Vsakič ko me pot vleče v prestolnico najslikovitejše od vseh nemških pokrajin, bavarske, me vedno znova preplavljajo nostalgični občutki. Sredi glavnega mesta te stare deželice, znane po irhovkah, pivnicah, klobasah in vsej ostali obvezni opremi vsakega zavednega Speerovega kamerada, leži namreč eno najlepših olimpijskih prizorišč na svetu – olimpijski park v Munchnu. Kraj izrednega zgodovinskega pomena, kjer je Gerd Muller leta 1974 z znamenitim ležečim golom razblinil vse sanje o naslovu svetovnega prvaka visoko letečih Cruiffovih nizozemski totalnih žogobrcarjev. Seveda poleg obveznega nogometnega cirkusiranja dogaja še marsikaj drugega. Švabi poleg izrabljanja objektov v športne namene ne suhoparijo niti s ponudbo pestrih dogodkov iz sveta glasbe. V preteklih tridesetih letih se je v tej oazi zelenja napajala kopica velikanov glasbenega sveta. Nič čudnega, da se zvezde svetovnega kova sem vedno znova vračajo, saj je za njihove potrebe, podobno kot za potrebe vseh njihovih privržencev, dobro poskrbljeno na vsakem koraku.
Podobno velja za naše stare znance Aerosmith. Precej časa je že minilo odkar so leteči kovači iz Bostona zadnjič pustošili po stari celini. Celih osem let, če smo natančni. Marsikaj se je medtem spremenilo. Poleg povsod opaznih radikalnih klimatskih sprememb, mislim tu predvsem na Tylerja in kompanijo, ki, to je treba povedati, po svojih močeh dokaj uspešno kljubuje svojim danes ne ravno rosnim letom. Ta so že pred leti sledi svoje profesije naposled začela kazati tudi na neuničljivih aero obrazih. Ne smemo namreč pozabiti, da so gospodje svoj zadnji album izdali pred "davnimi" šestimi leti (ob Just Push Play je Honkin' On Bobo predvsem pestra paleta zabavnih starih bluesovskih priredb). Od takrat naprej smo se bili "letalski entuzijasti" primorani zadovoljiti samo še z eno v vrsti dokaj nepotrebnih zbirk njihovih največjih uspehov, ki pa je ob stalno budnem pričakovanju kakršnih koli konkretnejših aero življenskih znakov, seveda vse prej kot rana na obliž.
Če človek vsa ta dejstva predolgo gosti pod streho svoje jajčaste butice, na koncu dejansko ni več siguren v kaj se spušča. No, v primeru Aerosmith je ta strah odveč. Gospodje so mogoče res stari; vseeno pa so nas te "starčki" v četrtek zvečer "premlatili" s svojevrstno in energično demonstracijo starega dobrega ameriškega rock n rolla, ki bi jim jo lahko zavidala večina današnjih zasedb. Rutinsko izveden nastop, ki so ga vseskozi krasile karizmatične Tylerjeve akrobacije, je postregel marsikaterim presenečenjem iz aero zakladnice sedemdesetih let. Sam Steven po vseh teh letih še vedno deluje kot neki nepotešeni adolescent ( takega ga imamo seveda tudi najraje, zato je tule vsakršnja debata povsem odveč). Verjetno to tudi je, nepotešenec seveda.. kakorkoli že, gospodu se leta nekontroliranega dretja močno poznajo predvsem na njegovem glasu, ki na žalost ne deluje več tako suverenbo kot včasih. Vseeno dovolj za povsem zadovoljivo interpretacijo razburljive mešanice mlade in malo manj sveže Aerosmith kuhinje, za katero zelo prijetno ovodno okušanje sta poskrbeli fenomenalno izvedeni Love In An Elevator ter Falling In Love (Is So Hard On Knees). Seveda take razgibane ter pošteno bluesovsko razpoložene interpretacije zahtevajo svoj davek v smislu energičnosti in srčnega pristopa, brez katerega njima podobne skladbe delujejo popolnoma hladno in zapuščeno. Na srečo Aerosmith vsem letom navkljub obeh zgoraj omenjenih elementov še vedno posedujejo v izobilju. Moči njihovega zagona in odločenosti ni uspela omiliti niti vsaj z moje strani že davno pozabljena Cryin', ki pa jo je skoraj polna olimpijska dvorana sprejela z bučnim odobravanjem. Najsvetlejših biserov, pa čeprav še tako cmeravih, Aerosmith vsekakor ne izpuščajo iz svojega repertoarja, kar se je naposled izkazalo tudi kot prava poteza. Če se Cryin' zdi povsem normalna, pa moram priznati, da sigurno nisem pričakoval Don't Wanna Miss A Thing, ki je skupaj s še enim "singalong" refrenom Jaded zaključila ta mehkejši, a vseeno zelo dobrodošel del večera.
Za mojo malenkost se je večer pravih Aerosmith vragolij, z izjemo uvodnih dveh skladb seveda, začel z Perryevimi slide improvizacijami, ki so hudomušno napovedale prihod cunjaste Rag Doll. Njenih perverzij se starci po celih dvajsetih letih, odkar so jo prvič spustili iz povodca, očitno še vedno niso naveličali, vsaj po Baby, Please Don't Go sodeč ne. Sijajna izvedba stare J.L. Williamsove klasike je v duetu s podobno nepričakovano Greenovo Stop Messin' Around večer razvnela do skrajnosti! Seznam odlično izpeljanih klasik pa se z njima ne konča. Tu so še SOS (Too Bad), s bravuroznim Brad Whitford solom, ki mi bo sigurno še dolgo tečnaril po možganih, stara dobra Janie's Got A Gun, sijajno izvedeni jam session Sweet Emotion, ter predvsem močno razpoloženska Seasons Of Wither, katere ganljiva akustična izvedba je predstavljala enega vrhuncev večera. Slednjega sta za vse nas po uri in petintridesetih minutah sigurno prezgodaj zaključila še dva nepozabna Aerosmith bisera Draw The Line ter Walk This Way, nakar smo počasi zadovoljo in z nasmehom na obrazih odkorakali nazaj v objem toplega poletnega Munchenskega večera. Nimaš kaj, Aerosmith so od nekdaj veljali za utelešenje rock n rolla v pravem pomenu besede, kar so v četrtek zvečer tudi dokazali. Ob tako suvereno izpeljanemu nastopu človek resnično nima več kaj za dodati, kot vsa čast gospodje, ter upam, da se vsaj še enkrat vidimo..
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografija: Jani "Brežnjev" Lah
na vrh