America, legendarna "west coast" rock skupina, ki se je v sedemdesetih in osemdesetih letih vpisala v ligo slavnih izvajalcev s hiti A Horse with No Name (zimzelen, ki ga pozna vsak med vami, tudi če noče), pa Sister Golden Hair, Daisy Jane, Ventura Highway, Survival, Tin Man, You Can Do Magic in Lonely People. Zasedbo, ki je obče čislana na domačih tleh v ZDA, je silno težko srečati v Evropi. Je pa zanimivo, da redno obiskuje Italijo. Vsaj za dva ali tri koncerte odigra letno v Italiji. In to že dvajset let zapovrstjo. Peščica sreče kovačev s slovenskim potnim listom, ljubiteljev te skupine, je tako dobila redko priložnost, da prestreže naposled Americo pravzaprav pred domačimi durmi, natančneje v mičnem ozračju tržaškega teatra Politeama Rossetti!
America predstavlja v letu 2012 še vedno nesmrtni dvojec Gerry Beckley in Dewey Bunnell! Od leta 1973 jima, kot stalni bobnar in tolkalist vseskozi pomaga, tako v studiu, kot na odru Willie Leacox, na kitarah, dodatnih klaviaturah in spremljevalnih vokalih vztraja še vedno od leta 1978 v spremstvu dvojca tudi Michael Woods, medtem ko igra bas kitaro zadnjih dvanajst let Richard Campbell, še en izkušeni glasbenik, ki je v preteklosti sodeloval tudi z Natalie Cole.
Natanko ob deveti uri zvečer nas je nasneta uvodna Miniature popeljala v lahkotno, sproščeno zibanje s plahim vetričem, ki je blago pihljal na organskem elementu zgrajenega hita Tin Man (»Holiday«, 1974). Skupina je hipoma predstavila svojo esenco prepoznavnih zaščitnih atributov, ki so ji zgradili komercialni uspeh in artistično kredibilnost. Bogato zapolnjena zvočna slika nizanja naravnih zvočnih struktur v katero so mojstrsko umeščene vodilne vokalne melodije, nalezljivih, podkožno zapeljivih melodij, ki vžigajo s prve, podprte z enkratno kombinacijo večdelnega harmoniziranja vokalnih struktur.
Izvedbeno briljanco polnega harmoničnega izkoristka so America gradili na železnem repertoarju svojih udarnih hitov preko You Can Do Magic, ki ji je sledila s folkom obarvana Don't Cross The River, ena redkih skladb, ki jo v izvirniku prepeva, od leta 1977 bivši in v lanskem letu preminuli član Dan Peek – njegove vokalne dolžnosti je tu prevzel Gerry Beckley ter za njo brhka in senzitivna Daisy Jane, kjer je stopil v ospredje ob spremljavi klavirja Beckleyev prepoznavni, »deško« obarvani, vokal.
Nalezljivi melos, ki ga je od nekdaj gojila skupina, se lahko znajde v predvajalnikih vseh, ki so vam sorodni The Eagles nadalje Crosby, Stills, Nash & Young ali Doobie Brothers. Seveda brez slikovitega instrumentarija plemenitega porekla izdelave (kar leti zlasti na rovaš rabe šest in dvanajstrunskih rekvizitov) ne bi mogli govoriti o tako iskrenem podajanju pristno čistega akustičnega, a harmonično izpopolnjenega glasbenega mozaika, v katerem dobivajo vokalne harmonije izdatno izpostavljenost in kot že omenjeno, pričarajo tisti pomemben razpoloženjski element, po katerem so America tako prepoznavni. In ne nazadnje, v očeh vseh ljubiteljev njihove glasbe tudi upravičeno zveličani ter cenjeni. Deležni smo bili korenite vključitve skladb iz prvenca »America«. Skupno kar šest (vštevši mega hit Horse With No Name)! Za skladbo Ventura Highway sledi kratka pavza v kateri Beckley razloži ozadje nastanka skupine. Bend je pravzaprav nastal v Veliki Britaniji, člani zasedbe so poslušali veliko glasbe, ki se je porajala na tleh Velike Britanije, kot tudi v Severni Ameriki. Prav tako ni pozabil dodati, da so America izdali novi album »Back Pages« v lanskem juliju. To je album priredb izvajalcev, ki so pomembno vplivali na zvok in slog zasedbe America. Tako so se lotili skladbe Woodstock avtorice Joni Mitchell, za njo pa še skladbo A Road Song, ki v izvirniku pripada zasedbi Fountains Of Wayne.
Tu je perfektna kombinacija združenih skladb Cornwall Blank In Hollywood, ki povzema interpretacijo tiste verzije, ki se nahaja tudi na koncertnem izdelku skupine z naslovom »Live In Concert« (2008). Temu sledi še ena priredba. To pot skladba Till I Hear It From You avtorja Marshalla Crenshawa, ki jo je najbolj spopularizirala s svojo verzijo v devetdesetih letih zasedba Gin Blossoms. The Border je stik zasedbe America z vzponom AOR glasbe v osemdesetih in skladba, ki je nastala ob avtorskem sodelovanju Russa Ballarda, pospremljena s projekcijo originalnega videa na platnu v ozadju. To lepo popestritev repertoarja, je nasledila nagajiva Woman Tonight, podprta z nalezljivo kombinacijo ritmičnih figur funka in reggaea, ki se nadaljuje sanjava in na pianu ležeča Only In Your Heart, dvorana pa se prebudi ob The Mamas And The Papas priredbi California Dreaming, seveda v pravi golostružni akustični preobleki zasedbe America. V hitu Lonely People obsedi Beckley za pianom, prevzame Peekove orglice in vodilni vokal, Bunell pa sname kapodaster z mikrofona in ga nadene na vrat svoje akustične kitare.On The Way Home je bila zadnja v svežnju priredb, ki se jo je lotila zssedba tega večera. V izvirniku pripada Buffallo Springfield, njen avtor pa je Neil Young.
Gromovita Sandman svečano napove, da se koncert bliža koncu. Veličastni misterij okovan z delom električnih kitar (Bunell prime za Telecaster) in enkratnih projekcij v ozadju, ki združujejo prelomne dogodke v letu 1969, od ekspanzije rock glasbe, človekovega prvega sestopa na Luno, protestov nad vojno v Vietnamu, hipijevsko ekspanzijo itn… Eden najlepših, prav hipnotičnih momentov koncerta, ki te v svojem zanosu zapelje v paralelni svet čudežne pravljice preteklih časov, ko je bil svet še poln vere v moralne vrednote in smo znali gojiti in izkazovat ljubezen ter sočutje na zdrav način brez potvarjanja (ter brez v naprej zrežiranega izračuna osebnega profita) Z mega hitom Sister Golden Hair zaključi zasedba regularni del. Vsega uro in dvajset minut.
Naj omenim silno pomemben element, ki ga je vnašal s svojo prisotnostjo na odru Michael Woods, ko je s pretanjenim občutkom in v slogu izkušenega mojstra polnil prostrani prostor nad akustično plastjo skladb s slikovito rabo električnih kitar. Razmahniti se ravno ni mogel ob repertoarju zasedbe America, a so kratki, premišljeni in sofisticirani gibi vpleteni na točno določenih mestih z jasno motivsko karizmo potrdili velike odlike tega glasbenika.
Medtem ko se je Woodfs držal različnih tipov kitar znamke Gibson, do klasičnega Les Paula, do znamenite polakustične znamenite ES 335, sta Bunell in Beckley večino časa držala v rokah akustične kitare znamke Taylor. Beckley, si je opasal med koncertom tudi polakustični kitari Rickenbacker 360 in Gibson ES-175, Bunell, kot že omenjeno, med Sandman tudi Fender Telecaster. Gradnja izjemne zvočne krajine, ki se je dotaknila sleherne, še tako skrite globine poslušalčeve duše, da jo nepovratno odtaja.
Obvezni dodatek izpolnita še dva velika in prepoznavna hita Survival ter še posebej dolgo in mučno pričakovani Horse With No Name. Obe sta v zaključku dvignila na noge občinstvo ,ki je z gromovitimi ploski rok podpiralo skupino na odru dokler ni odjeknil poslednji ton in odbil poslednji takt v dvorani. Ovacije preplavijo teater, večina ljudi v parterju pa kar obstane na svojih pozicijah, še nekaj trenutkov potem, ko se v dvorani prižgejo luči. Očarljivo in magično! Ljubitelji te skupine, so prišli tega večera v Trstu po svoj poln izkupiček, Beckley in Bunell s kompanijo, pa so potrdili, da tudi po 42. letih kljubovanja ohranjajo visoko nalezljivo karizmo izrazno jasno prepoznavne konture skladateljske avtentičnosti!
na vrh