Torek zvečer, Zagreb. Medtem, ko se prižigajo prve luči veselega decembra in nas že kmalu po četrti uri popoldne obdane mrak, nas mrzel piš vetra opomne, kaj se bo pravkar zgodilo. Zdi se, da se je tokrat še Mati Narava uklonila navalu švedskih vikingov na hrvaško prestolnico in jim omogočila nastop pri »primernejših« temperaturah pod lediščem. Amon Amarth so stari znanci tako naših kot tudi hrvaških odrov, da pa bi bilo njihovo plenjenje tokrat še popolnejše, so s sabo pripeljali še kolege, heavy metal vikinge Grand Magus.
Grand Magus so svoj začetek začrtali v letu 1996 pod imenom Smack, že leto in pol kasneje pa so z zamenjavo bobnarja in spremembo glasbene usmeritve, svoje ime spremenili v sedanje. Trio je svoj prvi, samonaslovljeni album izdal leta 2001 in doživel velik uspeh. Po še eni menjavi bobnarja in dodatnih treh albumih, so leta 2009 podpisali pogodbo z založbo RoadRunner Records in prihodnje poletje izdali prelomni album Hammer of the North, pozitivne kritike pa so jim prinesle mesto predskupine na skupni turneji legend Doro in Mötorhead. Aprila 2012 je prišlo do še ene zamenjave bobnarja, maja letos pa so izdali že svoj deveti studijski album Sword Songs.
Žal sem zaradi zapletov na vhodu zamudil začetek koncerta, vendar je bilo presenčenje ob vstopu v dvorano zato toliko večje. Zelo napolnjena dvorana je namreč že v začetku suvereno sodelovala s skupino in niti za trenutek ni pustila skupini misliti, da so kaj manjši od svojih slavnejših kolegov, katerih nastop je sledil kasneje. Z Grand Magus sem se v živo srečal prvič in čeprav me na studijskih posnetkih niso popolnoma prepričali, so v živo delovali izjemno in me dobesedno spreobrnili. Glavna tematika njihovih besedil so vikingi, glasbeno pa se v njihovi izvedbi heavy metala spretno prepletajo vplivi kultnih skupin kot so Deep Purple, Black Sabbath in podobnih izvajalcev te dobe. Navkljub novemu albumu pa se je skupina očitno odločila bolj razvajati občinstvo s svojimi starejšimi uspešnicami, saj je le Varangian zastopal barve novega albuma.
Amon Amarth so tokrat obeležili svoj četrti zagrebški nastop. Zdi se, da podjetnih Švedov ne ustavi ničesar. Po marčevskem izidu njihovega novega albuma Jomsviking, so se fantje odpravili že v začetku aprila na mesec in pol trajajočo severno ameriško turnejo. Ob povratku konec maja, so jih čakali evropski poletni festivalski nastopi, katerim je septembra sledila nova mesečna ameriška turneja ob povratku konec oktobra, pa so le po dobrem tednu odmora, nadaljevali z obsežno evropsko turnejo, ki še kar traja. »No Rest For The Wicked« bi lahko rekli. Navkljub neumornemu koncertiranju, pa se skupini pravzaprav skoraj ne pozna utrujenosti. Mogoče je še najbolj prišla do izraza momentarna izguba glasu pevca Hegga med izvedbo skladbe Deceiver of the Gods; glede na to, da je bila skladba izvajana v prvi polovici seta, se je pojavil strah, da mogočni Johan ne bo zmogel odpeti koncerta do konca, a je bila bojazen odveč in njegov glas je odgrmel suvereno do konca koncerta.
Ko se je njihov nastop pričel, so se iz zatemnjenega odra pojavili obrisi ogromne vikingške čelade (ja, na žalost z rogovi), katera je izgledla zelo impozantno ob premeteni igri luči na odru. Sami rogovi so segali nekje 5-6 metrov visoko, medtem ko je vrh čelade segal približno tri metre in je obenem služil tudi kot mesto za bobnarja. Jocke Wallgren se je skupini pridružil po izidu novega albuma in glede na prikazano, si je več kot zasluženo prislužil mesto stalnega člana zasedbe. Sam nastop je tekel suvereno in z navalom moči, ki ga je na krilih razigranega občinstva, tudi skupina le stežka dohajala. Amon Amarth so sigurno ena najboljših koncertnih skupin, a je ravno ta interakcija karizmatičnega Hegga z nabito polno dvorano in pozitivnim sodelujočim vzdušjem skoraj vseh prisotnih, tisto, kar obiske njihov koncertov naredi še boljše. Pa naj si bo to skupinsko petje besedil, melodičnih linij (kot npr. Iron Maiden), ploskanjem, norenjem, crowdsurfingom, moshpitanjem in vsem kar spada na tak koncert. Glasnost občinstva pa je na momente celo presegala zmožnosti ozvočenja. Čeprav je skupina svojo setlisto osnovala predvsem na hitih zadnjih treh albumov, pri čemer se je pokazalo, da se je Jomsviking med poslušalci zelo dobro prijel, pa so svoj nastop začinili tudi s starejšimi uspešnicami kot so zimzelene Pursuit of the Vikings, Death in Fire, Cry of the Black Birds in Runes To My Memory. Koncert so zaključili s podaljškom, ki ga je odprl nov koncertni hit z aktualnega albuma, Raise Your Horns, sledila pa sta mu pričakovano Guardians of Asgard in Twilight of the Thunder God.
Amon Amarth so še enkrat dokazali, da so sila, ki jo je težko ustaviti. S skrbno izbiro predskupine so tokrat poskrbeli za dvojno vikingško dozo, ki je rušila vse pred sabo. Če ste koncert iz takšnih ali drugačnih razlogov izpustili, boste popravni izpit imeli julija na tolminskem festivalu MetalDays, ko si boste lahko ogledali obe skupini. Če pa vam je čakanje do julija predolgo, bodo v pričetku aprila Amon Amarth skupaj z Dark Tranquility nastopili v sosednjem avstrijskem Gradcu.
na vrh