Val 202 je zadnji radijsko-glasbeni branik v Sloveniji pred podivjanimi in pohlepnimi komercialnimi radijskimi postajami. Te imajo s samo glasbo in nalogami radia vedno manj za opraviti. Drugi program Radia Slovenije (kot je tudi uradno poimenovan) je usidran nekje med avantgardnim in podtalnim Radiom Študent ter zgornjo radijsko gnilobo. Že štiri desetletja tvori, neguje in pazi na slovenski glasbeni okus. Odlično krmari med slastmi in pastmi popularnosti ter nas dnevno zalaga s svežimi glasbenimi tokovi in imeni. Pametna uredniška politika, ki jo že vrsto let vodi Andrej Karoli, poskrbi s svojim izborom tako za zahtevne glasbene poslušalce, kot tudi za navadne duše. Ravno ta preplet med kvaliteto in širše sprejemljivimi glasbenimi izrazi, je zaščitni znak Vala 202 že od njegovih začetkov. Glasbena sredinskost, ki je mnogokrat sopomenka za medlost, slabost in profitabilno držo, v kontekstu programa Vala 202 zasije v drugi, pozitivni luči. To glasbeno sredino tvorijo predvsem kvalitetni izvajalci, ki s svojo spevno, melodično in zanimivo godbo dosežejo tudi ušesa glasbenih analfabetov. Največkrat gre za izvajalce oz. skupine, ki so izšli iz alternativnih glasbenih krogov, a so s svojo prepoznavno avtorsko noto dotaknili srca in osvojili ušesa poslušalstva, ki ni naklonjeno eksperimentalijam. A Val 202 od drugih slovenskih radijev (izjema je dragoceni Radio Študent) loči še en kriterij - so zvesti podporniki slovenskih glasbenih ustvarjalcev (in jezika). Tako tuji kot domači glasbeni produkcija odmerjajo v etru približno isto časa in to ne samo v nočnih urah, temveč tudi v jutranjih, dopoldanskih urah, ko je radio najbolj poslušan. Vse to Val 202 le še utrjujejo na prvem mestu med slovenskimi radijskimi frekvencami. Je dober primer, kako bi morale delovati tudi ostale nacionalne inštitucije.
Zato smo lahko ob štiridesetletnici njegovega delovanja pričakovali velik (koncertni) dogodek, ki bo obeležil to častitljivo dobo trajanja. Že nekje v začetku letošnjega leta so se začele v javnosti pojavljati različne informacije okoli praznovanja obletnice, slišati je bilo celo govora o koncertu zasedbe Franz Ferdinand. Po začetnih ugibanjih je prišlo do obdobja medijskega mirovanja o tej temi, potem pa je iznenada udarila novica, da se pripravlja poseben dogodek, ki ga bo odlikoval dvodelno zastavljen koncept obletnikovanja (primerjava z odmerjenim radijskim časom je tu na mestu) -prvi del bo izpadel kot nekakšen poklon domači, slovenski produkciji skozi zadnja štiri desetletja, ki ga bo vodila zasedba Elevators, drugi del pa bo tuje obarvan, in sicer s popularno svetovno skupino Keane. Že sama idejna zastavitev je zbujala veliko pozornost, po tiskovni konferenci (reportaža iz tiskovne konference najdete tu) pa smo vsi že komajda čakali na to, kako bo dogodek izpadel v živo. Predvsem slovenski del je vzbujal različna ugibanja in sumničenja. Že sam izbor slovenskih izvajalcev (in skladb) bi terjal posebno obrazložitev (kriteriji!!); in čeprav so organizatorji povedali, da ne gre za reprezentativen izbor, je oglaševanja slovenskega dela dogodka na ta način izpadlo. Seveda so mnoge objektivne in konceptualne okoliščine pripeljale do tega, da so bili primorani sklepati kompromise (in tudi o okusih je težko razpravljati, a vsaj 'poljudno', če že ne teoretsko, bi lahko izbor le utemeljili), a odgovor, da so vsi te izvajalci že vrsto let (popularni) del ali celo sinonim programa Vala 202, ni dovolj. Seveda je velika večina izvajalcev sodila na ta dogodek, konec koncev je le šlo za slovensko popularno godbo, zato tudi ustvarjalcev bolj alternativnega diapazona ni bilo veliko zraven, pa čeprav so mnogi slovenski popularni glasbeni presežki prav tu skriti (če se omejim na zadnja leta, Katalena, Terrafolk, Demolition Group, Srečna Mladina, Moveknowledgement…od kantavtorjev npr. Iztok Mlakar ali pa starejši Tomaž Pengov). Vse to v oklepajih, navkljub alternativnejšemu prizvoku, spada v sfero popularne glasbe – in je močno prisotno tudi na valovih Vala 202. Po drugi strani bi bilo zanimivo slišati zakaj si katarina Mala ali pa Billy iz Bomb zasluži prednost pred npr. Guštijem, Galom Gjurinom, Bilbi, Panda, Elvis Jackson ali pa recimo Janom Plestenjakom. Zanimivo bi bilo tudi slišati, zakaj med raperji ni bilo N'toka, ki je evidentno najboljši slovenski raper. Vprašanje pa je tudi, ali so bili vsi ti izvajalci tudi sami pripravljeni nastopiti (v tem kontekstu), zato ne želim nikogar obsojati, pa vseeno: vprašanj ni malo, nejasnosti je kar nekaj, zato bi bilo zaželeno, da bi organizatorji izbor sploh obrazložili. Tudi razširitev števila izvajalcev najbrž ne bi veliko rešila, če ne bi bilo javno podanih vsaj nekaj informacij glede izbora. A morda je vse to skupaj le moja radovedna narava in mladostniška utvara. Me pa po drugi strani veseli, da mesto v tej zasedbi niso dobila mnoga naštancana, generična in banalna ''sranja'' kmetavzarske plati slovenskega naroda (razni Atomiki, Rayi, plagiatorji, tisoč in ena pojoča misica, različni slovenski (multi)talenti in instantni kvazi-zvezdniki itd. – ta očitek nikakor ne leti na narodno-zabavno glasbo). Vsekakor je potrebno pohvaliti to zanimivo Karolijevo domislico o enournem glasbenem venčku oz. kolažu. Inovativno, pregledno in po vrhu še zelo zabavno.
In v živo je tudi tako izpadlo. Strahovi so bili odveč. Ena ura je minila ekspresno. Vse te menjave, nostalgični pridih, energični nastopi ter tudi komični pripetljaji, so poskrbeli za pravi gledalski in poslušalski užitek. Vse nastope je še posebej odlikovala sproščenost. Na tem mestu je potrebno pohvaliti zasedbo Elevators, ki je kar eno uro nepretrgoma igrala (z nekaj oddiha med Muratovim beatboxanjem) in vokalistom nudila odlično zvočno podlago. Pravi mala mojstrovina je v eni uri združiti toliko različnih ritmov in karakterjev. Nastop so opravili suvereno, brez napak, bili so prava inspiracija tudi za vse ostale. Enourni utrip so dogodku tako dajali Elevators, ostalih štirideset glasbenikov oz. vokalistov pa je imelo na voljo za svoj nastop približno sedemdeset sekund. Menjave na odru so bile leteče, če se lahko izrazim v športnem žargonu. ''Zaspal'' ni nihče, čeprav sem osebno pričakoval še nastop Magnifica in Severe Gjurin (ki sta bila napovedana - Severa naj bi zapela Poletno Noč). Sam bi nastopajoče zaradi lažje preglednosti porazdelil med pet skupine, ki so bile najbolj izrazite. Največ aplavza in simpatije so povzročili nastopi legend slovenskih odrov, kot so Janez Bončina Benč, Aleksander Mežek, Adi Smolar, Andrej Šifrer, Neca Falk, Oto Pestner, Jani Kovačič, Pero Lovšin in Vlado Kreslin. Posebej zapomljiv nastop je s svojo pojavo pridelala Neca Falk, pohvale si zasluži tudi Mežek z ganljivo Julijo in Jani Kovačič, ki je na oder prikorakal kar s celo četico podpornikov (tudi Oto Pestner je bil med njimi), ki so mu pomagali pri 'acapella' izvedbi njegove danes že ponarodele Delam. Pred zadnjo rundo nastopajočih rokerjev, so utečen popevkarski ritem močno spremenili hip hop izvajalci, pa čeprav (vsaj meni) najzanimivejših ni bilo na odru: N'toka in Aliena (so pa zavrteli inštrumentalni insert njegove skladbe Sirni in Mesni). Na Muratovemu beatboxanju se je pridružil Nikolovski, za tem je Zlatko razlagal kako je svet lep, po tem je sledila pacifistična Od ljudi za ljudi od Murata in Josea, Klemen Klemen ni pel o keš pičkah, temveč o svoji prvi ljubezni, Kosta pa je z Bombnarjem vse to uspešno zaključil. Slovenski hip hop oz. rap je v zadnjih petnajstih letih na slovenskem pustil močan pečat, zato je bilo edino prav, da so si zaslužili toliko prostora oz. časa med nastopajočimi. Večinski in tudi zaključni del je pripadel vokalistom slovenskih popularnih skupin. Seznam je vključeval vse pomembnejše slovenske skupine in njihove vokaliste, ki so pustili odtis našem prostoru, od Tokaca (Dan D), ki je zaključil to posrečeno uro (na odru so se mu pridružili še vsi preostali glasbeniki in skupaj zapeli zaključne verze skladbe Čas), Tomija (Siddharta), sedaj ne več tako novega pevca Nietov, Boruta Marolta, pa usodno izzivalne Mine Špiler (Melodrom), Skočirjevega Grega iz Big Foot Mame, Billyja iz Bomb, zabavnih dveh Jerneja in Toneta iz Mi2, Dejana Došla in Damirja Jazbeca iz skorajda pozabljenih Letečih Potepuhov do Lara Love iz LeeLoojamais. Seveda ne smemo pozabiti tudi na posebni dogodek, saj se je na odre po večletni odsotnosti vrnila tudi bivša pevka Tabujev Nina, ki je v duetu s Tino Marinšek odpela skladbo Divje. Ženske predstavnice so zastopale še Neisha s Planetom za zadet, Alenka Godec je zapela Domicljevo Danes bo srečen dan (ta je bil odsoten, je namreč v ZDA), katarina Mala z Ciao, Ciao, noseča Tinkara Kovač pa avtorski skladbi zasedbe Elevators Na krilih ljubezni dodala vokal (Pikl je mdr. zaigral in odpel tudi skladbo Ke si lubi, ki je stvaritev njegove druge zasedbe – Manouche). Kot zadnjo, peto ''skupino'' bom omenil še nekaj instrumentalov. Navkljub manjkajočemu Magnificu, so se slišali takti njegove Silvije, Elevatorsi pa so poskrbeli še za Predinovega (Lačni Franz) Praslovana (Zoran Predin okreva po operaciji srca), Novo Vrijeme od Buldožerjev (Marko Brecelj poklon) in ''himne'' slovenske popevke Poletne noči, ki je plod dela Mojmirja Sepeta in Elze Budau. V nesmrtni vokalni podobi je bilo preko playbacka slišati Marjano Deržaj (dokaj edinstven trenutek dogodka, cela dvorana je pela v en glas in pela in pela in bi najverjetneje še kar nekaj časa pela). Takoj po koncu zaključnega ''liveaidovskega'' zborčka, ko so vsi nastopajoči skupaj družno zapeli zadnje verze skladbe Čas od Dan D, se je začela priprava za drugi vrhunec večera. Skupino Keane.
Še pred samim venčkom slovenskih skladb je oder ogrevala britanska zasedba Zulu Winter, ki Keane spremlja vsepovsod po Evropi, delujejo pa kot nekakšna najstniška indie različica Coldplayjov. Korekten nastop, bomo pa videli kako se bo skupina v prihodnje razvijala. Bodoči Keane? No, upajmo da ne. Nastop slednjih ni presenetil v ničemer, kar pa ne pomeni, da ga lahko zato že apriori označimo kot neuspelega. Zasedba Keane deluje že petnajsto leto, skozi vsa ta leta so izgradili zelo natančno odmerjen nastop za publiko in piar. Tim Rice-Oxley (klaviaturist in glava ter srce ekipe), Tom Chaplin (vokalist), Richard Hughes (bobnar) in Jesse Quin (basist) so danes znani predvsem kot zlati in sladki dečki iz Anglije. Setliste so vseskozi iste, nagovori publike identični od kraja do kraja (razlika je le ime kraja),…še telesne mimika je najbrž sinhronizirana glede na potekajoče dele skladb. Tu ni prostora za presenečenja. Morda jih ravno/tudi to dela za skupino B-kategorije. In v tej rahlo dolgočasni liniji je nastal tudi zadnji album (recenzijo in podrobnejše informacije o bendu lahko preberete tu). Navkljub odhodom mnogih ljudi (predvsem starejših državljanov) po koncu slovenskega enournega venčka, je v dvorani ostala dobra energija, dobra popotnica za Keane, in ti so to tudi izkoristili v največji možno meri. Njihov koncertni ''newagerski drive'' namreč temelji na tem, da poskušajo iz nas izvabiti predvsem pozitivne občutke in plati življenja. Da se človek počuti dobro in da se pride na koncert čustveno sprostit. Lahkotno, sanjavo, malce nostalgično, a vseeno pomirjajoče in radostno. Idealno za mame po štiridesetem, ovdovele očete in vriskajoče najstnice. Chaplinu nenehni nasmeški ne popustijo, pa četudi prepeva melanholična ali depresivna besedila. ''Umeten'' bend? Zrasli so organsko, iz garaže. Je pa res, da jih je tržni veter odnesel na čudna in sumljiva pota.
Koncert je minil v izrednem tempu, skladbe so si brez predaha sledile druga za drugo in čeprav so mnoge zgrajeni na sentimentalni podstati, veliko časa za romantiko in vžigalnike ni bilo (izjema je par čudovitih baladnih trenutkov, ki jih fantje res obvladajo – npr. otvoritvena skladba v dodatku Sea Fog). V ospredju so večinoma časa prebijale domiselne, melodične, a spolirane klavirske figure Rice-Oxleyja ter perfektno žametni vokal Chaplina (ki pa je neverjetno shujšal, deloval zdravo in zelo živahno ter vseskozi plezal po za to pripravljenih škatlah na robu odra - tudi o ''drogeraškem'' videzu ni več govora). Odrska scenografija je bila vsa večinoma v belih barvah, zadnjo plat odra pa je krasil velik emblem, oblikovan v nekakšni 'Strangeland' zastavi. Ljudje so kar veliko prepevali, in znali predvsem številne hite iz prve ('Hopes and Fears') in druge plate ('Under The Iron Sea') na pamet. Novi album se je izkazal za pravo dodatno vrednost; skladbe se odlično vklapljajo v sistem starejših skladb (npr. Somewhere Only We Know in Is It Any Wonder) in tokrat smo jih z nove plate slišali kar osem (vse skupaj so odigrali enaindvajset sklad, od tega tri v dodatku- še posebej dobro so ljudje sprejeli Sovereign Light Café, Disconnected, Silenced By The Night in uvodno You Are Young). Če so dobre strani koncerta predvsem dinamika in razmeroma pozitivno vzdušje, je potrebno našteti tudi nekaj najbolj očitnih slabih plati: prevelika osladnost, prevelika podobnost med skladbami (kot da bi cel koncert poslušal eno skladbo), nekreativen odrski nastop in banalni nagovori publike(ki pa vseeno morda v sebi skrivajo košček iskrenosti). Igrali so približno uro in pol in imeli vmes res sijajne trenutke. A kaj, ko se vsakič znova še pred res pravim odkritjem in glasbenim prebojem ustavijo. Npr. skladba Crystal Ball v drugem delu razvije odličen, privlačen, globok kozmičen zvok, a kaj ko se ustavijo v njegovi interpretaciji tam, kjer bi ga morali ravno razvijati in tako pripeljati tudi zahtevnejše koncertno občinstvo do očiščenja, do katarze. Največje navdušenje pa je pri večini povzročila znana radijska uspešnica Everybody's Changing. Resnično uspešna in nagajiva skladba, ki v ples zaziba še tako resnobne posameznike in ti ne da miru še vsaj naslednji dan - nezavedno popevanja na ulici…Koncert bo ostal mnogim v lepem spominu, še zdaleč pa ne moremo govoriti o enkratni ali neponovljivi izkušnjo (čeprav se je na individualno raven in doživljaje vedno delikatno spuščati – o tem in okusu kdaj drugič). Preveč generike, preveč profesije in že videnih nastopaških floskul je vseboval koncert, da bi res pustil globok odtis (npr. za novinarske anale). Škoda, ker na koncu niso zaigrali še na setlisti predvidene Under Pressure od Queenov; Chaplinov interpretacija skladbe je, vsaj sodeč po youtube posnetkih, genialna). Korekten koncertni izbor (sploh ker gre za dogodek sredinske glasbene narave), a ko pomislimo na vsa druga svetovno uveljavljena imena, ki bi jih lahko pripeljali ob tej obletnici, se nam kar malo kolca.
Za konec bi dodal še nekaj pikrih na račun organizacije (problem samega izbora prizorišča je manjši (pretočnost, estetika….), na njen račun se je pred koncem koncerta pošalil celo vokalist Keanov, Tom Chaplin – moram pa pohvaliti ozvočenje, ki je bilo za dane razmere presenetljivo dobro). Čeprav je Val 202 konceptualno dogodek izpeljal primerno obletnici, v velikem slogu in zapomljivo (prvi del: praznik za slovensko glasbo, drugi del: korektno, a morda bi bila lahko izbira skupine boljša), pa me naravnost zgrabi pri srcu, ko se spomnim na akreditacijske zmešnjave in fotografske zaplete pred samim koncertom zasedbe Keane. Rockline ni imel še nikoli v zgodovini delovanja tako velikega problema pri pridobivanju foto akreditacije. V tujih državah smo fotografirali že vse največje glasbene legende in zvezde (U2, Red Hot Chili Peppers, Radiohead, Bruce Springsteen…), v naši lastni državi, pa ne moremo niti kot eden vodilnih glasbenih portalov dobiti ene same foto akreditacije (čeprav smo dogodek pokrili ''stoprocentno'', sam sem napisal obširno reportažo iz tiskovne konference in recenzijo albuma 'Strangeland', da o bannerju, ki se je vrtel štiri mesece, niti ne govorim). Tokrat so imeli pred nami prednost celo ljudje, ki še nikoli v življenju niso fotografirali koncertov in so amaterski fotografi naravnih znamenitosti. Nerazumljivo. Akreditacijo smo dobili tik pred zdajci, na mestu dogodka in še to smo potem pred koncertom Keanov izviseli. Zanima me, na kakšni podlagi se je njihov menedžer odločil, kateri medij je dovolj pomemben, da lahko fotografira ''njegovo'' skupino? Kakšni so bili kriteriji izbora? Očitno je njihov menedžer pravi medijski guru (poznavalec slovenske medijske krajine!!). Takšni prozorni argumenti so naravnost smešni. On sam bi lahko izbral le na podlagi števila bralcev, pa še to bi mu najverjetneje podatke poslal slovenski organizator. In če je to edini kriterij izbora (morda še geografska pokritost), potem je res žalostno kam smo prišli. Od tu tudi manjko fotografij s koncerta skupine Keane. Upam, da se prihodnjič podobna situacija ne bo več ponovila.
na vrh