Prišel je znameniti dan 21.08.2010. Bila je s soncem obsijana sobota in napočil je čas, da Lene kosti znova pretegnejo svoje krače! Tokrat pa ni ostalo pri Sloveniji! Dobrodelni festival poimenovan "Alpe Adria Rock" v kraju Finkenstein (slovensko Bekštajn) pri jezeru Faakersee, blizu Beljaka na avstrijskem koroškem je bil to pot tarča romanja legendarnih slovenskih metal železnjakov.
Na prizorišču smo ob 17.00 uri! Vraga! To je grajska ruševina, pravljični ambient! Z vidika turizma maksimalno prirejen obiskovalcem. Poseduje prizorišče namenjeno nastopanju v obliki amfiteatra. Opremo je treba odpeljati z dvigalom vzdolž odsekane prepadne stene, na kateri stojijo ostanki gradu, do zaodrja.
Žal smo Slovence Backstage, ki so odprli festival zamudili, a se vseeno uspeli rokovati z njimi in razdreti par besed. Na odru so se namreč že dalj časa "kuhali" Italijani Fuel from Hell! Predstavniki umazanega rock n' rolla z jasno izraženim podčrtajem melodičnosti so po dobrem letu dni, kar smo jih gledali kot predskupino Adam Bomb v Ljubljanskem Orto Baru (RockLine reportaža TUKAJ) spet zamenjali pevca. Odličnega in karizmatičnega frontmana - pravega gorostasa (za italijanski rastni domet seveda) Rickyja D-ja je zamenjal po novem Phil Lasher. Fantje so počasi zaključevali z nastopom, ko so Lene kosti ravno tovorile robo iz kombija v zaodrje, a sem ujel na ušesa med drugim skladbi Bad Jane in House Of Love. Novi vokal deluje sicer razgibano v lovljenju rangov, vendar pa ne premore takšnega naboja, kompatibilnosti in karizme, kot vokal predhodnika. Vseeno so Fuel From Hell izkušeni mački, ki "trgajo" z jajci. Nemara se jih kdo celo spomni iz nastopa na žal rajnkem festivalu Metal Mania Open Air 2007 v slovenskem Komnu (RockLine reportaža TUKAJ)?
Alpe Adria Rock festival je avstrijski festival. Logično je da bodo dobile prednost avstrijske skupine. Prav je tako. Organizator oziroma šef agencije Rock & Blues Villach Albert Pernul - Ali, neizmerno prijazni in ustrežljivi poba, vseskozi nasmejan in pozitivno naravnani boter festivala, je kot pridna mravljica oprezal na odru ter pomagal sestavljati bobne skupini Ed-Linger, ki se je počasi skobacala v središče amfiteatra. Vidi se da je Albert predihal mnogo koncertov v svoji skupini, kot bobnar. Takoje bil pravzaprav na festivalu utelešenje vsega. Roadieja, pa tistega, ki skrbi za catering in tistega, ki prevzema vse nujne klice, itn... Skrbel je za vse. Za to, da je bil back stage poln hrane in pijače, da se kdo izmed članov skupin ni izgubil v labirintu grajske ruševine ali da ga ne pohrustajo grajski duhovi in kot že rečeno. S svojo delavno vnemo je prispeval enormni delež k temu, da so skupne pravočasno pričenjale z nastopi in hkrati s tem tudi zaključevale nastope, kot je bilo predvideno. Ed-Linger so bili edini alternativno naravnani predstavniki festivala. Melanholična narava kvarteta, ki se rada zatega k akustičnim zvokom, namerno hlipavi, zategnjeni, odtujeni vokal otožnosti, s primesjo psihadelije, ki lahko v neki oddaljeni vzporednici spomni na post punkerske pristope skupin tipa The Cure, Simple Minds in seveda praočeta odrskega "žiloreznega nerganja"Jima Morrisona (The Doors). Kljub angažiranemu in suverenemu pristopu, fantje niso uspeli zapustiti posebnega vtisa. Enostavno jim manjka karizme.
Reč pa se je precej spremenila, ko so na oder stopili izkušeni thrasherji Madog. Domačini iz Villacha so ukanili pravo utrgancijo in ponesli dogajanje na festivalu za stopničko više. Kvartet je kariero pričel kot tribute to Rage. Zato v svojih skladbah nekoliko spomni na stare Rage, ob tem pa so riffi, kot vokalne linije zasnovane v slogu nemških skupin stare thrash/speed šole. Predvsem silijo na plano dovtipi z Blind Guardian prvih dveh plošč, pa nadalje s Sacred Steel ali celo Paradox ter Vendetta. Madog so odlično uigrana skupina, ki premore tudi izredno odrsko dinamiko in se zna razigrati ter razleteti po odru. Valhalla, Fairytales of Darkness in Evil Mask so skladbe z vražje usekanimi riffi in za avstrijsko thrash metal obubožanost prinašajo zanimiv pristop, ki kliče največ vzporednic z tevtonsko naravnanostjo nemških vzornikov. Vendar z odločno dozo melodije, hkrati pa je vokal kitarista in pevca Hansa Zedrosser-ja odpeljan v rezko grleni maniri, ki dodaja glasbi dobrodošel dodatni naboj jeze in agresije. S kopreno epskosti, ki pa nikdar ne prevzema primata nad utelešeno riffovsko žgočo agresijo. Skupina bo izdala prihodnje leto novi album, ki bo prvi pravi studijski album po izidu albuma "Fairytales of Darkness" iz leta 2003. RockLine se je prvikrat srečal z Madog, dne 01.05.2009, ko so Madog podpirali nemške power metalce Rage na njihovem nastopu v Beljaku (RockLine reportaža TUKAJ). Madog so med skupinami, ki so nastopile dotlej na festivalu, poželi daleč največji aplavz s strani publike.
No ta pa se je posebej zgostila na prizorišču, potem ko so zavzeli središčno lego v amfiteatru zajebantje Müllionäre. Še eni domačini iz Beljaka. Ti so "strigli" umazani rock n' roll z verzi v nemškem jeziku. Celoten izraz so podredili smislu za sarkazem in humor našim avstrijskim rojakom in to jim prinaša zmagovite točke pred domačo publiko. V glasbenem smislu so sicer zanimivi, kot lanski sneg, prednost fantov pa je moč in sposobnost, da z malo truda priklenejo s svojo odrsko zajebancijo nase občinstvo. To namreč zadošča, da jih odri ljubijo.
Lene kosti so se na odru znašle v nekoliko neljubem položaju. Organizator je Müllionäre dovolil odigrati, glede na burne reakcije občinstva, še eno skladbo, tako da so Lene kosti stopile na oder z zamudo. Vendar pa je na prizorišču paslo radovednost kakih 300 glav, kar je bilo docela razveseljivo. Večinoma zrelejša gospoda, ki sicer zgolj mirno in tiho spremlja glasbeno dogajanje, kar nekako ni po godu našemu slovenskemu metal zverinjaku številka ena. Mimogrede, Ali je polaskal Lenim kostem, ko jih je napovedal kot "Numer einz metal band aus Slowenien!". Fantje so odsekali s precej več rutine, kot sicer odsekajo v živo svoj odrski material. Situacija amfiteatra, kjer bi se precej bolj domačno počutili Pink Floyd leta 1970 ali razni ekstravagantni prog rockovski odbitki od Gong do King Crimson s prve polovice sedemdesetih, nekako Lenim kostem ni ustrezal. Publika je bila preveč oddaljena, prav tako pa na ogromnem prizorišču tudi konkretno razkropljena. Poleg tega se fantje med seboj niso dobro slišali in tako bili soočeni s preganjavico "Ali je z zvokom vse v redu". Giovanni je po koncertu tarnal, da ni slišal Marcove kitare niti malo, prav tako se je W.U.K.O. pridušal nad "neslišnostjo" svojega snare bobna. Vseeno je tonski tehnik lepo naravnal zvok in Lene kosti tudi konkretno navil na koncertnem prizorišču. Na trenutke, kot je denimo uvodni del Sunrise, je odlično godil povotljeni in poudarjeni "echo delay" efekt, ki se je držal Milanovega vokala (na čistih vokalnih linijah), prav tako pa je bil posrečeno ozvočen "snare" boben, ki je imel poln kovinsko ovotljen zven, kot bi bile Lene kosti thrasherji ameriškega Bay Area porekla. Zaradi precej pasivne publike to pot tudi Dr. Evil ni zganjal standardnih norčij na odru in ob tem v zahtevnejših točkah ni trošil svojega vokala prekomerno. Publika je dobila na odru lik zlobnega doktorja (I Got The...) in mesarja (Stones Of Death), prikrajšana pa je bila za smrt s koso, ki navadno prikoraka na oder med Uninvited Guest. Zanimivo je to, da se je publika glasno prebudila ob napovedi Russian Girl. Žal je bila to tudi zadnja skladba repertoarja, fantom pa ni uspelo užgati še Iron Dragon, Rock Power in Do Or Die. Kljub temu so bili fantje deležni ovacij po koncertu in izrednih pohval tudi s strani ostalih nastopajočih skupin na festivalu. Skratka suma sumarum, nov nadvse uspešen nastop Lenih kosti, ki je vsekakor navdušil tudi organizatorja festivala.
Čas je za Uriah Heep. Kdo sploh še posluša Uriah Heep? Jaz. In to zelo. Tudi populacija festivala je bila nekoliko starejša in priredbe legendarnega britanskega benda v režiji italijanske skupine Sweet Loraine, so jim morale biti pisane na kožo. Imajo pa Sweet Loraine novega pevca, ki ni več Slovenec, kot je (bil) Davorin "Byron" Žorž. Žal njegovega imena nisem mogel izbrskati. A njegov vokal nekako ni bil kos zahtevnosti veličastnih klasik Urah Heep. Deluje pretenko, pre-otročje - da ne rečem neotenično, kot da ne bi mutiral v moški vokal. Sicer z občutkom za melodičnost in dokaj uspešnemu kljubovanju angleškim verzom (govorimo o italijanskem interpretu), vendar svetlobna leta stran od našega Davorina. Fant se je sicer nekoliko razživel v zaključnem delu, ko so se zvrstile Stealin', Love Machine, Easy Livin' in Gypsy, vendar ni uspel prepričati. Hja,... David Byron je bil le eden. Je pa seveda Alex Falcone z zavidljivo rekapitulacijo moog in Hammond zvokov uspel povzeti nekaj esence magije, ki je Uriah Heep unikat. A nekako premalo. Žorž skupini še kako primanjkuje. Kako so zveneli Sweet Loraine, dne 13.11.2009, v italijanskem mestecu Ronchi dei Legionari (Ronke), v vlogi predskupine melodičnih hard rock imenitnežev House Of Lords, pooseblja RockLine reportaža, ki si jo lahko preberete TUKAJ.
Za zaključek so razgrevali prizorišče festivala še avstrijski AC/DC tribute to bend imenovan Hellbreaker. Ti so si na začetku privoščili začetniški spodrsljaj. Prišli so na oder, ko naj bi bilo vse pripravljeno za koncert, pričeli s Stiff Upe Lip in po nekaj tonih prenehali igrati. Zvok ni bil ustrezno nastavljen, nagajali so kitarski ojačevalci, nasploh leve kitare na kateri je prežal lažni Angus. Po nekaj minutah neuspešnega vrtenja gumbov se fantje le pospravijo za oder. Čez nekaj minut se zadeva pričenja zares, Tokrat z nasnetim uvodom. Zasedba se prebije skozi Stiff Uper Lip in ko zagrize v riff skladbe Back In Black se pojavijo nove težave z levim kitarskim ojačevalcem, Nova prekinitev je znova ohladila ekipo, ki ji je poveljeval pevec, ki si je pobarval obraz po vzoru Bravehearta (belo modro). Kakorkoli obračamo, ta večer ni bil pisan na kožo skupini. Poleg tega je pozna ura odgnala večino obiskovalcev, tako da jih je bila ostala na prizorišču dobra stotica. Težave z zvokom niso pojenjale skozi cel koncert, a se je skupini le uspelo pregristi do zaključka s For Those About To Rock... We Salute You, s čimer se je hkrati sklenil tudi Alpe Adria Rock festival. Brez pričakovanega vrhunca torej. Navkljub vključitvi točke s škotskimi dudami in razpihovanjem ognja.
Večera pa nikakor ni bilo konec. Lene kosti so prijateljevale z vsemi skupinami tudi po koncu, pivo je hitro pošlo, hrana "na žlico" še prej, hrustljave kajzerice so prav tako postale davna preteklost. Počasi smo se poslavljali. Energija in vzdušje sta bila nepozabna. Lokacija enkratna. Ljudje sproščeni, nasmejani, pripravljeni v slehernem trenutku na sočno šalo. Skratka uspel mednarodni dogodek, kjer je rock n' roll učinkovito povezal tri države Italijo, Slovenijo in Avstrijo med seboj. Upajmo, da bo takšnih dogodkov še veliko. Srčno bi se rad zahvalili organizatorju Aliju Pernulu za vso izjemno doslednost. Mož beseda ni niti na eni točki zatajil v dogovorih. Skupine so se v takšnih okoliščinah odlično počutile. Imele so intimo, imele so res veliko prostora za sprostitev, honorar je bil izplačan že ob prihodu na prizorišče, nihče ni bil ne žejen, ne lačen. Slovenski organizatorji takšnih dogodkov na slovenskih tleh bodisi na klubski sceni, ali sceni enodnevnih festivalskih prireditev, se lahko od takšnega pristopa le uče. Žal. Tudi v letu 2010 še vedno le uče.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh