dystopia Journals, do njegovega naslednika The Malefactor's Bloody Register, vmes pa so vrnili še delček 25 minutne suite kultnih slovensko-italijanski progresivcev Devil Doll, Eliogabalus. Odrtrganemu frontmenu Mr. Vulture bi tudi sicer zlahka pripisal to, da je velik fen dela in lika Mr. Doctorja, saj zasedba v svojo glasbo vnaša močan teatralni pristop, poln groze in diaboličnih sprogramiranih klaviatur, ki zvenijo kot da bi bile vzete naravnost iz kakšne starošolske grozljivke z Vincentom Priceom v glavni vlogi. Bend je tokrat navdušil še bolj kot v Kinu Šiška letošnjega februarja! Na roko jim je šla predvsem odlična zvokovna podoba in nezgrešljiv, unikaten pristop, ki ga v ortodoksnem black metalu nismo vajeni, odsoten je bil klišejski corpse-paint, namesto njega Vulture Industries raje sezujejo čevlje, si nadenejo bele srajce in čeznje črne naramnice. Vulture Industries so pod psihotičnim vodstvom norega Bjornara Nilsena navdušili z brutalnimi black metal deli in fantastičnimi epskimi deli z večglasnimi vokalnimi linijami, nastop je s celo paleto odtrganih grimas začinil Nilsen, poskrbel pa je tudi za rekvizite, ki smo jih od Vulture Industries že vajeni. Tokrat je luč žal zatajila, manjkal pa ni stol in Nilsen pod odrom, ki je tričetrt dvorane porinil bližje odru. Zasedba je pred kratkim podpisala pogodbo z založbo Season of Mist – odprtih rok in s štrikom v roki čakamo novo ploščo!
Za konec pa so za popolni glasbeni odfuk poskrbeli še eni Norvežani, avantgardneži Virus. Zasedba, ki ji lahko od vseh štirih nastopajočih še najlažje pripišemo montypythonovski »And now for something completely different« so pravkar izdali novi EP, Oblivion Clock s katerim so premierno nastopili tudi v Ljubljani. Virus pa sestavljajo člani, ki našim odrom niso tako neznani, saj je prav vodja zasedba Czral, poleti na Metal Manii kot Aggressor nastopil z norveško black/thrash zasedbo Aura Noir. Z Virus Carl-Michael Eide raziskuje povsem druga sfere svojega uma, tistih delov, ki jih ob ustvarjanju glasbe za Virus najverjetneje hrani z arzenalom iz Thompsonovega Straha in groze v Las Vegasu. V dobri uri so nas Virus sprehodili po psihadeličnih planjavah zadetih, nagruvanih bas linij, hipnotičnih in ponavljajočih se kitarskih rifov, vse skupaj pa je zabelil unikatno izpovedni Czralov vokalo, ki tako kot glasba občasno spomni na eksperimentalno naravo kanadskih Voivod. Na prvi videz enolična in enostavna glasbena podoba Virus v sebi skriva ogromno nepričakovanih ovinkov, ki zasedbi dajejo močan pridih jazzovskih »free« form, nenavadno eksperimentiranje pa je nekaj kar je od benda, ki je prvo ploščo Carheart napisal o psih in avtomobilih povsem normalno pričakovati. Nekako tako kot, da te bo vsak hip pohodila velika risana noga iz Letečega cirkusa Monty Pythona, ob tem pa bodo za glasbeno podlago poskrbele fanfare, v katere bodo pihnile riti iz The Holy Grail.
na vrh