Naši najljubši živalici, Umazana dihurčka še naprej neumorno in brez usmiljenja skrbita, da naša ušesa ne počivajo. Če je pred leti glavnino underground koncertov pri nas prirejala Doblekarjeva Erotica Promotions in je za nekoliko večje metal koncerte skrbel Vidmarjev ŠKUC Ropot, danes glavnino vseh pomembnejših metal koncertov pri nas v zadnjem času prirejajo prav Dirty Skunks. V zadnjih nekaj mesecih se je tako zvrstilo že nič koliko koncertnih dogodkov, ki jih ne sme zamuditi pravoveren headbanger. Vrhunec pa se je brez dvoma zgodil z napovedanim koncertom navidez nezdružljive dvojice - ameriških velikanov ambientalnega black metala Wolves in the Throne Room in znova vstalih prvakov (progresivnega) thrash/death metala, legendarnih Nizozemcev Pestilence.
Koncert je jasno že s samimi imeni obetal velik obisk in Gala hala se je res lepo napolnila, kljub temu, da smo že zakorakali v poletno festivalsko sezono. Škoda, da je zagodlo vreme in se koncert ni odvil na letnem odru Gale hale, a je šel zato dvoranski nastop veliko bolj na roko Wolves in the Throne Room. Black metal na dnevni svetlobi pač nima takšnega učinka kot v temi in sencah. A v dobri uri so ameriški Volkovi dokazali, da sploh ni važno kje igrajo, njihov koncert je namreč eno samo potovanje med transcendentalnimi sferami, ki jih pričarajo unikatni, epsko dolgi, 10 in več minutni komadi. WitTR so nepozabna koncertna izkušnja, saj so daleč od klasičnega "true, nekkro, kvlt" skandinavskega black metala, še najlažje bi jih opisal kot nekakšno black metal verzijo post-metal ambientalnih zasedb kot sta Isis ali Neurosis. Shizofrenija je beseda, ki se zlahka naslika pred očmi ko Volkci zarohnijo v 15. minutni vlakec smrti, prav vsaka minuta neprimerljivega black metala, ki ga pričarajo WitTR, pričara nepozabno atmosfero. Če te eno minuto božajo mehki zvoki, zasanjanost in počasno stopnjevanje, te naslednjo minuto iz nirvane in transa že zbudi katarzičen padec v black metal vihar kaosa in neusmiljenosti. Ameriška četverka s karizmatičnim Nathanom Weaverjem na vokalu in kitari, ki mu vokalno pomaga še drugi kitarist Will Lindsay, v ritem sekciji pa za bobni Nathanov brat Aaron in na basu Ross Sewage te z opevanjem narave, poganskih ritualov in misticiza pahne naravnost v sredo prostranih sekvojinih gozdov Severne Amerike. Potrebno je le zatisniti oči in WitTR te iz zatohle dvorane prestavijo v prelepo in hkrati kruto naravo. In točno taka je glasba Wolves in the Throne Room - zasanjana in brutalna. In zdaj vem kako vzhodnjaški mistiki dosegajo nirvano... Z Wolves in the Throne Room!
Če so nekateri čakali Američane, pa s(m)o se drugi veselili kultne nizozemske zasedbe Pestilence. Pestilence je namreč zasedba, ki se je tekom svoje kariere nenehoma razvijala in prav z vsakim izmed štirih izdanih albumov postavila nove standarde. Naj gre za thrasherski Malleus Maleficarum, death metalski Consuming Impulse, ki jim je zagotovil preboj na svetovno metal sceno, za mnoge ena najboljših plošč žanra, progresivno/tehnični Testimony of the Ancients ali pa z vplivi jazza in fusiona pomešana Spheres - Pestilence so se z nenehnim glasbenim razvijanjem, eksperimentalnim pristopom, drznostjo in predvsem kvalitetnimi albumi vpisali v zgodovino. Žal je zasedba kmalu po izdaji albuma Spheres zaradi splošnega nezanimanja članov razpadla in na Pestilence se je dolgih 15 let nabiral "prah" zgodovine. Zanimanje za velikane in velike glasbene inovatorje pa ni nikoli upadlo, feni so ime še vedno kovali v zvezde in v časih vsesplošnega vnovičnega združevanja legendarnih zasedb je lani odjeknila tudi novica o ponovni združitvi skupine, pod komando Patricka Mamelija seveda, žal pa brez dveh pomembnih članov, odličnih Martina Van Drunena (vokal in bas med leti 87 in 90, danes si kruh služi v Asphyx in Hail of Bullets) ter Marca Foddisa (bobni med leti 86 in 94). Se je pa na veliko veselje fenov Mameliju pridružil kitarist Patrick Uterwijk, ki je v zasedbi igral vse od prve plošče naprej, legendarno ime metalskega basiranja Tony Choy, ki je odigral na Testimony of the Ancients, ter preigraval tudi v Cynic in Atheist, ter novinec, Peter Wildoer za bobni. Zasedba je pred kratkim izdala mlačno sprejet in roko na srce za Pestilence hudo povprečen album Resurrection Macabre, a nič ni moglo uničiti nestrpnega pričakovanja, videti tako pomembno zasedbo na slovenskem odru. Pestilence so tako ob bučnem skandiranju in navdušenju publike stopili na oder Gale hale in se posvetili novi plošči ter nam za uverturo odigrali Devouring Frenzy in Horror Detox. Zvok je bil nastavljen optimalno, pripetilo se je le nekaj manjših nevšečnosti, npr. izklop Mamelijeve kitare med eno izmed solaž. Sicer pa je sledil šus za šusom in temu primeren je bil odziv publike. "Moshanju" in "stagedajvanju" ni bilo videti konca... No, če ne bi za nič hudega sluteče stagediverje kruto poskrbel Pestilence roadie z neusmiljenim metanjem in potiskanjem ljudi z odra. Resda je morda kakšna noga ali dve zmotila Mamelija, a situacijo bi se lahko rešilo veliko prijazneje. Mameli je v prazno zadel tudi z vmesnimi primitivnimi komentarji polnimi f-besede in očitno naučenimi izjavamio tem, da je Slovenija najboljša, da nas ima rad itd. A vse je bilo pozabljeno ko so se fantje vrnili v zgodovino in nam zaigrali klasike kot so Chemo Therapy, The Process of Suffocation, Chronic Infection in Lost Souls ter še posebno s presenečenjem Land of Tears, čeprav mi ni jasno zakaj brez fantastičnega počasnega dela!? Vsekakor se ne bi branil še komadov tipa Parricade, Antropomorphia, Suspended Animation, Twisted Truth in drugih, a setlista je bila kljub temu daleč od slabe, jasno z obvezno klasiko s Spheres, Mind Reflections (čeprav brez kitarskih synthov) in zaključno Out of the Body. In skoraj v celoti je bilo videti Pestilence res "out-of-body". Nekaj minusov si zasluži sicer tehnično odlično podkovan bobnar Wildoer, ki je poskrbel za nekaj fušev in nepotrebno bobnarsko solo točko. Blast-beati v Pestilence pač ne sodijo! Je pa solo točko rešil kdo drug kot fantastični Tony Choy z neverjetnim obvladovanjem strun basa, ki jih je bilo pravi užitek videti. In nenazadnje, prepričan sem, da bi Pestilence koncert izpadel mnogo bolje, če gospod Mameli ne bi bil taka... khm... "posebna" osebnost kot je. A kljub temu je bilo Pestilence videti v živo, in to na domačem odru, prava čast in privilegij!
Fotografije: Nina Grad
na vrh