Ni še minilo deset dni od večera, ko so Accept nastopili na Dunaju, ko se je Rockline že drugič podal v lov za novo koncertno srečanje z legendarnimi Nemci. "Blood of the Nations" turneja neusmiljeno melje dalje in za seboj pušča razprodane dvorane, zadovoljne obiskovalce in še bolj zadovoljen band, ki se mu ob uspešnem povratku na sceno na široko smeji. Smeji celo do te mere, da Accept že načrtujejo nov album, na katerem bodo po besedah Petra Baltesa inzenzivneje začeli delati v drugi polovici leta, po končanih festivalskih nastopih.
Tokrat je v svojo sredo vabila dvorana Tonhalle, ki se nahaja v velikem zabaviščnem kompleksu večdesetih dvoran različnih namembnosti in lokalov. Mnogi morda kompleks poznate po sosednjem Metropolisu, še enemu prizorišču z vabljivo koncertno ponudbo. Gre za relativno veliko dvorano, v katero se je že v času nastopa predskupine zgnetlo skoraj 2000 duš in poskrbelo za zares topel sprejem domačih heavy metal legend v bavarski prestolnici - prvič po poldrugem desetletju. Razprodana dvorana in podvojitev števila obiskovalcev napram dunajski izkušnji izpred dobrega tedna dni sta obetala odličen večer, Nemci pa so se še enkrat več dokazali kot rock'n'rollu (v vseh njegovih derivatih) zaprisežena nacija, ki nikoli ne zataji. Nikoli!
Še predno so se nam zares začele cediti sline, je štirideset minut pripadlo zasedbi Steelwing, heavy metal kvintetu iz Švedske. Marsikdo je verjetno že uzrl njihov prvenec "Lord Of The Wasteland" na polici kake glasbene trgovine, kako mično zapakiran vabi potiencialnega kupca k nakupu. Steelwing imajo za seboj trdno podoro menedžmenta in založbe, saj se v zadnjem času v medijih in na koncertnih odrih pojavljajo vedno pogosteje. Švedi stavijo na melodičen heavy metal v retro stilu Diamond Headov ali Maidnov, pri tem pa ne pozabljajo na sam odrski nastop. Ta je bil energičen in igriv, posadka je med nastopom ves čas tekala in se zabavala, z izjemo solo kitarista, ki je na levi strani sramežljivo bdel nekoliko izven soja žarometov. Steelwing stavijo na močan vokal z ogromnim razponom in dosegom najvišjih registrov, vokalist pa skriva še ogromno razerve pri samem nastopu v segmentu, ki zadeva nagovarjanje in pridobivanje publiko na svojo stran. Švedi so si postavili solidne temelje za nadaljne korake v njihovi karieri, tako da jim lahko zaželimo srečo na njihovi prihodnji glasbeni poti (in pa seveda zavoj na pota lastne kreativnosti in s tem oddaljitev od tipičnega zvoka Iron Maidnov).
Po premoru, ko so tehniki pripravili vse potrebno za nastop Acceptov, je sledil napad Hoffmanna in kameradov na oder Tonhalle, in natanko dve uri trajajoča veličastna predstava se je lahko pričela! Veličasten nastop ne pomeni nujno na tone pirotehnike in svetlečih monitorjev ali spektakularnega odra, pač pa zgolj ekipo petih izkušenih glasbenikov, v katerih tli neizmerna, prvinska želja po igranju.
Accept na aktualni turneji v set listi rotirajo zgolj komad do dva, tako da je bil začetek isti kot na Dunaju (reportaža tukaj). Uvodne minute so pripadle najnovejšemu materialu, predno je komad Starlight v dir pognal tudi starejše privržecne skupine, ki so tokrat predstavljali večino. Accept igrajo heavy metal s preprosto zasnovo komadov, igrajo na prvo žogo, zato so skladbe Love Child, Restless and Wild ali Son of a Bitch z lahkoto zavrele kri in spravljale prve vrste v delirij. Vir surove energije je prihajal iz odra, kjer je kvintet po dolgih sušnih letih neobstoja z zagnanostjo nepotešenega najstnika žgal in frontalno napadal vsepovprek! Prav neverjetno je opazovati vso to prvinsko energijo, ki se je v jedru banda nabirala petnajst let, sedaj pa se končno sprošča in bruha pod oder v neomejenih količinah.
Pred izvedbo klasike Metal Heart je imel vokalist Mark Tornillo svoj edini kratek govor v celem večeru, ko je pozdravil slovitega producenta Andya Sneapa, krivca za odličen zvok aktualne Accept plošče "Blood of the Nations". V igri je bila menda celo možnost, da bo Sneap komad zaigral družno z Nemci, a do tega scenarija na koncu ni prišlo, vseeno pa je bilo "Metalsko srce" zadetek v polno! Zanimivo je bilo opazovati kitarski trojček, Wolfa Hoffmanna in Hermanna Franka na kitarah ter Petra Baltesa na bas kitari, kako spontano gradijo odrsko igro in v njej uživajo, vajeti igre pa si predajajo iz roke v roke, zato je bila iskrenost njihovega igranja opazna najmanj iz Marsa. Nič manj intenzivno ni bilo niti nadaljevanje večera, ko so zimzelene melodije napevov Neon Nights, Aiming High in Princess of the Dawn temperaturo v dvorani približale vrelišču. Tornillov nastop je z vsako naslednjo odigrano skladbo dokazoval, da je prava izbira za izpraznjeno mesto vreščača Udota Dirkschneiderja, saj mu poleg podobne barve glasu ne manjka odrske karizme, dobro pa se zaveda, da je v Accept zgodbi še skorajda nepopisan list, zato se med inštrumentalnimi deli modro umakne nazaj in preusmeri soj žarometov na kitarski trojček - jedro Accept zapuščine.
Rušilec Fast as a Shark in najnovejša Pandemic sta nas po uri in tričetrt heavy metal šusa ob povratku na oder zadeli naravnost v čelo blesavo, predno so se Accept še zadnjič ta večer spustili iz verig in servirali klasiko Balls to the Wall, ob kateri človek pač ne more ostati ravnodušen. "Show me the sign of victory, sign of victory!", je vreščal Tornilllo in z iztegnjenima kazalcem in sredincem visoko v zrak v skladu z naslovnico aktualnega ploščka novačil nabito polno dvorano k sodelovanju in - tako ko že skozi celoten večer - še zadnjič tega dne dobil glasen odmer odobravanja, predno se je kvintet ob ovacijah poslovil iz odra.
Dve uri prvinskega heavy metala, serviranega z naivnostjo mladeničev, a zabeljenega s kilometrskimi izkušnjami - to so Accept v letu 2011. Najboljše, kar danes heavy metal sploh lahko ponudi. Jeklena volja naju je z Alešem še enkrat več nagradila in naju nabila z novimi močmi pred drugim dnem Rocklineove mini nemške turnejice, ki je zajemala še koncert Helloweenov v Kaufbeurnu. A to je seveda že tema naslednje reportaže...
fotografije: Aleš Podbrežnik
Reportaža s koncerta je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh