Kdo je večji – Predin, Lovšin ali Kreslin? Osebno se mi tovrstna vprašanja zdijo nepotrebna, kvarna in vse prej kot zdrava za merjenje kakovosti kateregakoli izmed treh velikih imen slovenske, sicer precej majhne, a nikakor revne scene. Preference so popolnoma osebna stvar, sam pa se bolj kot Lovšinovi surovosti in prvinskosti, Predinovi intelektualni pospanosti in upočasnjenosti nagibam v smeri prekmurskega poeta s stilom, galanco, klobukom, ki ga nosi s stilom in globokim prodornim pogledom, ki zna pogledati v sam center srca, videno ubesediti ter s svojo črno kitaro podeliti s svetom, ki to zna ceniti ali ne. Prav zavoljo tega, ker nekateri pravijo, da je o Vladu Kreslinu že vse povedano, na odru vse videno in da kaj več (ali kaj manj) kot visoki lesk kvalitete ne more ponuditi slovenski (snobovski) sceni, ki tudi nad prvovrstnostjo še prevelikokrat viha nos in opravlja za hrbtom. Bolj je bilo pomembno, da je 60. rojstni dan obeležil z razstavo svojih 60 klobukov, da bo tokratni obisk Cankarja vnovič v znamenju prestiža in vsakoletnega (pričakovanega) spektakla kot to, da je Vlado Kreslin tokrat vnovič premaknil svoje lastne mejnike, ponesel svojo besedo prek južne meje in izdal album v hrvaščini. Nekaj se je šušljalo tudi o velikem presenečenju ter vnovični združitvi Martina Krpana, tistega pravega slovenskega parolnega benda, ki je zmogel na prvovrsten glasbeni način zganjati pravo glasbeno revolucijo zoper baje jekleni socialistični sistem, se postavil po robu uzurpaciji in izkoriščanju ter postavil mejnik kakovosti slovenski glasbi, jih je pa veliko takih, ki so na Krpana že pozabili in ga, razen parih nostalgično zlajnanih komadov z radijskih valov, bolj slabo poznajo. To pa ni razlog, da ne bi vsako leto nadeli svojih najbolj pražnjih oblačil in odšli v slovenski kulturni hram, ki nima nič skupnega s slovensko rajo, majhnimi ljudmi, pa tudi z rockom ne, a gre za dejanje, ki pražnje zaznamuje vsako leto in, da, tudi decembra ni, če na odru Gallusove dvorane ne nastopi veliki Vlado Kreslin.
Pustimo ob strani priokus snobizma, ki je vel po hodnikih Cankarja v poplavi prefinjenih toalet, v oblakih preplačanih parfumov (predvsem znamk) in se mimo stojnic, na katerih se je dalo za 60 evrov kupiti del Kreslinove karizme v obliki klobukov, poezije in izjemni ploščki, koncertni DVD-ji in glasbeno sporočilo samo pa je ostalo marsikomu spregledano, pa čeprav se je na mizah dalo videti in za majhen denar kupiti celo raritete, kot je album Mali bogovi v kasetni obliki ter celotna paleta vrhunskih studijskih del izjemnega Kreslina. Dvorana je bila na tretji večer (po premieri 2. decembra in nadgradnji 3. decembra) na predzadnjo decembrsko soboro napolnjena do tričetrt, kmalu po pol osmi uri zvečer pa so se luči zatemnile, ob izjemni igri popolnoma brezhibnih luči pa je na oder stopila celotna Kreslinova zasedba, iz zatemnjenega stranskega kotička odra pa ob gromkem aplavzu na odrske deske stopi šarmer z raskavim glasom, si oprta kitaro in brezhibno začne odštevanje trenutkov popolnosti z Generacijo. Krasno piko na i dodajo vedno brezhibni Mali bogovi in Tomassinijevi čarobni prsti vdahnejo krasni liriki ob krasnih zvokih popolnih resonantnih tonov (slednji dodbra izkoristijo potencial zvočne školjke izjemne akustike Gallusove koncertne dvorane) tisti ščepec umazane lepote in briljantnosti, zaradi katere se pri Kreslinu vse začne že s prvim akordom, prvo kitico, na polno. »Zamenjal bi zvezdic zdaj pet / za eno zvezdnato nebo / joint ali dva / parka amsterdamskega. / Zmeraj, ko se deček / skrije v moža, / razbija in popravlja / igrače za oba. / Prešteje do pet ali šest / ostaneva le dva,/ moja se / generacija konča,« odpoje Vlado in da vedeti, da je pod vso resnobnostjo polnega jubileja ter kilometrino, ki jo lahko izkaže le malokateri slovenski glasbenik, skrito mlado, strastno srce, ki hrepeni po letu višje k zvezdnatemu nebu in bližje k sanjam absolutne popolnosti. Po popolni izvedbi skladbe zvoki prefinjeno zamrejo, precej rezervirani aplavz pa da vedeti, da bo potrebno malce več ogrevanja in trikov iz rokava. »Ste bolj pogumna ali bolj sramežljiva publika?« se vpraša Vlado in pove kratko, skoraj usodno zgodbo: »Vedno je bil sanjač, ker pa od nekdaj tako rad sanja, se je to usodno noč s priprtimi očmi, da se ne bi po nepotrebnem zbudil, po stopnicah odpravil v noč, padel, si polomil kolk, a je danes tukaj z vami. Dame in gospodje – Milan Kreslin!«Na oder ob pomoči bergel ter skrbnih odrskih tehnikov pride neuničljivi oče, Vladov vzornik in človek neizmernega duha ter muzikalične igrivosti ter s sinom odigra izjemno skladbo o belem jasminovem grmu, o minljivosti in lepoti življenja. Tisti bejli grm vpihne v večer iskrico krhkosti, poetične presunljivosti, starejši in mlajši Kreslin pa spneta niti srčne lepote ter iskrenosti s teksturo prazničnosti, z rdečo nitjo časa, minevanja, a obenem ljubezni do bivanja, do stika s publiko, ki upravičeno podleže resnično iskrenega priklona moža, ki si je drznil kljubovati bolečini, se kljub bolečini v nogi globoko poklonil ljubljanski publiki ter se je dotaknil z besedami: »Hvala, draga publika.« Po malce otožnejšem drugem dejanju koncerta je čas za malce pozitivnosti s skladbo Vsak si želi. »Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas, / da bi poboljšal svet, / bi ne prehitro in ne prenaglas / pobožal kakšen cvet. / Vsak od nas je v odhajanju, / v perspektivi smo vsi šli, / sonce pa je ob zahajanju, / kot mi, / majhno kot mi,« pritegne domala irski briljant pomurske lepote in iskrivosti in že se Mali bogovi dotaknejo src vseh s skladbo Ena pesem, zaradi katere bi imel lahko vsakdo občutek, da je v dvorani prav vsakdo del tiste peščice nekaj dobrih ljudi, ki se jih človek razveseli. Sam sem se veselil predvsem vrhunsko uigranih čarovnikov, ki zmorejo v sleherni verz vtkati teksturo čarobnosti, prestižne nadstandardnosti, ki seva v dvorano s slehernim vdihom in krasno toplim refrenom. Tempus fugit, čas teče, v duhu s tem pa Kreso plete zgodbo večera dalje s skladbo Zibaj me, ki pričara podobe analognih dni, srčne modrosti in dobrote kot nacionalnega poslanstva, na katerega v teh časih mimobežnosti in hitenja prevelikokrat pozabimo po nepotrebnem. Vlado zasanja in obenem vtira v večer obilico materije, nad katero bi se lahko vsi, tudi tisti bolj površno poslušujoči, vsaj za hip zamislili in spremenili svet na bolje. Vse je nekoliko pospano, sanjavo, počasi prelivajoče, malce bolj polne, elektrificirane teksture pa v dogajanje vnese izjemna različica skladbe Letos bo huda jesen. »Letos bo huda jesen, / veter bo neusmiljen in leden. / Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan / ptice odletijo vsaka na svojo stran,« sugestivno stopnjuje in zgoščuje pripoved izjemni Beltinčan in nato v pomiritev ponudi tisočletni sneg, ki s svojo belino in hladom prinese ob eksplozivni in resnično izjemni osvetljavi krasni dramaturški vrhunec prvega dela koncerta. Izjemno razpoloženi Mali bogovi izvedejo domala albumu identično različico Kreslinovega zimzelenčka, nato pa se iz Nekega jutra, ko se zdani premaknemo v gnezdo milenijskega Ptiča. Senzualno žgolenje in sentimentalno božanje krasnih tonov koncertnega klavirja in Tomassinijeve kristalno čiste kitare ob zvoku orgel Hammondov ter nežnim pritrkavanjem sugestivnih bobnov prepreda Kreslinov žametni vokal: »Le še enkrat mi zapoj, / pisani ptič o svoji dragi, / ki na vetru valovi, / se v bistri vodi gizdali. / Samo še enkrat mi zapoj, / pisani ptič o moji dragi, / ki so jo božali odmevi / tvoje pesmi, skoz' megle, / vsako noč, vse do dne. / Tam nad vodo / vsako jutro vstane dan / in prešteje zmagovalce / in žrtve nočnih sanj. / Tam nad vodo / se še vedno svet vrti, / in odnaša sanje, / ki si jih zbudila ti ...« Krasna podoba Ljubezni, Življenja, prevetrena s pišem z Mure tokrat v Cankarju dobiva dimenzijo izvensvetnosti, ki jo čarobni Kreslin nadgradi s sprehodom po navihani Cesti, da nam nato pogled seže Z Goričkega v Piran in se prvi del malce zadržanega dvoranskega mrmranja sklene z izjemno izvedbo skladbe Od višine se zvrti, ob kateri pomislim, da bi bil čas za velikega Krpana, če so govorice kaj več kot le dejanje, ki ga je bila Ljubljana deležna v začetku decembra. Namesto odgovora novica, da je po zadnjem dvigu v vrtoglave višine podaljšane nostalgične presunljive psihedelije osemdesetih ter po poigravanju s papirnatimi zmaji in narejenimi nasmehi, smehljaji navideznih prijateljev, »najboljših prijateljev«, po toplem dotiku mehkobne topline dvojnosti v enem, čas za premor in prekinitev sinusoide občutij.
Pavza je trajala skoraj pol ure, po mrmrajočem polnjenju dvorane pod odrom, na katerem je kraljevalo ogromno belo platno, pa se obeta nekaj spektakularnega in nekaj, kar bomo pomnili. Najprej se zatemnijo luči, v dvorano pa samozavestno stopi pleh banda, mimohod, glasbena parada mladih članov pomlajene Beltinške bande, ki vstopi v dvorano, se sprehodi mimo publike in mimo platna odide iz dvorane ob strani odra, na platnu pa se začne vrteti uradni videospot zasedbe Martin Krpan Political Song iz časov analogne tehnologije, iz časov socializma in upora z razlogom. Ob posnetkih Kreslina ter Krpana iz daljnjega leta 1986 – 87 se spomnite lahko na čase, ko je bilo vse drugače kot danes. Po podobah mladih fantov se zastor ob zvokih prepoznavne kitare počasi dvigne, na odru pa stojijo v vsem svojem postaranem sijaju in lepoti Mark Čuček s svojo dolgo časa zapostavljeno stratocasterico, za klaviaturami na desni strani odra kraljuje abrahamovec Aleš Klinar, na levi strani odra se Političnemu songu predaja Tomaž Sršen, za bobni pa sedu sam Dadi Kašnar! Sanje so postale resničnost in po dolgih decenijah zavračanja ideje, da bi kdajkoli še zasedli oder skupaj ter publiko razvajali s pravimi klenimi podtoni tretje plošče Od višine se zvrti, se leta 2013 na odru zgodijo in odvijejo pravi in edini Martin Krpan! Zvočna slika je rahlo zarjavela, a vseeno sladka in ne zmoti niti dejstvo, da Klinči ne zmore loviti galantne lepote ter višine Kresotovega vokala, predstava pa je bila bolj kot publiki namenjena pomiritvi lastnih kreativnih demonov, preganjujočih podob zloveščega izgubljanja lastnega smisla ter izgubljenih biserov časov, ki so nekoč polnili življenje izjemne peterice, a so se možje takrat na prelomu časov in dogajanj začeli medseboj na višku slave tudi oddaljevati ter razhajati. Po udarnem povratku na oder se zgodba vrti dalje v smeri velikih hitov. Še je čas malce zastaja ter se na trenutke simpatično zatika, a to ne zmoti nikogar. Mark se predaja svoji minuti izgubljene slave z drsečimi bluesovskimi drsi po vratu kitare, ob posrečeno neposrečenih večglasjih, ki jih z rockersko predrznostjo in občutkom popravlja Kreslin pa se čas na urah zavrti v čas pred letom 1987, po Vladovih orglicah pa se ob bok očetu postavi najmlajša članica družine Kreslin Ajdina na flavti, ob gromkem aplavzu publike, ki hrepeni po še pa se zgodi še tretja predbožična obdaritev večera z udarno skladbo Kdo je tapravi, marsikomu najudarnejši adut plošče Od višine se zvrti. »Svetle iskre v očeh / in hrumenje pod nogami. / Dežela mimo beži / in ni stvari, ki nas ustavi. / Pamet pozabljamo, / čez reko skačemo. / Trezni iščejo, / nori izberejo pot! / Le kdo, le kdo je tapravi? / Le kdo, le kdo gre z nami?« se retorično sprašujejo Kreslin in Krpani. Odgovor je jasen: »Vsi!«, po prekleto prekratkih minutah užitka pa se zgodi nadgradnja s predstavitvijo popolnoma druge Krpanove zgodbe le nekaj let kasneje. »Če so bili to Krpani leta 1986, sledi sedaj izvedba leta 1988!« opiše ob bodrenju publike nadaljevanje veliki Kreslin. Bogovi in ovce morda ni najsvetlejši briljant preteklosti izjemnega Krpana, po leteči menjavi pa na odru stojijo sedaj Mark Čuček na kitari, za klaviature stopi Jure Hübscher, za bas poprime Miro Tomassini, nisem sicer 100-odstoten, da je za bobne sedel Robi Vidic, izlet v preteklost pa se nadaljuje z dotikom provokativne skladbe Mali bogovi. Saj veste – pripovedi o tistih malih napihnjenih bogovih, ki šimfajo čez svet, Boga, svetnike, odpuščajo le, kadar se sme, drugače pa lastnim vernikom spotikajo noge ... »Kaj bi brez Krpana? Kaj bi šele brez tebe, moja draga publika?« se v svet polne brane besede spusti Vlado ter nas popelje z Malimi bogovi v Dan neskončnih sanj, s katero je daljnjega leta 1980 Vlado premagal vso konkurenco na Slovenski popevki, nato pa poprime za Tisto črno kitaro in v družbi Malih bogov zapelje večer v bližnje srečanje z Beltinško auro.
Z zaklinjnajem: »O, Bog, ne daj, da bi umrl mlad ...« prefinjeno razstre kopreno prekmurske melanholije in ob prihodu pomlajene Beltinške bande se zgodi še eno dejanje presunljive otožnice Namesto koga roža cveti. Vsa zahvala, poleg čarobnih cembral, ki jim nov prenovljeni zven vrača Andi Sobočan, gre predvsem izjemnemu violinistu Samu Budni, ki je bil zvezda večera upravičeno že na avgustovskem spektaklu v Križankah. Po zmeraj prisotnih in obveznih izmenjavah verzov med odrom in publiko s skladbo Vsi so venci vejli se zgodi bolj prefinjena in bolj dramaturško zglajena repriza dogajanja iz Križank. Žarometi se s sina vnovič obrnejo na najstarejšega člana družine Kreslin Milana Kreslina, ki, tokrat pospremljen tudi z zvonkim vokalom Vladove mame Katarine, izvede nagajivo vižo o ljubimkanju, prešuštvovanju, mesenostih in uitkih z naslovom Nocoj je edna luštna noč, nato pa Vlado žaromete podeli s svojo mamo Katarino, Katico, ki je svoj čas negodovala nad samo nesprejemljivo mislijo, da bi bil njen sin muzikant – kaj šele poklicni, tokrat pa na odru prav rada pritegne sladki prekmurski liriki skladbe Pikapolonica. »Povej, pikapolonica, tij pikica leteča, / f štero stran sveta / de ljubav vodila me večna. / Med križpotji in ognjišči / duga ali kratka, / v glasna in gizdava mesta / pela tvoja cesta,« zgodba o hrepenenju, ljubezni, iskricah in čarobnemu stiku človeka ter narave pa se nato nadaljuje bolj presunljivo in resnično nadsvetno. Beltinška banda je organizem, ki diha sentimentalnost ter poraja popolne emocije, jih nadgrajuje ter bogati. Žarometi se uprejo nato vnovič na izjemnega Sama Budno, ki po sprehodu in dotiku Bele nedelje preide brez besed in brez hlinjene narejenosti iz otožne, srce parajoče molovske spevnosti v popolno igrivo eksplozivno vzdušje Goričkega čardaša. Prekmurska duša je široka in prostrana kot prekmurske ravnice, nad katerimi se zlahka pne tako meglica mistične, težke in boleče melanholije kot tudi sončni zven smeha ter veselja ter potrkavanja pet ob plesu polnokrvne vznesenosti z bivanjem! Krasna simfonija občutij se nato nadaljuje s sentimentalnimi Spominčicami, nato pa po vnovični vrnitvi na oder ata Milan poprime za orglice ter pospremi sina ob protipolitičnih Vranah, da smo po spevni domala folkerski arhaični skladbi Poj mi pesem deležni skupinskega prihoda vseh nastopajočih, ki družno, skupaj s publiko, prečešejo Šiško s skladbo Je v Šiški še kaj odprtega, s polnim večglasjem in vživljanjem v preteklost s skladbo pa se vsi, publika, Vlado, Mali Bogovi, Beltinška banda in nesmrtni Martin Krpan dostojno poslovijo en od drugih ter dajo sklep večeru, ki pa se ne konča, dokler tako ne sklene slavljenec.
Slednji prizna, da se »počuti dobro za svojih 60 let« in po glasbenem sprehodu po Prešernovi Vrbi v stilu Jima Morissona, a z drugačno sonično podporo (bolj folkersko nastrojenih Malih bogov ter Beltinške bande) izpelje svoj krasni jam session na verze This Is The End, medtem, ko si ata, mama, vsi spremljevalni muzičarji, nadanejo tista razvpita črna očala ter zajadrajo v višjo predstavo s po Kreslinovo podaljšano narodno vižo Daj mi Micka pejneze nazaj, po ponarodeli skladbi Ku-ku pa postane jasno, da je konec res skoraj da popolnoma tu. Kljub temu se reflektorji uperijo v ogromne praznične orgle v Gallusovi dvorani in praznični, gotsko polni zven orgelskih piščali začne razvijati veliki finale večera, ko na balkon skozi zadnji vhod stopi Vlado, se prikloni publiki ter začne peti Sinatrove verze skladbe o lastnem uporu, lastni poti in lastni pokončni drži pri hoji skozi življenje s skladbo My Way. Vlado je v teh dolgih decenijah samookrivanja in ustoličenja na piedestal izjemnosti nedvomno pokazal dobršno mero Sinatrove vztrajnosti, iznajdljivosti, prepotrebne trme in ponosa, zaradi katerih je izklesal sebe v človeka, ki pušča neizbrisno sled na ljudeh, katerih se dotakne s svojo pisano, brano, peto in uglasbeno ter slišano polno besedo, ki postavlja svet na težišče srčnosti. Ob gromkem aplavzu je to potrdila tudi Gallusova dvorana Cankarjevega doma, nastop pa se je upravičeno zapisal kot eden bolje izvedenih, bolje izpeljanih koncertov v Vladovi karieri. Ne bom trdil, da je bil koncert najboljši, saj sam cenim bolj intimno vzdušje, pri katerem se Kreslinova čarobnost bolj kaže in iskri in ne, ne maram snobovske zlaganosti hohštaplerske visoke koncertne kulture, ki se rada diferencira od nizkega okusa množic, sinonim na slednje pa mi koncerti v Cankarju vedno predstavljajo. Edina prednost CD-ja je v tem, da premore izjemno akustičnost in izjemni oder, manjka pa mu tistih nekaj ščepcev srčnosti, topline in kozmičnega magnetizma človečnosti, zaradi katerih sem moža s črno kitaro bolje in intenzivneje začutil vedno takrat, ko ni nastopal za ljubljansko publiko ampak je v dvorani vel bolj internacionalen duh vseslovenskosti. Vseeno je bil tokratni tretji, sklepni koncert Kreslinovega leta 2013, nekaj nadstandardnega in več kot vrednega pomnjenja. Tudi zaradi tistih nekaj minut popolne nostalgične magije, ki vprašanje, kdaj jo bomo na odrih še deležni. Tudi zavoljo tega se je potrebno zahvaliti srečnim naključjem, dobrotljivosti univerzuma ter pravim kozmičnim silnicam, po katerih se je vse odvilo ob pravem času na pravme kraju in v pravi družbi. Decembra za srečne obdarjence in povabljence na rojstnodnevni spektakel kar trikrat, saj enkrat, pravijo, ni nobenkrat ... Ob tem dodajmo le še željo, da bo slavljenec, veliki Vlado, svojo pot nadgrajevanja, skupinskih obredij nostalgije in izjemnosti nadaljeval še na mnoga nadaljnja skupna leta in na srečo in blagor vseh, ki ljubimo dobro glasbo, še vsaj tisočkrat snel klobuk, za katerega pravijo, da koder ga položi, rodi novo čarobno skladbo.
na vrh