⇀ (2015)

Poplava retro thrasha je že dobro leto ali dve izpeta in kot kaže je žanr z redkimi izjemami dočakal svoj drugi ciklični zaton. A nič hudega, čast žanra rešuje nekaj izjemnih bendov in eden takih je thrash ekvivalent Kubrickovi Vesoljski odiseji, arizonski megalodoni progresivnega thrash metala Vektor, ki jim je v dobrih desetih letih uspelo to, kar uspe le redkim – postali so kult in to zasluženo. Spodnje nadstropje Orto bara je na prvi decembrski dan Vektor gostilo v sklopu njihove sploh prve evropske turneje (pred tem jih je Evropa ekskluzivno videla zgolj na Hellfestu) in hudičevo primerno je, da je Ljubljana okrašena z elementi vesolja, saj so Vektor popolna uglasbitev le-tega.

Za ogrevanje na First Contact turneji skrbijo nizozemski thrasherji Distillator, a je bilo od njihovega ogrevanja bore malo, ravno toliko kot je pač temperaturna razlika med dvorano in zunanjostjo. Nizozemci  so v dobre pol ure natresli same thrash klišeje; od generičnih rifov, predvsem od Slayer skopiranih idej (s šundrovskimi »Kerry King« solažami vred) pa vse do imidža z bullet belti in hitopkami. Prav vsi s prvenca Revolutionary Cells odigrani komadi so si bili podobni kot jajce jajcu in v tem oziru prav nič revolucionarni, nekaj rokohitrskih kitarskih potez je pokazal zgolj vokalist/kitarist Desecrator, sicer pa je bilo vse skupaj na moč dolgočasno in predvidljivo, tako kot zaključna desekracija Slayer klasike Black Magic. Tale thrash destilacija je prej postana voda kot dober šnopc.

Nekaj odtenkov bolje so se odrezali Španci Angelus Apatrida, stari znanci naših odrov, kar je nekje dvajsetkrat opomnil vokalist Guillermo. Španci so se k nam vrnili z novim albumom Hidden Evolution, ki so ga predstavili v precej dobri luči. Fantje so se tokrat pokazali kot precej bolj uigran in suveren bend kot v njihovih preteklih nastopih, še dodatno pa jih je verjetno podžgala številčna in dobro razpoložena publika. A se je hitro izkazalo, da tudi Angelus Apatrido mučijo podobne težave kot njihove predhodnike. Hitro so se komadi namreč začeli ponavljati, postane ideje so reciklirale same sebe, proti koncu so komadi postajali celo tako enolični, da so se začeli zlivati eden drugega (edini zapomnljivi komad je ostal nekoliko drugačni Give 'Em War), tega pa ni uspela preprečiti niti dobra Guillermova vokalna forma. Manjka energičnosti, samozavesti in dobre uigranosti Angelus Apatridi nikakor ni moč očitati, a smo se proti koncu vendarle vedno bolj nestrpno prestopali kdaj bodo že zaključili.

Končno je namreč nekaj čez enajsto prišel trenutek, ki ga je napolnjena dvorana pričakala s huronskim navdušenjem. Vektor so že z uvodnim desetminutnim epom Cosmic Cortex dosegli tak efekt kot Straussev Also Sprach Zaratustra in v podobnem stilu je minila slaba ura in pol enega boljših letošnjih koncertov. Vektor so navdušili že s prvimi toni in publiko takoj spravili v gibanje in neskončno moshanje, medtem ko so kot v velikem poku na vse strani s svetlobno hitrostjo leteli mojstrski rifi in fenomenalni kitarski dueli. Ultra hitre dele so Američani odigrali kot za šalo in prav težko je bilo izbrati na katerega posameznika se boš osredotočil, a je verjetno največjo pozornost ukradel bobnar Blake Anderson, ki je po svojem miniaturnem setu tolkel kot hiperaktiven otrok po veliki dozi čokolina in čokoladnega mleka. Še bolj čudovit pa je bil po svoje preplet linij genialnega kitarskega dvojca DiSanto/Nelson, očitno neusahljivega vira fantastičnih idej, ki so nekakšna vsota najboljših trenutkov Voivod, Watchtower in Atheist z močnim avtorskim pridihom, ki je Vektor po Black Future oddaljil od očitnih vplivov in rodil novo svojstveno entiteto.  Vektor so poleg kozmičnih rušilcev z Black Future in Outer Isolation (s popolnim Tetrastructural Minds!) predstavili tudi tri nove komade, ki napovedujejo novi album Terminal Redux, predvsem The Cygnus Terminal je zvenel na moč obetavno in očitno je, da Vektor še niso rekli zadnje. Kljub precej dolgim komadov so ti mimo nas zleteli kot Enterprise s hitrostjo warp 10 in prehitro je prišel čas za zaključni Accelerating Universe. A publiki se Vektor niso dali prav dolgo prositi in se za čisti konec razleteli še z Asteroid. Minus Vektor? Skorajda razprodani merchandise kjer bi kaj zase našli zgolj še Pigmejci in bajsi. Če smem za konec parafrazirati kar Jamesa T. Kirka: »Space: the final frontier. These are the voyages of the starhip Vektor. Its mission: to explore strange new worlds, to seek out new life and new civilazations, to boldly go where no band has gone before.«