Pred decembrsko norijo je Gala hala v svoje nedrje vabila z lepim paketom nastopajočih. Kaj so nam ponudili? Odgovor vas čaka v naslednjih vrsticah.
Kot prvi je odru Gale hale sredinec pokazal koroški bataljon Wartune. Zadnjih nekaj mesecev jih je bilo po daljšem zatišju spet mogoče večkrat videti na odrih in moram reči, da smo jih pogrešali. Korošci so bili prava uvertura večera in so Galo halo že s prvimi sekundami dvignili na delovno temperaturo. Pravo monsunsko obdobje se začne ko fantje stopijo na oder in te košče razcefrajo orkanski vetrovi v obliki nori riffov dvojca Ozi/Piko, ki so kompleksni in tehnični, a hkrati hudo nalezljivi. Unikatni izraz Wartune brez dvoma dodajo Ozijeve vesoljske, atonalne solaže, ki zvenijo kot da bi prihajale iz neke druge dimenzije, nekega drugačnega sveta. Wartune brez dvoma nepogrešljivo dopolnjuje vulkanska ritem sekcija z nehumanimi Hudrapovimi bas linijami in potresnim Lenčevim bobnanjem. Nekoliko se je žal ponesrečil le The Philosopher velikanov Death, in čeprav je vsakič znova slišati ta komad v tako dobri izvedbi bi si vendarle želel, da bi Wartune počasi prepihali setlisto. Če me je dosedaj ravnodušnega osebno puščal le vokal je tokrat odlični Hosta vse moje dvome odpihnil isti trenutek ko je iz grla spravil demonske krike ubijalca I Am Become Death (The Destroyer of Worlds) - rek indijskega misleca Bhagavada Gite, ki ga je ob prvi uspešni detonaciji atomske bombe izrekel njen oče Robert Oppenheimer. In nekakšno tak učinek naredijo Wartune v živo - bomba!
Naslednji so oder zavzeli ljubljanski thrasherji Eruption. Fantje so pred kratkim pri založbi On Parole izdali svoje prvenec Lifeless Paradise, ki ga že nekaj časa ponosno predstavljajo tudi v živo. Povsem zasluženo, saj gre gotovo za enega boljših izdelkov domače thrash scene. Fantje začnejo svoj nastop s fantastičnim inštrumentalom Inner Wasteland pri katerem svoje veščine soliranje že razkažeta Tim in Rja, še boljši efekt pa bi verjetno dosegli, če bi Buco na oder stopil ko inštrumentalna četverka preneha s svojimi virtuoznostmi. Pa čeprav se je Buco za dogodek prav lepo oblekel, že skoraj v gvant za mašo. Nekakšna elegant thrash moda ali nekaj podobnega (fashion police, baby). Buco in fantje so bili lepi in prav tako odlično so tudi sthrashirali Galo halo s prijetnimi melodijami Lifeless Paradise rušilcev. In res lepo je bilo slišati tudi z odlično ritem sekcijo podkrepljen thrash. Ob koncu se je v stilu Jekylla in Hyda na odru pojavil še Klemen Bucoff in z Eruption zahteval kri na odru in čupe ob rob odra z (polico) Exodus klasiko Bonded By Blood.
Po nekoliko daljšem changeoverju pa je sledila najtežje pričakovana zasedba večera, saj je zavoljo tega, da igrajo res malo, in bolj ali manj "ekskluzivne" koncerte, prvake domačega death metala Scaffold v živo videti prava radost. In res je od prvega trenutka ko ti druminator Robi Kovačič bučo odpre s prvim, brutalno natančnim blastbeatom, pa do zadnjega hipa Scaffold koncert pravi test vzdržljivosti vratu. Čeprav je na trenutke morda nekoliko zmotil zvok snare triggerja, ki je preglasil vse ostale inštrumente, in občasno pretih bas boben, so Scaffold uprizorili pravo death metal mesoreznico, saj moshanju ni bilo videti konca. Fantje na odru pa prav tako brez usmiljenja - od blasfemičnih riffov in spektakularnih solaž Gorazda Mačka in Aljoše Orloviča, pa do razgibanih in dinamični bas linij Tadeja Cholewe. Ter jasno, fenomenalnega, globokega growla Anžeta Demšarja. Prav težko je verjeti, da fant tako "krhkega" videza iz sebe spravi nekaj tako nečloveškega. Na tem mestu lahko rečem le, da je album, ki ga Scaffold trenutno snemajo, vsaj z moje strani najtežje pričakovani izdelek domače metal scene in moledujem, da čimprej onečasti moja ušesa!
Večer se je nadaljeval z druženjem z Interceptor, ki jih zadnje čase prav tako ni bilo moč prav pogosto videti na odrih. Fantje namreč intenzivno pripravljajo novo ploščo, ki bo luč sveta ugledala enkrat prihodnje leto, to pa je bil tudi eden zadnjih koncertov, preden se zaprejo v studio. Čule in njegova banda so nas pozdravili s prvim singlom nove plošče Homo Stupidus, ki se je med publiko že odlično prijel. Nato pa so klasiko za klasiko nanizali ravno pravšenj prelet svoje diskografije - od Pušk namesto kruh, Blato, pa do Blame, Fade in obvezne Epidemic Zone klasike Zadnja žrtev. Vmes nepogrešljiva Sepultura klasika Inner Self in premierno nov komad Religija, ki skupaj s Homo Stupidus napoveduje, da nam Interceptor pripravljajo zares močno ploščo. Fantje so bili kljub daljši odsotnosti z odrov v odlični formi in prav tako tudi uigrani. Brez Čulijevih odrskih eskapad si Interceptor jasno ne gre predstavljati, a to je tako kot bi Halforda slekel ledra in netov. Za konec je Master oder prepustil svojim bendovskim kolegom, ki so nam pod vokalnim vodstvom kitarista Simona Cukjatija odigrali še Anthrax (no, v resnici Joe Jackson) klasiko Got the Time. Nestrpno čakamo na album!
8. Fuck Off Commercial so zaključili Aperion, ki žal ne žanrsko ne konceptualno niso najbolje sodili med ostale nastopajoče. Se vidimo na drugem kraju, ob drugi priložnosti! Fuck Off do naslednjič!
Fotografije: Nina Grad
na vrh