Letos se je v Postojni ponovno odvijal tradicionalni božično-rokerski fest, ki že 15. leto zapored vestno skrbi za kurjenje prekomerno nabranih kalorij primorske mladeži. Nabor glasbenih atrakcij je bil napram lanski avanturi letos gotovo pestrejši. Poleg postojnskih staroselcev Mary Rose, nadebudnih Metalsteel ter njihovih kovinarskih kolegov Divine Illusion, je božiček tokrat dogajanje začinil s trosenjem folk dišavnic Lybre, splošni žanrski raznovrstnosti pa so svoje dodali še ljubljanski Anavrin. A da le ne bo kake pomote, glavna atrakcija večera so vsekakor bili punk rokerski zdraharji Zablujena generacija in domači hard rokerski težkokategorniki Šank Rock. Torej, za vsakega se je našlo nekaj! RockLine seveda ni smel manjkati!
Besedilo uvoda: Daniel Pavlica
DIVINE ILLUSION
Petnajsti Božični festival v Postojni so odprli Primorci Divine Illusion, ki so nam postregli z zanimivo mešanico power metala in progresivnega metala. Še posebej so prednjačili epski zvoki, ki so jih proizvajale klaviature in kitara. Med instrumentalnimi deli je bilo videti, da možje veliko obetajo in da bi lahko v prihodnje proizvedli kakšen soliden epski metal album, na žalost pa jih vokal vleče dol. Če bi ostalim instrumentom priključili vokal, ki bi zvenel nekoliko bolj prijetno, bi šlo za zelo obetavno zasedbo. Kljub temu, da je vokal pomenil rahlo distrakcijo od drugače dobre glasbe, sem bil z njihovim repertoarjem (ki je vseboval tudi priredbo Madonnine pesmi La Isla Bonita) zadovoljen in se v prihodnosti nadejam še večjim rečem od njih.
Besedilo za Divine Illusion: Rok Podgrajšek
LYBRA
Sledili so mladeniči in mladenki Lybra, ki so precejšnji novinci na prizorišču, vsekakor pa se zdi, da imajo dobre komercialne obete. Prvo, kar pri zasedbi opaziš, sta dve brhki mladenki (kaj češ, testosteron naredi svoje) - ena na vokalu, druga pa na violini in na back vokalih. To pa mislim, da je bila tudi glavna atrakcija Lybre, ki me ni prepričala ne z odrskim nastopm, kot tudi z glasbo ne. Gre za tipičen razvodenel rock, ki ga slišimo pri kakšnih Tbilisih ali I.C.E. Že sam ženski vokal je precej nespecifičen in sila generičen, kar lahko trdim tudi za glasbo, kjer je edino večje presenečenje violina. Mislim, da bi lahko Lybra nekoliko bolj izrabili violino, tako pa se zdi kot da je violinistka bolj za okras kot pa da v resnici kaj prispeva. Da pa ne bom spet samo trosil negativizma, pa naj omenim, da je solo kitarist prispeval par všečnih solaž, ki so rahlo spominjale na Hendrixa. Lybra so bili na odru precej statični, svoje pesmi so odigrali dobro, a če manjkajo lastne zamisli tudi izvedba kaj prida ne koristi. Dejstvo pa je, da so še vsi v skupini zelo mladi in da je še veliko časa, da se njihova glasba razvije. Morda bomo v prihodnje od njih slišali še kaj boljšega, če pa bodo ostali v teh vodah, pa se lahko gotovo nadejamo, da bodo kmalu postali ena največjih atrakcij tako na radijskih valovih kot na televiziji.
Besedilo za Lybra: Rok Podgrajšek
METALSTEEL
Zame so vrhunec večera (poleg Mary Rose) predstavljali heavy metalci Metalsteel iz Medvod. Zaigrali so komade "na šus" iz svojega že kar obsežnega repertoarja. Na mnogo načinov so Metalsteel kar tipičen heavy metal bend s tipičnimi besedili o seksu in o raznih grozovitih pripetljajih, a fantje znajo to vnovčiti in kar nekako zaupaš jim. Imajo neko energijo in tiste prave hitre melodije, ki te prisilijo v miganje. V ospredju sta dve kitari, ki v klasičnem metalskem stilu dostikrat skupaj igrata glavne melodije, Rok in Beny pa se kar lepo dopolnjujeta tudi ko gre za solaže. Zanimivo je tudi to, da imajo žensko bobnarko, ki pa ji prav nič ne manjka metalskega pedigreja in je kar lepo priganjala ostale fante. Na koncu me je precej zmotilo, ko sem ugotovil, da so imeli fantje napram drugim skupinam skrajšan čas nastopa, saj so Lybra nekoliko predolgo nastopali. Vsekakor se mi zdi to neumna poteza, saj je bilo očitno, da so Metalsteel do tistega trenutka znali publiko najbolje potegniti s sabo. Prav verjeti nisem mogel kako zelo nekateri to skupino poznajo. Dosti jih je znalo besedila na pamet in spredaj je bila prav očitno večja gneča kot pri prvih dveh skupinah. Menim, da gre v tem trenutku za eno najbolj vročih metalskih skupin pri nas in upam, da jih bom lahko še kdaj videl v živo, z nekoliko daljšo set listo.
Besedilo za Metalsteel: Rok Podgrajšek
ANAVRIN
Ljubljanska zasedba Anavrin, ki se te dni pripravlja na izid drugega studijskega albuma, je v Postojni že kar stalni gost. Vendar se ne zgodi ravno velikokrat, da bi fantje nastopili v okrnjeni postavi. Basist Anej Kočevar je namreč ta večer nastopil z Guštijem in Polono v Murski Soboti in Anavrin so nastop izpeljali brez bas kitare. V dobrih tridesetih minutah je Damir od podpori "sotrpinov" odžvrgolel nekaj njihovih najbolj prepoznavnih komadov, kot so malce starejše "Slep", "Kot 2 otroka", "Pri filozofiji", "Mesto spi" ter malce novejši "Better U", ki je mimogrede prvi singel s prihajajočega albuma, in njihov zadnji samoimenovani "hit" "Gola". Slednjega so fantje lansirali tudi v "malo" morje videospotov. Kot pri vseh dosedanjih bendih so se tudi med nastopom Anavrin v prvi vrsti drenjale predstavnice nežnejšega spola in se med prepevanjem, jokom, smehom, naslajale ob postavnih mladcih. Tu pa tam je iz gruče deklet pokukala tudi kakšna moška glava, vendar je bilo teh neprimerljivo manj. Po nedavnem uspešnem koncertu v ljubljanskem Orto baru, fantje v Postojni žal niso poželi tolikšnega navdušenja, kot bi si ga zaslužili. Je temu kriva njihova malce vzhičena postava?
Besedilo za Anavrin: Lea Lesar
MARY ROSE
Zgodba o Mary Rose je stara, zelo verjetno celo preveč limonadasta za kvaliteto kolektiva, ki nas že nesramno dolgo pusti čakati z izidom novega albuma. Od Feniksovega vstajenja (RockLine recenzija tukaj) leto mineva že drugo leto, od takrat naprej pa naši postojnski prijatelji z energijo precej ekonomirajo. Kar je škoda. Le redko jih je namreč moč ujeti v akciji, pa še takrat ponavadi bivakirajo bolj kot ne v neposredni bližini Postojne. Kakorkoli že, kadar nastopajo, sploh pa na domačem parketu, Mary Rose ničesar ne prepuščajo naključju. Kot se spodobi za kralje! Pa čeprav samo za eno noč.
Predstava, ki so nam jo Mary Rose v četrtek zvečer servirali, pa je vendarle nakazala na določene premike v smeri nadaljnega ustvarjalnega razvoja zasedbe. Veseli predvsem dejstvo, da se Mary Rose s priseganjem na kompaktnost, spretno ogibajo pretiranemu razkazovanju mišic, torej nastavljanju v obliki raznih solističnih intermezzov, katerih edukativen pristop, razen pihanja na dušo peščici glasbenih gurmanov, pri raji vselej naleti na gluha ušesa. Apetitu slednje so bili gotovo namenjeni Vikingi. Gre za novo skladbo, ki je nedavno na radijskih valovih "našega nacionalnega ponosa" že kraljevala v vlogi popevke tedna. Vikingi so všečni, a v primerjavi s smrtonosnim arzenalom nameščenim na krilih Feniksa, niti slučajno strašljivi, prej predvidljivi. Ostanek Mary Rose repertoarja je bil znan že v naprej. Železnine kot Strah pred užitkom, Sam, ter Izgubljen v času še vedno ostajajo cvetke, ob katerih se v krvi začuti pravi utrip rock & rolla. Škoda le za sicer konkretno sestavljen medley s Sad But True, Enter Sandman in Black Sabbath, ki je po pričakovanju rezultiral v brnenju zimzelenih "motorjev". Brez omenjenega venčka bi Mary Rose gotovo pustili boljši vtis.
Pri Mary Rose se zdi vse tako izpiljeno, pogosto navidez zaigrano skorajda s polovico razporožljivih moči, da bi si človek na trenutke srčno želel kakega večjega kiksa, s katerim bi fantje opozorili, da le niso brezmadežno spočeta rock & roll mašinerija. A zaman! Eki in kompanija so iz postojnskega ringa po pričakovanju odpihnili vso konkurenco, tokrat na veliko veselje vseh prisebnih tudi po zaslugi dvojice Sandija Trojnerja in Davida Debevca, ki se je dodobra uležala v kolesje enega najatraktivnejših rokerskih kolektivov na slovenskem. Trojner mogoče resda ne poseduje klasičnih prebliskov in magije predhodnika Davorja Kastelca (verjamem, da mu ob rožljanju polne bojne pripravljenosti železnega materiala zasedbe vendarle ni dovoljeno konkretneje zadihati), a njegov doprinost je vsekakor dobrodošla nadgradnja Mary Rose zvoka, ki je v živo zdaj kompakten in surov, kot ni bil še nikoli pred tem.
Besedilo za Mary Rose: Daniel Pavlica
ZABLUJENA GENERACIJA
Zablujena generacija so bili ta večer edini pravi punk Božički. Z belimi bradami in rdečimi pokrivali (vsi, razen Hansona, ki se je bil kapi primoran odreči zaradi frizure) so v večer zarezali s "Pobeglim vlakom", ki je kar vabil h poplesavanju. Migali so vsi: stari, mladi, trezni in tisti malce manj, samski, zaljubljeni ... Zdelo se je, kot da jih nič ne more ustaviti. In Zablujenci so to dokazovali iz komada v komad. V malce manj kot uro dolgem nastopu so se "sprehodili" skozi njihovo celotno diskografijo, ki jo sestavlja šest studijski albumov in zavidljivo število hitov, med katerimi velja omeniti "Pozitiv vabrejšan", "Extrasupermegafakinnujno", "Patricijo" in "Mokre sanje". Pozabili niso niti na priredbo šank rockovskega "Metulja", med katerim smo doživeli izpad elektrike, in nesojene evrovizijske popevke "Kdo hoče plesati z menoj". Omenjena komada se nahajata na januarja izdanem albumu "Mi smo stare pizde", katerega so mediji razglasili za najboljši rock album letošnjega leta. Plošček si je ta naziv tudi upravičeno zaslužil, saj je eden boljših letos izdanih albumov na slovenski glasbeni sceni. Vsekakor zavidanja vreden uspeh.
Besedilo za Zablujena generacija: Lea Lesar
ŠANK ROCK
Še skok k našim glavnim hard rokerskim jurišnikom iz Velenja, ki pa so danes vse prej kot to. Seveda je govora o Šank Rock, legendah slovenske rock žagovine, ki so dostojno in v skladu s pričakovanji zaključili letošnji božični ples v Postojni (gre seveda za spoštovanje in vljudno upoštevanje utripa javnega mnenja). Šank Rock so uigrani v najmanjši detalj. 25 let guljenja koncertnih odrov seveda naredi svoje, dodatno bero žmohta vsemu skupaj pa gotovo dodaja dejstvo, da je hrbtenica zasedbe v svoji osnovni poziciji udobno nameščena praktično že ves čas svojega delovanja. S tem velenjski kolektiv gotovo pridobiva na koheziji, s tem pa seveda na prepoznavni moči in karakterju, kar je vidno predvsem na njihovih nastopih v živo. Navkljub tej ostri profesorski karakterizaciji se je zdelo, da je gospoda postojnski nastop vzela precej z levo roko, vsaj sodeč po številih disharmonično orientiranih kiksih, katerih prisotnost je bila v prvi vrsti posledica šlamparije, mogoče na trenutke celo apatičnosti. Kljub omenjenim pomankljivostim so Šank Rock nastop oddelali korektno, torej brez pretiranega naprezanja, z zvrhano mero rutine, opasano še z rezerviranostjo, ki ni ponujala presežkov. Kar po svoje niti ne preseneča. Arzenal jeklenin je pri Šank Rock tako impresiven, da možakarjem za dvigovanje temperature ni potrebno konkretneje pritiskati na plin. Favoritov je bilo tule na pretek, od dokaj predvidljivega, a nadvse dobrodošlega uvoda z Jaz nimam noč za spanje in precej previdno odžagano Rokerji, prek cvetk aktualnega albuma, ki v živo odlično služijo svojemu namenu, pa vse do vseljudskih nebuloz kot Dej bolj naglas radio, Delam kar paše mi in Hočeš nočeš, s katerimi dosega koriščenje komercialnega potenciala zasedbe že absurdne razsežnosti. In če velja trampolinsko poskakovanje pri Šank Rock danes že za nekaj povsem običajnega, potem res ne vem, kaj bi si mislil, če bi mi kdo pred 15 in več leti rekel, da bom kdaj videl Matjaža Jelena v vlogi raperja! Avanturo brez konkurence pa nam je druščina pripravila v samem zaključku, ko smo bili že dodobra zjahani od posiljevanja s tretjerazrednimi križanci med pop in rock godbo za nameček primorani zagristi še v brezdušno otrdeli skupek rokerksih zimzelenčkov, ob izvedbi katerih bi Mercury najverjetneje planil iz groba z bajonetom med zobmi in rahlo okrvavljenim buzdovanom v roki, Eddie Van Halen pa bi si brez razmisleka pognal kroglo v glavo. Žal priredbe dvomljive kvalitete pri garažnih bendih še veljajo za nekaj naravnega, pri legendah kova Šank Rock pa je tovrstno ravnanje resnično obžalovanja vredno!
Besedilo za Šank Rock: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh