Anathema so ponovno naoljili svojo mašinerijo ter se podali na turnejo. Album "We're Here Because We're Here", je skupino po šestletni koncertni pavzi znova pripeljal na Hrvaško. Drugič v Zagreb. Napovedi so bile izredne pred koncertom. Govorilo se je, da igrajo fantje kar tri cele ure in da imajo repertoar sestavljen iz tridesetih skladb. Te govorice res niso bile daleč od tistega kar smo imel čast doživeti tokrat v klubu Boogaloo.
Ob pol deveti zvečer je na oder stopil Petter Carlsen, mladi norveški indie rocker. Poba se je izkazal za več kot posrečeno uvodno izbiro. Poseduje odličen angelski vokal, čist in jasen. Nalašč priročen za obarvanje melanholično melodičnih kolažev, ki jih je polna njegova avtorska glasba. Če je katera izmed skladb zlezla pod kožo, potem je to bila nedvomno The Sound Of You And Me. Polurna zmes koprneče melanholije, lahkotnih, a podkožnih vzgibov. Proti koncu se nadebudnemu mladeniču na odru pridruži "Anathemovec" Danny Cavanagh, za njim pa še ostala dva Cavanagha - Vincent in Jamie, kar publike nikakor ni pustilo ravnodušne. Sramežljivi mož krvavečega srca.... Presenetljiva začetna kuhinja, ki je napovedala, da se bo v Boogalooju zgodilo nekaj s predznakom antologijskih razsežnosti, skratka odlično začetno podžiganje.
The Ocean, ti odlični nemški eksperimentalni, drznem si reči post metalci, ki so nasledili v naslednje pol ure oder, so predstavljali za ljubitelje ambientalne glasbe pravo sladostrastje. Pet silhuet, mrak, povsod mrak. A izrazit hrušč skozi čvrste riffe, ki so v kombinaciji z grlenim vokalom Loica Rossettija ustvarjali svojevrstni učinek in glasbeno doživetje, nikakor niso mogli ohladiti prisotnih. The Ocean se nahajajo v življenjski formi. Skupina je našla silen kreativni navdih in samo v letošnjem letu izdala kar dva samostojna studijska albuma. Že spomladi letos je izšel album "Heliocentric" v času obiska zagrebškega Boogalooja, pa je izšlo še njegovo nadaljevanje "Anthropocentric". Kljub temu da imajo The Ocean v žepu novi studijski album, pa jih navdušenje nad "Heliocentric" še vedno ni zapustilo, zato so večino repertoarja namenili temu albumu. Vmes so vtaknili "Precambrian" skladbo "Ectasian: De Profundis", ki se je odlično ujela v navezavi z novejšim materialom. Mračno, a v tem mraku je najti toliko teme, da iz nje sije lepota. Preprosto. Skupina, ki jo morate vsi "drzni in neustrašni" ljubitelji eksperimentalnih zvokov nujno preizkusiti. Vzporednice težko najdeš, vsekakor pa občasno zasika iz The Ocean tudi kakšna "doom" iskrica.
Ura je okrog enajste zvečer. Vse je nared za Anathemo, da se prikaže na odru. V začetku kvintet moških. Anathema nas popeljejo na historično epopejo diskografskega preseka, ki je po pričakovanju izključil prvi dve plošči (žanrska preobrazba skupine je bila le prehuda, da bi bilo smiselno izvajati material iz prvih dveh plošč). Zasedba začne kar z albumom "Judgement". Deep. Krasno. Za njo Pitiless. Še lepše. In za njo še Forgotten Hopes. Mislijo fantje odigrati kar celo "Judgement" v živo? Tako daleč le ni šlo, čeprav so v hipu dvignili publiko na noge.
Skupina si je z novim slogom pridobila tudi mnogo mlajšega občinstva, ki sicer občuje z aktualno alternativno rock glasbo kakršno ne pogreša niti MTV (Radiohead, Muse,...). Zato ni čudila kopica "punčk" in deklic, ki so se nagnetle v prvih vrstah in se koketno pozibavale v hipnotičnem učinku Anathema žalostink. Po Destiny Is Dead nas popeljejo Anathema na predzadnji album "A Natural Disaster", na odru pa je tudi pevka Lee Douglas in zasedba je naposled popolna. Intenziteta, odlično razpoloženje, kohezija, grandiozno vzdušje, oder sicer z osvetlitvijo "brlivk", ki komaj rišejo obraze na odru. Anathema se sprehajajo kot duhovi, a glasba govori zase. Prvi - torej uvodni del se zaključi skozi naraščajoče vzdušje, ki vrhunsko vzkipi v A Natural Disaster.
Sledi osrednji del koncerta. Za Anathemo največji izziv, za njene oboževalce gotovo najprivlačnejši del, ki ga ne bodo pozabili do konca svojih dni. Celotni novi album "We're Here Because We're Here". Album, ki je nastajal v obdobju sedmih let. V tem obdobju so Anathema spremenili kar nekaj delavnih naslovov albumu, da ne govorimo kako so šli aranžmaji skozi nekaj naknadnih predelav in nadgradenj. A album je izjemen. Prečiščen in na njem so našle prostor zares skladbe, ki so pojem dovršenosti. Album s katerim so Anathema utemeljili svojo unikatno podobo v svetu rock glasbe. Predvsem skladbe, kot so Dreaming Night ali Thin Air, spravljajo v večjo stopnjo odzivnosti tudi začarano publiko, ki preživi izdatni del koncertne minutaže v pozibavanju ali nepremičnem strmenju v namišljeno točko nekam daleč predse. Celi album, ki ga zaokroži Hindsight, je potrdil izredno uigranost in kemijo skupine. Magija prelivov ženskega z moškimi vokali, prelivajoči kolaži organskih zvokov, pretanjenih kratkih, nezahtevnih trikov, polne sproščenosti, v iskanju najbolj prožne vzmeti lansiranja popolnega transcedentalnega momenta. Točka, kjer si eteričnost in mentalni odklop podajata roki.
Tretji del večera je bil posvečen znova kombinaciji starejših skladb. Dve uri sta se hipoma obrnili, ko zasedba zapusti oder. Kar dva dodatka sta sledila, za zaključek pa so fantje "usekali" Pink Floyd klasiko Comfortably Numb, kjer je novo rojeni kratkolasec Danny pokazal, da zna odlično ujeti zvok slavnega Gilmourja (seveda pa to ne velja za drugi solažo v finalnem "crescendu"). No ja. Lahko rečemo, da Anathema, ki so nekoč bili znani po preigravanju Iron Maiden klasike Phantom Of The Opera, le ne morejo biti tako zelo "Comfortably" kot ultimativni Pink Floydi, pa vseeno so se odlično znašli. Tista revščina od "priredb" te skladbe, ki so se jih lotevali Staind ali celo Dream Theater, se ne more primerjati z to zares imenitno priredbo, ki ji daje poseben pečat vokalni pristop pevca Vincenta Cavanagha. Ko smo že omenili Iron Maiden, so Anathema še na lanskoletnem obiskovanju koncertih odrov izvajali akustično verzijo skladbe Wasted Years.
Izreden zaključek izrednega špila, pisanega na kožo prav vsem ljubiteljem teh mojstrov atmosferične glasbe, podprte z visoko učinkujočim hipnotičnim prijemom, ki te čvrsto zgrabi in v pozibavanju ne popušča polni dve uri in pol. Kdor je zamudil ta koncert, pa je ljubitelj skupine Anathema, je to pot zamudil zelo veliko. Vprašanje je, če se bo še kdaj ponudila takšna priložnost. Anathema ne koncertirajo ravno vsak dan, še posebej ne na tem koncu Evrope. Čarobna noč je skorajda ujela minutažo maratonskega zagrebškega špila Guns N' Roses v Areni konec letošnjega septembra. Nepozabno doživetje.
fotografije: Martin Prezelj
na vrh