Če se je še nedogo nazaj zdelo, da postojnskemu festivalu bluesa manjka izvajalcev, ki bi ljubiteljem kvalitetnih glasbenih vsebin ponudili tudi nekaj glasbenikov prepoznavnejšega stasa, potem je programskemu vodstu festivala minuli četrtek uspelo urediti tudi to recimo temu nevšečnost. Posebna zgodba četrtkovega večernega druženja v Postojni je bila seveda Ana Popović, na kar nas je že ob vhodu v veliko dvorano Jamskega dvorca nesramno spomnila nepopisna gneča, ki je, roko na srce v zadnjih letih v prostorih Jamskega dvorca nismo bili vajeni. Očitno je vrtenje ženskega telesa dovolj velik magnet za obisk glasbenih prireditev različnih kategorij in edini festival bluesa pri nas tudi tukaj ni nikakšna izjema. Da ne bo pomote, Ana Popović vsekakor nudi več od objekta za cedenja slin tistih petdeset in več letnikov, ki so v smeri ženskega mednožja zadnjič podrobno pogledali dobre štiri tedne po ceremonialni zaobljubi k večni zvestobi, vseeno pa ne gre spregledati dejstva, da mladenka opasana s kitaro, ki zapovrh vestno nagovarja še z opazno hotnim smehljajem, v smislu dodatne popularizacije lastne glasbene dejavnosti ne škodi.
Stran z bedastočami. Vrnimo se h koncertnemu dogajanju drugega poglavja letošnje sezone bluesa. Ana Popović je postojnski publiki predstavila tričlansko spremljevalno zasedbo, ki je zaposlovala usluge ekstatičnega basista Ronalda Jonkerja, orglarja in klaviaturista Mikea Papadie in bobnarja Stephaneja Avellarzede. Bazično postrojena postavitev je botrovala precej hard rockovsko orientiranemu odvijanju dogodkov. Koketiranja z elementi funka in bluesa seveda niso smela izostati, ta so tekom večera ostajala trdno vpreta v precej kompaktno zvokovno sliko izrazitega rokovskega predznaka. Velja poudariti, da večina repertoarja Popovićeve ostaja zvesta popularnim glasbenim vzgibom, tu in tam navržene dišavnice natrgane iz prej omenjenih žanrskih krajin pa servirane v paketu s številnimi dinamičnimi in razpoloženjskihi obrati premeteno skrbijo za razburljivo odrsko dogajanje. Povedano drugače, z Ano Popović se boste le redko odmaknili v bližino konkretnejših bluesovskih vsebin. Zvestobo dostopnejšim glasbenim prijemom sta potrdili suvereno dostavljeni noviteti "Blind For Love" in "Nothing Personal", ki sta dajali jasno vedeti, da Ana z nedavno izdanim albumom mogoče posega celo preveč široko, s tem pa trpi njena tako opevana identiteta pravoverne blues izvajalke.
Strumno dostavljen set Popovićeve je tekom skoraj tri ure dolgega nastopa skrbel za iskrivo odrsko komunikacijo, ki ni popuščala niti za trenutek. Uvodoma serviran funk rokerski ritmični vrtiljak "Wrong Woman" je hitro zakoličil potek prejamskega dogajanja, ki je preko "Blues For M" in energične izvedbe Hendrixove "House Burning Down" upravičeno izzival številne ekstatične odvzive publike. Ana ni zanemarila niti svojih jazzovskih korenin, na katere je opozorila hudomušna izvedba "Let Me Love You", ki je v improvizirano muzikalično orgijo potegnila vse razpoložljive sile na našo srečo zelo razpoloženega godbenega spremstva. Po pričakovanju je navdušila izvedba T - Bone Walkerjeve "The Hustle Is On", ki poleg "Navajo Boom" očitno postaja eden glavnih vrhuncev odrskega dogajanja popularne Beograjčanke.
Punci samozavesti ne manjka. Njena kitarska igra, ki niti ni tako spektakularna, poseduje jasno izklesan ton, nabit z zavidljivo intenzivnim čustvenim nabojem. Seveda je govora o čutenju glasbe kot take, ki zase zahteva nadpovprečne izvajalske sposobnost in ne izpostavlja le tehničnih kvalitet. Vseeno se je Ana predstavila kot odlična rokovalka svojega inštrumenta, velja pa dodati, da je punca najbolj suvereno držo pokazala prav v polnem naletu odlično utečene spremljevalne godbene mašinerije, torej ko so bili komunikacijski kanali odprti na polno. Podobna štorija se je odvijala z njenim vokalom, ki se je vztrajno trudil z menjavanjem številnih razpoloženjskih odtenkov, a je v pogostih solističnih izletih vseeno izkazoval določen manjko pravega karakterja, recimo temu žmotha, ki bi barvito zvokovno sliko dopolnil z dodatno bero svojskosti. Tako v zdravem diplomatskem duhu bi lahko rekli, da je Ana Popović skozi oči pravovernih ljubiteljev bluesa prej dama kot hudič!
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh