3. septembra 2013 bi Terje »Valfar« Bakken, mastermind kultnih Windir, praznoval svoj 35. rojstni dan. Usoda je hotela, da se je januarja 2004 odpravil na pot k družinski koči v hribe, kjer ga je zajel snežni vihar. Njegovo truplo so našli tri dni kasneje, Valfar pa je kljub rosnim 25 za seboj pustil zapuščino, ki si kultnega statusa ni prislužila zgolj zaradi njegove smrti, temveč zaradi briljantnega prepleta black metala s folklornimi elementi, ki jih je navdihnila kultura in zgodovina območja norveškega mesta Sogndal iz katerega izhajajo Windir. Preživeli člani so Windir razpustili in svojo pot nadaljevali v bendih Vreid, Cor Scorpii in Mistur. Windir so s svojimi sodobniki Ulcus Molle (člani le-teh so se kasneje združili z Valfarjem, ki je Windir začel kot one-man projekt) rodili sceno Sognametal, ki letos praznuje dvajseto obletnico (prvi demo Windir, Sogneriket, je izšel leta 1994), obenem pa desetletnico svojega delovanja obeležujejo tudi Vreid. Popolna priložnost, da je brigada iz Sogndala ponovno združila svoje moči in se odpravil na evropsko proslavo, ki je predstavljala edinstveno in verjetno poslednjo priložnost v živo slišati Windir komade v kolikor je pač možno originalni izvedbi.
Kot posebni gostje Sogndalčane na turneji spremljajo njihovi rojaki Posthum, ki sicer ne izvirajo iz območja Sogndala temveč iz občine Nannestad, ki želi nekoliko severneje od Osla. Ne glede na geografsko neujemanje pa so se Posthum žanrsko povsem ujeli s konceptom turneje, saj so v tri četrt ure odpičili korekten in soliden black metal. Trojica s session basistom je v veliki meri predstavila predvsem pravkar izdani studijski album The Black Northern Ritual, ki je ukleščen v standarde slovitih norveških predhodnikov Posthum, ti pa osnovi tipičnega black metala dodajajo modernejše elemente, ki bi jim lahko nadeli razne nadimke kot so »post« ali avantgardni. Ti enkrat delujejo spet drugič pa ne, saj je Posthum proti koncu njihovega seta že precej očitno pestilo pomanjkanje večje razgibanosti in raznolikosti materiala, ponavljajoče in enolično pa so izzveneli tudi melanholični, temačni in ambientalni deli, ki so prekinjala srdite black metal napade. Sliši se, da Posthum zaenkrat ostajajo zgolj pridni, a povprečni učenci mojstrov Enslaved, a so bili kljub temu primerno in sploh ne slabo ogrevanje za epskost, ki je sledila.
Dvajset let je minilo od prvega demo posnetka legendarnih Windir, ki še danes, kljub obskurnosti (v primerjavi z »večjimi« norveškimi black metal bendi) ohranjajo majhno, a zvesto in gorečo fenovsko bazo. Deset let je minilo od smrti Windir genija Valfarja in deset let od nastanka Vreid in njihovega prvenca Kraft. Prav zato se je »Sogndalbrigade« pod vodstvom Vreid odpravila na posebno Sognametal turnejo na kateri preigravajo svoje komade, komade zasedbe Ulcus/Ulcus Molle v kateri so člani Vreid in Windir delovali prvotno in končno, komade slednjih, ki jih po Valfarjevi smrti ni bilo moč več slišati v živo. Zadnjič so epski Windir rifi zagrmeli na poslovilnem koncertu septembra 2004, od takrat pa vizijo Sognametala po svetu širijo predvsem Vreid, v manjši meri pa Cor Scorpii in Mistur. Kocine so se naježile že med tonsko vajo benda, ki je nastopil v postavi Steingrim (bobni; ex-Windir, Vreid), Hvall (bas; ex-Windir, Vreid), Strom (kitara; ex-Windir, ex-Ulcus, ex-Cor Scorpii, Vreid), Sture (kitara, vokal; ex-Windir, Vreid), Righ (klaviature; ex-Windir, Cor Scorpii) in Ese (kitara; ex-Vreid, Slegest), ko so vrhunsko odhrumeli skozi nesmrtni Arntor, Ein Windir, s katerim so nato Maribor tudi pozdravili in s prvimi toni dali vedeti, da nas čaka nepozaben večer. Poseben pečat mu je namreč med izvedbo Windir himen dal Vegard Bakken, brat pokojnega Valfarja, ki je poskrbel za vokalni srd, pa čeprav mu je vokal večkrat pojenjal in mu je na pomoč izdatno priskočil. Tudi, če je bil Vegard na odru popoln štor pa je njegova prisotnost dala vedeti, da ima turneja blagoslov Valfarjeve krvi, z Vegardovo pomočjo pa je bil Valfarjev duh prisoten še močneje. Ta je najmočneje zasijal v prvem delu koncerta, ko je bend zagrmel še z black metal šusom On the Mountain of Goats (z labodjega speva Likferd), ljubezensko balado, kot se je pošalil Hvall, Dance of Mortal Lust, in vrhunsko izvedbo epopeje The Spiritlord, ki je s svojimi številnimi prepleti, vzponi, padci, kompleksno strukturo, nepozabnimi rifi in magičnim refrenom čistih vokalov med katerim so se mravljinci sprehodili po celem telesu, nesmrtni pečat Valfarjeve genialnosti.
Drugi del koncerta je minil v luči Vreid, ko so nas člani le-teh z vrhunsko inštrumentalno izvedbo popeljali po svoji že kar obsežni diskografiji, od čistokrvnega black metal napada Helvete s prvenca Kraft, do fantastično nalezjivega The Reap z aktualne plošče Welcome Farewell. Z odra se je ves čas vihtele Sturejeva karizma, Steingrimovo atomsko točno bobnenje po opnah ter Hvallova energija, fantje pa so v nadaljevanju presenetili s starodavnim Ulcus Molle komadom z dema Roles (1996), As We Pass Away. Tudi The Profound Power je dokazal, da so bili tudi Ulcus pomembni predstavniki Sognametal scene, pa čeprav so ostali v senci veličine Windir in danes Vreid. Za pravo presenečenje je poskrbel še udarec z Windir dema Sogneriket, Krigaren si gravferd, kljub dobri uri in pol, ki je minila v trenutku, pa se je koncert prehitro končal z nesmrtnim Valfarjevim eksperimentom Journey to the End, ki je pred več kot desetimi leti buril duhove s svojim elektronskim zaključkom. Čeprav so si fantje na začetku privoščili obupen fuš je bil Journey to the End veličasten zaključen in simboličen poklon »očetu« Sognametal scene. Valfar, Ein Windir!
na vrh