V Orto baru sta s svojim prvim koncertom svojo organizatorsko pot začela Črt in Matej – Dirty Skunks, daleč najbolj aktiven organizator koncertov pri nas, ki je k nam v 14-ih letih pripeljal nebroj bendov iz številnih glasbenih sfer. Že 14 delovanje je torej za, danes razširjeno ekipo, in jubilej so obeležili pred dvema tednoma v domačem brlogu. Orto baru. S štirinajstimi bendi. Na treh odrih!
Orto halo so točno ob napovedani uri razdevičili velenjski death metalci Carnifliate, ki jih sicer ni spremljalo prav dosti ljudi, a so fantje in punca poskrbeli za zelo primerno ogrevanje, frontmen Tilen pa je s svojimi sočnimi in zabavnimi komentarji (končno vokalist, ki ne zahteva vrtenje čupic in publike bližje odru med prav vsako pavzo!) dvorano spravil v dobro voljo, v atmosferi katere je bil celoten petkov večer. Velenjčani so sicer v dobre pol ure zatresli z gromovitim death metalom, oplojenim z grind semenom, cum-grgljajočim vokalom, ki zna raznoliko kruliti, kričati in cviliti, mastno ritem sekcijo ter kirurškimi kitarami. Carnifliate so bili super začetek, plata je posneta, čakamo samo še, da moški del benda da hlače dol in pokaže Gods Cock.
V zelo drugačne glasbene vode so oder hale ovili ljubljanski Release the Ectoplasm, ki so predstavili svojo vizijo sludge/stoner metala, ki sicer v ničemer prav dosti ne odstopa od smernica žanra, a znajo fantje zveneti prav tako mastno kot ektoplazma Slimerja iz Ghostbusters. Mogočne kitarske rife je lepo dopolnil žanru primerno masten bas ter Janijev nosljat vokal, komadi pa so kljub temu, da so večinoma zasanjano valovali, poskrbeli tudi za nekaj presenetljivo agresivnejših izletov. Proti koncu je trio sicer z dolgimi komadi postal malenkost enoličen in ponavljajoč se, a je k temu verjetno pripomoglo tudi pozitivno vzdušje v zraku, ki mu ta žanr ne pritiče ravno najbolje.
Medtem ko so se na odru Kadilnice of Death pripravljali The Hoax Program, se je na odru Old School v starem delu Orto Bara pričelo dogajanje, in sicer so prvi na oder stopili Trboveljčani Trifail, ki so v pičle pol ure predstavili mešanico punk-rocka, hardcora in metala. Že takoj se je pokazalo, da zna prostorska stiska marsikateremu bendu nagajati, a Trifail so svoj nastop kljub majhnemu manevrskemu prostoru uspeli izpeljati svoj nastop.
Takoj po Trifail se je pričelo tudi dogajanje na odru Drunk in Public v zgornjem nadstopju Orto Bara, kjer so pričeli igrati Burn fuse. Sprva je skupina pričela igrati bolj zaspano, a ob prihodu večjega števila publike je skupina prestavila v višjo prestavo in predstavila svojo verzijo tehničnega metalcora. Na žalost je bil zvok precej slab in glasbila so bila dokaj nerazločna, spevnega vokala kitarista ni bilo, pa tudi pri sami usklajenosti skupine je občasno malo ponagajalo. Nič slabega v tem, skupina je svoj nastop izpeljala kljub temu. Od Burn fuse si lahko še veliko obetamo, skupina je namreč med drugim napovedala, da snema novi album.
Žanrsko precej sorodni Release the Ectoplasm, a bolj glasno in bolj dinamično so v veliko dvorano nekaj kraške burje prinesli The Hoax Program iz Ajdovščine in prepričali v vseh ozirih. Čeprav fantje izgledajo kot postava The Big Bang Theory pa z odra ni prihajala energija piflarskih fizikov ampak profesionalnih rokoborcev. Učinkovito so bobniče Ajdovci razrahljali s pravo energijsko bombo glasbene zmesi ameriškega hardcora s sabbathovsko dumačino. Škoda, da jih burja večkrat ne odnese na odre, saj so bili brez dvoma eden bolj smrdečih (variacije te besede so v kontekstu reportaže mišljene izključno pozitivno, seveda) trenutkov večera.
Med Burn fuse in takoj po koncu The Hoax Program so na malem odru starega dela Orto Bara pričeli neusmiljeno udrihati In The Crossfire, ki se s svojim zmetaliziranim hardcorom vračajo v devetdeseta, tako da tu kakšnih olepšav preprosto ni. Skupina žal tokrat ni mogla pokazati vse svoje energije kot poprej, namreč pri tako majhnem odru je skupina prisiljena v statičnost.
Medtem so na zgornjem odru igrali mladi punk-rockerji Start At Zero iz Ajdovščine, na malem odru spodaj pa so po In The Crossfire s hardcorom nadaljevali krški Final Approach. Žal so med Paragorio v Kadilnici of Death na zgornjem odru nastopili Gužva U Bajt, katere ogled nam je preprečil prenatrpan urnik. Med Paragorio so spodaj pričeli tudi Backstage, ki servirajo punk-rock približno 15 let, kar se je posledično pokazalo predvsem v tem, da je bil prostor pri spodnjem odru tako natrpan, da ni bilo več možno sploh vstopiti.
Odpuljeni Jegulja so poskrbeli še za enega svojih, no, odpuljenih koncertov. Čeprav fantje nimajo basista, tudi brez njega zvenijo mastno kot, eeeem… Jegulja? Z odnosom na odru, razgibanimi in pestro sestavljenimi komadi ter inštrumentalno podkovanostjo znajo fantje vsakič prepričati in potegniti v svoj čudni ribji svet.
Koncertni del večera so v hali zaključili veterani Paragoria, ki so tokrat premierno nastopili s (session) bobnarjem Bojanom Bebrom-Vovkom (Thraw) in »deliverali« točno to, kar smo od njih pričakovali. Šus tornada rifov, potresne ritem sekcije in pošastnih vokalnih napadov. Novega materiala žal niso predstavili, so pa dokazali, da so v odlični formi in, da je Decomposition of Mind še vedno ena bolj prepričljivih izdaj domače metal scene. Žal pa je bil to tudi njihov zadnji letošnji koncert in čakamo, da se na odre naslednje leto vrnejo z novim albumom!
Na zgornjem odru so dogajanje zaključili štajerski metalcorovci Curse of Instinct, ki so v eni uri postregli z odličnim metalcorom. Čeprav je bila skupina nekaj let neaktivna, bi bilo škoda, da bo odšli v pozabo. Skupina namreč še vedno poskrbi za energičen šov, publika v prvih vrstah je divjala, Curse of Instinct pa so suvereno predstavili svoj material, ki poudarja pristnost metalcora, preden se je zadeva skomercializirala in prilagodila pop glasbi. Curse of Instinct so kljub trendom obdržali pristnost v stilu zgodnjih Caliban In Heaven Shall Burn albumov, ki temeljijo na udarnosti in melodičnosti, ki nima namena biti kičasta. Za Curse of Instinct si po videnem lahko le želimo, da bodo ponudili kaj novega, namreč prvi in zaenkrat edini album je izšel že daljnega 2007.
Na spodnjem odru so kot zadnji na oder stopili Panikk, ki so odpičili kalifornijsko obarvan thrash metal, s čimer so prišli končno na svoj račun tudi tisti metalci, ki prisegajo na bolj starošolsko metalsko godbo. Vsekakor pika na i k zelo raznolikemu programu.
Črt, Matej in vsi ostali iz ekipe Dirty Skunks – RockLine vam iz srca želi, da nam smrdite vsaj še naslednjih 14 let!
na vrh