Božič, čas ljubezni, sloge, medsebojnega spoštovanja in predvsem razumevanja v Postojni že vrsto let, natančneje tokrat že 14. leto zapored, po tradiciji ponuja alternativen način preživljanja prostega časa predvsem za tiste, ki se jim, po ne dvomim da turbulentnemu obisku polnočnice, ne ljubi preživeti še enega dne ne v družbi drugorazrednih celovečercev, do kraja napitanih z bebavo religiozno tematiko. Božični Rock Festival, tudi tokrat izpeljan v srednješolskem vzdušju postojnske športne dvorane, je v primerjavi s svojim predhodnikom tokrat postregel s pestrejšim repertoarjem, od manj znanih do že uveljavljenih imen domače glasbene scene. Ter seveda enim eminentnim glasbenim imenom iz tujine.
ROCK SHOCK
Božiček ali Dedek Mraz, dobre vile so nam za otvoritev tradicionalnega postojnskega festivala namenile senzacijo v obliki mladcev Rock Shock. Nadebudni hard rokerski kolektiv, ki mimogrede brca in cvili že vse od leta 2001, pametno svoje upe brez kančka sramu polaga v izvedbo avtorskega materiala, ki so ga fantje kronali s presenetljivo suvereno izvedbo Hold The Line zasedbe Toto! Kljub razumljivi nervozi, ki se je bržkone pojavila tudi kot posledica postopnega spoznavanja z igranjem na velikih prireditvah, se Rock Shock leta glasbene aktivnosti poznajo na slehernem koraku. Vokalno kot tudi izvajalsko gledano odličen nastop zasedbe z velikim potencialom in karizmo, ki je navkljub za "predvozača" razumljivo omejenemu časovnemu okviru, fantje so namreč smeli odigrati le štiri skladbe, pustil izjemen vtis in nas pustil z veliki pričakovanji hrepeneti po nadaljevanju. Kar pogumno naprej fantje!
Besedilo za Rock Shock: Daniel Pavlica
PAIN IN THE ASS
Nejmaš kej! Splošno je znano, da se v današnjem svetu že vsepovsod in praktično vsakomur dogajajo sranja različnih barvnih odtenkov. Tokrat ostremu vonju po pristnosti domačega govna ni uspela uiti niti Postojna! Namreč, ko človek misli, da je videl že vse živo, pa se mu potem nenadoma zgodijo Pain In The Ass, postaja smiselnost svobode govora, gibanja, skratka tudi pravice do dihanja, ponovno ena aktualnejših tem postkomunistične dobe. Groza od groze! Skupek štirih opičjakov, strateško obritih in naknadno zavitih v cote nadvse sumljivega izvora, katerim poveljuje brezumno skakajoča kreatura z našpičenim lasiščem, je definitivno eden najbolj slaboumnih poizkusov definiranja pojma umetnosti glasbenega izražanja. V slabih tridesetih minutah dolgemu plesu drugorazrednega cirkuškega kabareta smo bili lahko priča impotentnemu in skrajno brezizraznemu pljuvanju v vse smeri, značilnemu za razvajeno in egocentrizma prepolno srednješolsko rajo, za povrh zapolnjenim še s težko razumljivim naborom priredb dvomljive kvalitete. Sweet Dreams, Bandiera Rossa in Lep Dan Za Smrt so očitno glavni Pain In The Ass aduti, ob katerih se zdi kakšna koli najsi bo še tako brezčutna oblika analne penetracije kot piknik v naravi!
Besedilo za Pain In The Ass: Daniel Pavlica
BILLYSI
Naposled je nastopil trenutek tudi za nastop pri legijah še neoskrunjenih najstnic vselej toplo sprejete Billyse. Zasedba, ki je nedavno pokleknila pred radikalnimi liposukcijskimi posegi trenutno po slovenski zemlji čara s svojim najnovejšim izdelkom Magia. Billysi so predvsem iz eksperimentalno stilističnega vidika gledano zanimiv glasbenih produkt, ki v svojem konceptu po novem združuje neokusno kombiniranje manekenstva, lahkotno nalezljivih refrenov, prvovrstnega pozerstva in na koncu začuda celo rock & rolla. Kljub že omenjenim spremembami, največji adut zasedbe seveda ostaja kristalno jasen in angelski vokal Urške Majdič, ki je po pričakovanju uspešno zanetil ognjeno razpoloženje postojnske mladeži. Ta je usluge vračala z ubogljivim odzivanjem na dobro znane BPP motive, kjer je kraljeval najnovejši single Hello Hello. Že stokrat slišano, predvidljivo, da ne rečem celo dolgočasno in brez kakršnih koli presežkov.
Besedilo za Billyse: Daniel Pavlica
LUNN-A-PARK
Ostajamo torej pri polikanemu in precej radijsko orientiranemu pop rocku. Lunn A Park, visoko leteči up slovenske rokerske avantgarde se podobno kot pred njimi Billysi držijo formule enostavnega popevkarskega razgrajanja, tokrat za spremembo s ščepcem več seksapila oz. erotičnosti. Načrtna eskalacija slednjega, ki naj bi bila po stari slovenski tradiciji predvsem v domeni najatraktivnejšega člena zasedbe, torej vokalistke Apolonije, sicer trudoma juriša na vseh frontah pop rocka, a kaj ko jim do oprijemljivejšega zvočnega udrihanja vseeno manjka pravega karakterja na račun česar seveda posledično trpi tudi tako želena izjemnost njihovega glasbenega izraza. Ta tako vsem mukam in naporom navkljub ostaja prej kot ne nedosegljiva. Zato niti ne čudi dejstvo, da smo bili namesto težko pričakovanega rokerskega razvrata na torkov večer v "luna parku" priča v nič kaj pretresljivi maniri dostavljeni predstavitvi najnovejšega izdelka zasedbe, nedavno izdanega albuma AREA, katerega uspešnica Črn Oblak je že zasedla vrhove večine slovenskih glasbenih lestvic. Po včeraj videnem seveda niti najmanj presenetljivo!
Besedilo za Lunn-A-Park: Daniel Pavlica
FORGOTTEN EDEN
Glej ga zlomka! Po neobremenjenem pop rokerskem poplesavanju nas je čakal časovni preskok globoko v osemdeseta leta prejšnjega stoletja (kako srhljivo se to sliši, kajne?). Nekakšno retrospektivno popotovanje skozi današnji mladeži verjamem da pretežno neznano (beri nezanimivo) obdobje v režiji domačih hair metal bojevnikov, ki slišijo na ime Forgotten Eden je bil sigurno eden zanimivejših nastopov večera. Impozantni rifi, pompozni in vseljudsko naravnani refreni, zaokroženi še z glazuro značilno kičaste garderobe, so poskrbeli za prvega v mini seriji konkretnejših dvigov temperature, seveda predvsem po zaslugi tresljajev vsem dobro znanih Jump, Here I Go Again in sicer malo manj konvencionalne, a toliko bolj dobrodošle Long Live Rock & Roll! Takšna in podobna, sicer zelo pogumna igračkanja z rock ikonografijo, po pričakovanju puščajo nemalo prostora za dvom, če ne drugega vsaj kar se vokalne interpretacije tiče. Rak rana zasedbe je še manjko lastnega materiala, na katerem bi se lahko v celoti retuširala Forgotten Eden podoba. En sam samcati poizkus prebijanja ledu z avtorskim delom, ki je nastopil z It's My Love, s katero so fantje izkoristili enkratno priložnost za snemanje videa, je namreč veliko premalo za konkretnejše okušanje realnega dometa zasedbe.
Besedilo za Forgotten Eden: Daniel Pavlica
MARY ROSE
Čas je za rock & roll! Nastop naših velikih prijateljev Mary Rose je, kot nakazujejo prejšnje besede, vedno težko pričakovana dogodivščina. Povsem upravičeno! Mary Rose namreč ostajajo vodilni rokerski kolektiv na slovenskem, in to s precejšnjim naskokom pred konkurenco, kar so navsezadnje potrdili tudi z energičnim izpeljanim in do potankosti izpiljenim postojnskim nastopom. Zasedba je z nedavnim odhodom dolgoletnega člana Davorja resda izgubila precejšno mero svoje prvinske žmohtnosti, a Mary Rose se kljub temu očitno ne pustijo motiti. Kar je navsezadnje tudi prav! Udarna set lista, do zadnjega kotička zapolnjena izključno z močno zasnovanim avtorskim materialom enkratnega Feniksa, ob podpori neuničljivih Žaka in Ekija, tvori kompakten in nezaustavljiv rokerski ledolomilec, ki v razkazovanju objestne rušilnosti ne pojenja tudi v tako sentimentalnih trenutkih, kot je Najdražja. Mary Rose so definitivno zmagovalci letošnjega božičnega rock festivala. Kralj Za Eno Noč, Izgubljen v Času, Akcija in Sam so bile cvetke, ki so brezvestno pomele z vsakršno opozicijo, kar jasno nakazuje izredno formo zasedbe, ki jo bodo fantje upam da čim prej kronali še z izidom novega albuma!
Besedilo za Mary Rose: Daniel Pavlica
DIVLJE JAGODE
Svojevrstna nadgradnja že tako naelektrenega vzdušja je sledila z nostalgično obarvanim nastopom legendarnih Divljih Jagod. Ta se je začel s kar malce dolgočasnim kitarskim dresiranjem gonilne sile zasedbe Želeta Lipovače, ki uvodoma niti slučajno ni dajala slutiti prihajajoče eksplozije navdušenja. Vendar brez skrbi. Dovolj je že nekaj uvodnih taktov stare dobre Autostop in dvorana se razleti na koščke. Kot bi neko vrgel zadnjo razpoložljivo viagro v hordo pregrehe željnih NSi volilcev! Divlje Jagode so ga odžagali brez kakšnega posebnega naprezanja, rutinirano in suvereno, kot se za legende spodobi. Gospodje pač znajo. Nenasitno hlastanje publike po ostro dostavljenih "gozdnih plodovih" je vrhunec doseglo z gostovanjem očitno zelo razpoloženega starega znanca Jagod Žaka. Delirij, ki sta ga tudi po njegovi zaslugi zanetili brezkompromisni Divlje Jagode in danes že pravcati bikerski zimzelenček Motori pa je tako razumljivo še zadnjič v večeru dvignil streho postojnske športne dvorane. Bombastično ni kaj…
Besedilo za Divlje Jagode: Daniel Pavlica
OMAR
Večer se je v nadaljevanju v dokaj ležernem slogu odvijal po notah Omarjevih Kareem. Fant je koncert izbral bolj kot ne za promocijo svojega novega albuma, ki je izšel slab mesec nazaj. Žal je album precej identičen njegovemu prvencu in tako s tem korakom ni pokazal popolnoma nič novega. Kar se je poznalo tudi pri rajajoči množici, vseeno jim je bilo kdo je na odru, samo da je muska na glas in da so s pivom v roki srečni. Ne bom niti omenjala, koliko ljudi je moralo zapustiti dvorano, ker jim je alkohol malce preveč zalil možganske celice. Omar je navdušil predvsem s starimi hiti, a žal mene osebno tudi s tem ni prepričal. Njegove glasbe enostavno ne začutim, fant poje popolnoma brez čustev, še na bitki talentov je bil precej boljši! Še bolj paradoksalno pa je, ko je fant odigral dve baladi in nato rekel: "Dovolj je sedaj baladic in jokanja!" Hja, sam sebi je plunil v skledo! Ne bi o tem, da album reklamira, kot branjevka solato na tržnici. Zvok v dvorani med njegovim koncertom je bil soliden, še vedno ni bil vrhunski, a če primerjam z bandi, ki so nastopili pred njim... Najbolj se je množica ogrela, ko so zaslišali sedaj že legendarne kitarske riffe Green Dayov "Basket Case". Rajanje v dvorani se je samo nadaljevalo, pijanih je bilo iz minute v minuto več, žal ni bilo nikakršnega božičnega, še manj pa pristnega rockerskega vzdušja. Iskreno povedano, komaj sem čakala da bo Omar zapustil oder (glede na to, da je bilo bandov pred njim res ogromno in da sta mi bila od tega celo dva všeč). Žal Omar, veliko dela te še čaka, če boš želel resnično služiti kruh z glasbo!
Besedilo za Omar in Kareem: Špela Macuh
DAN D
Sledila je skupina Dan D. Le kdo je na naših tleh ne pozna? Morda je kar malce nenavadno, da so album "Katere barve je tvoj dan?" izdali že leta 2004 in še vedno so tako zelo priljubljeni. Gospodje so si ustvarili ime, pridobili spoštovanje in večino publike na svojo stran. Ko so začeli igrati, so ljudje množično začeli odhajat v parter, verjetno jih je mnogo celi večer čakalo samo ene in edine Dan D. Nanizali so kar nekaj svojih hitov: "Plešeš", "Roke" in "Počasi". Rajanju v dvorani ni bilo videti konca, v končni fazi so Dan D na odru res prepričljivi (sploh glede na prejšnje nastopajoče). Tudi zvok so imeli zelo soliden. Je pa še ena stvar, ki se meni zdi blazno smešna. Težko je najti glasbenika pri nas, ki nima svojega roadija, če to ni višek razvajenosti, potem pa res ne vem kaj je. Je res tako težko na oder prinesti kitaro, jo na hitro uglasit in vtaknit kabel vanjo? No pa saj nima veze, Tokac je s svojim kompanjoni dokazal, da se da nastop lepo izvesti, ter nahraniti rocka lačno množico.
Rezultat festivala? Veliko slovenskih nastopajočih skupin, a bolj malo rock'n'rolla!
Besedilo Dan D: Špela Macuh
ROCK SHOCK
Božiček ali Dedek Mraz, dobre vile so nam za otvoritev tradicionalnega postojnskega festivala namenile senzacijo v obliki mladcev Rock Shock. Nadebudni hard rokerski kolektiv, ki mimogrede brca in cvili že vse od leta 2001, pametno svoje upe brez kančka sramu polaga v izvedbo avtorskega materiala, ki so ga fantje kronali s presenetljivo suvereno izvedbo Hold The Line zasedbe Toto! Kljub razumljivi nervozi, ki se je bržkone pojavila tudi kot posledica postopnega spoznavanja z igranjem na velikih prireditvah, se Rock Shock leta glasbene aktivnosti poznajo na slehernem koraku. Vokalno kot tudi izvajalsko gledano odličen nastop zasedbe z velikim potencialom in karizmo, ki je navkljub za "predvozača" razumljivo omejenemu časovnemu okviru, fantje so namreč smeli odigrati le štiri skladbe, pustil izjemen vtis in nas pustil z veliki pričakovanji hrepeneti po nadaljevanju. Kar pogumno naprej fantje!
Besedilo za Rock Shock: Daniel Pavlica
PAIN IN THE ASS
Nejmaš kej! Splošno je znano, da se v današnjem svetu že vsepovsod in praktično vsakomur dogajajo sranja različnih barvnih odtenkov. Tokrat ostremu vonju po pristnosti domačega govna ni uspela uiti niti Postojna! Namreč, ko človek misli, da je videl že vse živo, pa se mu potem nenadoma zgodijo Pain In The Ass, postaja smiselnost svobode govora, gibanja, skratka tudi pravice do dihanja, ponovno ena aktualnejših tem postkomunistične dobe. Groza od groze! Skupek štirih opičjakov, strateško obritih in naknadno zavitih v cote nadvse sumljivega izvora, katerim poveljuje brezumno skakajoča kreatura z našpičenim lasiščem, je definitivno eden najbolj slaboumnih poizkusov definiranja pojma umetnosti glasbenega izražanja. V slabih tridesetih minutah dolgemu plesu drugorazrednega cirkuškega kabareta smo bili lahko priča impotentnemu in skrajno brezizraznemu pljuvanju v vse smeri, značilnemu za razvajeno in egocentrizma prepolno srednješolsko rajo, za povrh zapolnjenim še s težko razumljivim naborom priredb dvomljive kvalitete. Sweet Dreams, Bandiera Rossa in Lep Dan Za Smrt so očitno glavni Pain In The Ass aduti, ob katerih se zdi kakšna koli najsi bo še tako brezčutna oblika analne penetracije kot piknik v naravi!
Besedilo za Pain In The Ass: Daniel Pavlica
BILLYSI
Naposled je nastopil trenutek tudi za nastop pri legijah še neoskrunjenih najstnic vselej toplo sprejete Billyse. Zasedba, ki je nedavno pokleknila pred radikalnimi liposukcijskimi posegi trenutno po slovenski zemlji čara s svojim najnovejšim izdelkom Magia. Billysi so predvsem iz eksperimentalno stilističnega vidika gledano zanimiv glasbenih produkt, ki v svojem konceptu po novem združuje neokusno kombiniranje manekenstva, lahkotno nalezljivih refrenov, prvovrstnega pozerstva in na koncu začuda celo rock & rolla. Kljub že omenjenim spremembami, največji adut zasedbe seveda ostaja kristalno jasen in angelski vokal Urške Majdič, ki je po pričakovanju uspešno zanetil ognjeno razpoloženje postojnske mladeži. Ta je usluge vračala z ubogljivim odzivanjem na dobro znane BPP motive, kjer je kraljeval najnovejši single Hello Hello. Že stokrat slišano, predvidljivo, da ne rečem celo dolgočasno in brez kakršnih koli presežkov.
Besedilo za Billyse: Daniel Pavlica
LUNN-A-PARK
Ostajamo torej pri polikanemu in precej radijsko orientiranemu pop rocku. Lunn A Park, visoko leteči up slovenske rokerske avantgarde se podobno kot pred njimi Billysi držijo formule enostavnega popevkarskega razgrajanja, tokrat za spremembo s ščepcem več seksapila oz. erotičnosti. Načrtna eskalacija slednjega, ki naj bi bila po stari slovenski tradiciji predvsem v domeni najatraktivnejšega člena zasedbe, torej vokalistke Apolonije, sicer trudoma juriša na vseh frontah pop rocka, a kaj ko jim do oprijemljivejšega zvočnega udrihanja vseeno manjka pravega karakterja na račun česar seveda posledično trpi tudi tako želena izjemnost njihovega glasbenega izraza. Ta tako vsem mukam in naporom navkljub ostaja prej kot ne nedosegljiva. Zato niti ne čudi dejstvo, da smo bili namesto težko pričakovanega rokerskega razvrata na torkov večer v "luna parku" priča v nič kaj pretresljivi maniri dostavljeni predstavitvi najnovejšega izdelka zasedbe, nedavno izdanega albuma AREA, katerega uspešnica Črn Oblak je že zasedla vrhove večine slovenskih glasbenih lestvic. Po včeraj videnem seveda niti najmanj presenetljivo!
Besedilo za Lunn-A-Park: Daniel Pavlica
FORGOTTEN EDEN
Glej ga zlomka! Po neobremenjenem pop rokerskem poplesavanju nas je čakal časovni preskok globoko v osemdeseta leta prejšnjega stoletja (kako srhljivo se to sliši, kajne?). Nekakšno retrospektivno popotovanje skozi današnji mladeži verjamem da pretežno neznano (beri nezanimivo) obdobje v režiji domačih hair metal bojevnikov, ki slišijo na ime Forgotten Eden je bil sigurno eden zanimivejših nastopov večera. Impozantni rifi, pompozni in vseljudsko naravnani refreni, zaokroženi še z glazuro značilno kičaste garderobe, so poskrbeli za prvega v mini seriji konkretnejših dvigov temperature, seveda predvsem po zaslugi tresljajev vsem dobro znanih Jump, Here I Go Again in sicer malo manj konvencionalne, a toliko bolj dobrodošle Long Live Rock & Roll! Takšna in podobna, sicer zelo pogumna igračkanja z rock ikonografijo, po pričakovanju puščajo nemalo prostora za dvom, če ne drugega vsaj kar se vokalne interpretacije tiče. Rak rana zasedbe je še manjko lastnega materiala, na katerem bi se lahko v celoti retuširala Forgotten Eden podoba. En sam samcati poizkus prebijanja ledu z avtorskim delom, ki je nastopil z It's My Love, s katero so fantje izkoristili enkratno priložnost za snemanje videa, je namreč veliko premalo za konkretnejše okušanje realnega dometa zasedbe.
Besedilo za Forgotten Eden: Daniel Pavlica
MARY ROSE
Čas je za rock & roll! Nastop naših velikih prijateljev Mary Rose je, kot nakazujejo prejšnje besede, vedno težko pričakovana dogodivščina. Povsem upravičeno! Mary Rose namreč ostajajo vodilni rokerski kolektiv na slovenskem, in to s precejšnjim naskokom pred konkurenco, kar so navsezadnje potrdili tudi z energičnim izpeljanim in do potankosti izpiljenim postojnskim nastopom. Zasedba je z nedavnim odhodom dolgoletnega člana Davorja resda izgubila precejšno mero svoje prvinske žmohtnosti, a Mary Rose se kljub temu očitno ne pustijo motiti. Kar je navsezadnje tudi prav! Udarna set lista, do zadnjega kotička zapolnjena izključno z močno zasnovanim avtorskim materialom enkratnega Feniksa, ob podpori neuničljivih Žaka in Ekija, tvori kompakten in nezaustavljiv rokerski ledolomilec, ki v razkazovanju objestne rušilnosti ne pojenja tudi v tako sentimentalnih trenutkih, kot je Najdražja. Mary Rose so definitivno zmagovalci letošnjega božičnega rock festivala. Kralj Za Eno Noč, Izgubljen v Času, Akcija in Sam so bile cvetke, ki so brezvestno pomele z vsakršno opozicijo, kar jasno nakazuje izredno formo zasedbe, ki jo bodo fantje upam da čim prej kronali še z izidom novega albuma!
Besedilo za Mary Rose: Daniel Pavlica
DIVLJE JAGODE
Svojevrstna nadgradnja že tako naelektrenega vzdušja je sledila z nostalgično obarvanim nastopom legendarnih Divljih Jagod. Ta se je začel s kar malce dolgočasnim kitarskim dresiranjem gonilne sile zasedbe Želeta Lipovače, ki uvodoma niti slučajno ni dajala slutiti prihajajoče eksplozije navdušenja. Vendar brez skrbi. Dovolj je že nekaj uvodnih taktov stare dobre Autostop in dvorana se razleti na koščke. Kot bi neko vrgel zadnjo razpoložljivo viagro v hordo pregrehe željnih NSi volilcev! Divlje Jagode so ga odžagali brez kakšnega posebnega naprezanja, rutinirano in suvereno, kot se za legende spodobi. Gospodje pač znajo. Nenasitno hlastanje publike po ostro dostavljenih "gozdnih plodovih" je vrhunec doseglo z gostovanjem očitno zelo razpoloženega starega znanca Jagod Žaka. Delirij, ki sta ga tudi po njegovi zaslugi zanetili brezkompromisni Divlje Jagode in danes že pravcati bikerski zimzelenček Motori pa je tako razumljivo še zadnjič v večeru dvignil streho postojnske športne dvorane. Bombastično ni kaj…
Besedilo za Divlje Jagode: Daniel Pavlica
OMAR
Večer se je v nadaljevanju v dokaj ležernem slogu odvijal po notah Omarjevih Kareem. Fant je koncert izbral bolj kot ne za promocijo svojega novega albuma, ki je izšel slab mesec nazaj. Žal je album precej identičen njegovemu prvencu in tako s tem korakom ni pokazal popolnoma nič novega. Kar se je poznalo tudi pri rajajoči množici, vseeno jim je bilo kdo je na odru, samo da je muska na glas in da so s pivom v roki srečni. Ne bom niti omenjala, koliko ljudi je moralo zapustiti dvorano, ker jim je alkohol malce preveč zalil možganske celice. Omar je navdušil predvsem s starimi hiti, a žal mene osebno tudi s tem ni prepričal. Njegove glasbe enostavno ne začutim, fant poje popolnoma brez čustev, še na bitki talentov je bil precej boljši! Še bolj paradoksalno pa je, ko je fant odigral dve baladi in nato rekel: "Dovolj je sedaj baladic in jokanja!" Hja, sam sebi je plunil v skledo! Ne bi o tem, da album reklamira, kot branjevka solato na tržnici. Zvok v dvorani med njegovim koncertom je bil soliden, še vedno ni bil vrhunski, a če primerjam z bandi, ki so nastopili pred njim... Najbolj se je množica ogrela, ko so zaslišali sedaj že legendarne kitarske riffe Green Dayov "Basket Case". Rajanje v dvorani se je samo nadaljevalo, pijanih je bilo iz minute v minuto več, žal ni bilo nikakršnega božičnega, še manj pa pristnega rockerskega vzdušja. Iskreno povedano, komaj sem čakala da bo Omar zapustil oder (glede na to, da je bilo bandov pred njim res ogromno in da sta mi bila od tega celo dva všeč). Žal Omar, veliko dela te še čaka, če boš želel resnično služiti kruh z glasbo!
Besedilo za Omar in Kareem: Špela Macuh
DAN D
Sledila je skupina Dan D. Le kdo je na naših tleh ne pozna? Morda je kar malce nenavadno, da so album "Katere barve je tvoj dan?" izdali že leta 2004 in še vedno so tako zelo priljubljeni. Gospodje so si ustvarili ime, pridobili spoštovanje in večino publike na svojo stran. Ko so začeli igrati, so ljudje množično začeli odhajat v parter, verjetno jih je mnogo celi večer čakalo samo ene in edine Dan D. Nanizali so kar nekaj svojih hitov: "Plešeš", "Roke" in "Počasi". Rajanju v dvorani ni bilo videti konca, v končni fazi so Dan D na odru res prepričljivi (sploh glede na prejšnje nastopajoče). Tudi zvok so imeli zelo soliden. Je pa še ena stvar, ki se meni zdi blazno smešna. Težko je najti glasbenika pri nas, ki nima svojega roadija, če to ni višek razvajenosti, potem pa res ne vem kaj je. Je res tako težko na oder prinesti kitaro, jo na hitro uglasit in vtaknit kabel vanjo? No pa saj nima veze, Tokac je s svojim kompanjoni dokazal, da se da nastop lepo izvesti, ter nahraniti rocka lačno množico.
Rezultat festivala? Veliko slovenskih nastopajočih skupin, a bolj malo rock'n'rolla!
Besedilo Dan D: Špela Macuh
Fotografije: Jani Lah
na vrh