Na "Zoot Allures" je Frank povlekel kar nekaj razmeroma radikalnih potez, ki so odločilno zaznamovale večino njegovih izdelkov iz druge polovice 70-ih. Najprej je po desetih letih skupnega sodelovanja in po dobljeni tožbi z nekdanjim menedžerjem Herbom Cohenom (začasno) prekinil pogodbo s svojo dotedanjo založbo DiscReet Records ter presedlal k Warner Bros. To sodelovanje, ki je bilo sklenjeno samo zato, da se je lahko znebil Cohena, je bilo sicer kratkotrajno, kajti edini Frankov album, ki je izšel pri Warner Bros, je bil "Zoot Allures". Frank se je kmalu spet vrnil k svoji nekdanji, samostojni založbi vendar je posledice sodelovanja z založniškim gigantom, kateri mu je na takšen in drugačen način nagajal ter na nizke načine poskušal vplivati na njegovo delo, čutil vse do izteka 70-ih, ko je izpolnil vse obveznosti zapisane v pogodbi (predvsem prek preprečitve izida četvernega projekta "Läther" (1996), katerega individualni "stranski" produkti so bili albumi "Studio Tan" (1978), "Sleep Dirt" (1979) in "Orchestral Favourites" (1979)).
Druga pomembna poteza je bila ta, da je razen saksofonista/flavtista in pevca Napoleona Murphya Brocka ter tolkalistke Ruth Underwood zamenjal celotno spremljevalno zasedbo ter dokončno pokopal legendarno ime The Mothers Of Invention. Novo zasedbo je začel graditi predvsem okrog bobnarskega čudodelnika in inovatorja Terrya Bozzia (kasneje UK, Missing Persons, Jeff Beck), ki se je glasbenemu svetu prvič predstavil na koncertnem albumu "Bongo Fury" (1975). Ostale člane je vse do izteka desetletja bolj ali manj nenehno menjaval. No, na "Zoot Alures" sta za kanček nostalgije poskrbela legendarni povratnik, priljubljeni basist/pevec Roy Estrada, član originalnih The Mothers Of Invention (edini, ki je skupino konec 60-ih, ko je Frank iz nje vrgel večino članov, zapustil na lastno pest) ter prestižni gost Captain Beefheart, ki z orglicami sodeluje na "Find Her Finer". Za slednjega je bilo to poslednje sodelovanje s Frankom, kajti tovariški odnosi med njima so za tem za več let temeljito zamrznili. Čeprav ga lahko vidimo pozirati na "manekenski" naslovnici albuma pa legendarni britanski multi-inštrumentalist Eddie Jobson (ex-Curved Air, Roxy Music, kasneje UK, Jethro Tull) ne odigra niti sekunde na "Zoot Allures". Androgeni maestro Jobson je bil velika pridobitev, katero je Frank znal tudi ustrezno ceniti (kar dokazuje tudi njegova uvrstitev na naslovnico), a kot aktivni studijski glasbenik se je predstavil šele na "Studio Tan" (1978), ki je bilo tudi njegovo edino studijsko sodelovanje s Frankom. "Zoot Allures" predstavlja tudi pomemben mejnik, kar se tiče Frankovih zgodnjih eksperimentov s sintetizatorji.
Nenavadni naslov albuma seveda ni bil ne prvi, ne zadnji v izjemno pestri Frankovi karieri. Gre za popačeno obliko francoske fraze "Zut alors", ki po domače pomeni nekaj takega kot "presneto" ali "krščen matiček". Glasbeno gre za enega izmed Frankovih najbolj dostopnih izdelkov, ki sicer nikakor ni namenjen širšemu občestvu (tako kot, glej no glej, 99% njegove diskografije), a lahko brez problema pritegne tudi tiste glasbeno razgledane glave, ki ne sodijo med njegove zveste oboževalce. V osredju je seveda kot vselej običajni, unikatni in nepredvidljivi Zappa komični rock nekonvencionalnih struktur in ritmičnih prehodov, a so običajni elementi avantgarde in jazzovskih improviziranj tokrat zreducirani skorajda na minimum medtem, ko je na večini skladb poudarek predvsem na elementih hard rocka. Ta (prehodni) trend poudarjanja melodičnih hard rockerskih pasaž, predvsem prek svojih genialnih kitarskih vragolij, je Frank začel uveljavljati že na predhodnih izdelkih v obdobju 73-75, na "Zoot Allures" pa so ti dosegli svoj vrhunec. "Zoot Allures" je bil izvorno zamišljen kot dvojni album, toda iz neznanih vzrokov, se je Frank odločil, da bo vse na novo reanžiral in skrajšal dolžino skladb.
Na albumu se nahaja kar nekaj Zappa klasik ("Black Napkins", "The Torture Never Stops", naslovna skladba, "Disco Boy"), ki so našle svojo pot kot reden sestavni del njegovih koncertnih nastopov. Hard rockerska burleska "Wind Up Workin' On a Gass Station" je prvovrstna socialna provokacija, ki nikakor ni namenjena temu, da bi brila norce iz vseh tistih, ki si redno služijo svoj kruh na bencinski črpalki, temveč je prek inteligentnih metafor posvečena vsem, ki na tem planetu poosebljajo neumnost. Šaljive, groteskno visoke falseto vokalne harmonije na čelu s pavlihovskim refrenom so podložene na okajen kitarski rif in masivne bobnarske zamahe z nenehnimi prehodi na cimbalah. Nadvse zabavna skladbica, izjemno enostavne strukture, ki se zlahka prikupi tudi tistim, ki sicer nimajo veliko posluha za običajne Zappa eksperimentalne vragolije, a so obenem odprti za njegov zaščitni družbeno-zabavljaški humor.
Na izvrstnem inštrumentalu "Black Napkins" je v ospredju klasična Frankova kitarska solaža, katera se, kot je tako značilno zanj, sliši izjemno nonšalantno, po domače kot, da bi se mu med igranjem "fučkalo" za vse, a obenem seva izjemen tehnični perfekcionizem in neverjeten občutek za mehko in melodično ubiranje strun. V ozadju je vrsta hudomušnih vokalnih harmonij, ki vse skupaj še dodatno popestrijo.
Na "The Torture Never Stops" je Frank dosegel enega izmed vrhuncev, kar se tiče njegovega obešnjaškega, straniščnega humorja, ki ob izidu ni preplašili samo odgovornih pri Warner Bros in običajnih varuhov ameriške javne morale, temveč tudi marsikaterega, nič hudega slutečega privrženca, ki slučajno ni vedel, česa vsega je mojster zmožen. Sicer odlično stvaritev, grajeno na elementih lahkotnega jazza (ob obširni rabi Frankovih klaviatur, predvsem sintetizatorjev) in s surealističnim besedilom, od časa do časa sekajo predirni zvoki ženske med doživljanjem orgazma. Slednje sicer prvič in morda še drugič izpade zabavno, a po mnogih poslušanjih začne zadeva pošteno presedati. Če bi bilo to tuljenje vsaj nekoliko krajše po mojem mnenju ne bi oslabilo sicer odlično kompozicijo, ki v koncertni verziji nedvomno spada med Frankove klasike. Močno upam, da posneto stokanje ne izvira iz spalnice zakoncev Zappa oziroma ne gre za vzklike navdušenja s strani nekdanje lepotice, danes pa nadvse spoštovane gospe Gail Zappa, ki še vedno tako lepo skrbi za ohranjanje Frankove dediščine ter je odgovorna za vse njegove posthumne izdaje. Frank je imel navado, da je občasno svoje nič hudega sluteče znance in sodelavce na skrivaj posnel ter kaj od tega objavil na svojih kompozicijah (predvsem v 60-ih) zato ne bi bilo presenetljivo, da je tudi v tem primeru na skrivaj pod posteljo postavil snemalnik.
"Ms. Pinky" je še ena straniščna humoreska, tokrat o ženski lutki-seksualnemu pripomočku. Tudi ta družbena groteska na račun lažne morale v navidezno urejenem zakonu, je naredila prve korake h kasnejšim "porno" bitkam v 80-ih s Tripper Gore in ameriškimi gospodinjami združenimi v red samooklicanih varuhov ameriške javne morale. Te so vrh dosegle s tožbo pred ameriškim kongresom in albumom "Frank Zappa Meets The Mothers Of Prevention" (1985). Njena glasbena struktura je zanimiva predvsem zaradi šegavo stopnjujočih se ritmičnih okraskov, odpuljenih kitarskih efektov in seveda grotesknega, a genialnega besedila, katerega Frank posreduje na svoj posmehljiv način. Terry Bozzio je dokazal, da je bil že takrat izjemen bobnar, ki je navduševal predvsem s svojimi melodičnimi oscilacijami na bobnarski postavitvi. Nič čudnega, da je še danes eden izmed najbolj priljubljenih in tudi najbolj iskanih nekdanjih Zappa sodelavcev.
Blues rockovsko usmerjena "Find Her Finer" je zabavna burleska, ki je lirično usmerjena na Frankovo priljubljeno satirično tematiko - (ne) uspešne odnose med spoloma in s tem povezane klišeje. Še ena stvaritev precej preproste strukture s Frankovim namerno spakljivim in zajedljivim vokalnim pristopom, Beefheartovimi orglicami, po "kavbojsko" pozibavajočim ritmom in večglasji v ozadju. Sledi odlični inštrumental "Friendly Little Finger", ki je prava poslastica za vse tiste, ki so jim najbolj všeč Frankovi bolj avantgardno rockovski eksperimenti (teh je na tem albumu zgolj za pokušino). Po uvodu z orientalsko zvenečimi pasažami na marimbi nastopi Frankova orgazmična kitarska solaža z divjimi sprehajanji po lestvicah, ki že napove bodočega mentorja enega vodilnih kitarskih herojev 80-ih.
Po "pogrebnem" zaključku prejšnje skladbe nastopi temperamentni hard rocker "Wonderful Wino", katerega je Frank napisal še z nekdanjim sodelavcem Jeffom Simmonsom, nekdanjim članom The Mothers Of Invetnion, ki se je kasneje podal na kratkotrajno samostojno pot. Ena izmed trših stvaritev Frankove kariere je podložena na udaren kitarski rif, melodične in kreativne bobnarske prehode, saksofon in Frankovo petje, ki je tokrat bolj recital z aluzijami na nekatere bizarne dogodke s konca 60-ih.
Sledi naslovna klasika "Zoot Allures", ki bo najbolj navdušila vse tiste, ki še posebno čislajo Frankovo jazz rock fusion obodbje, saj gre za odlično skovanko med elementi jazza in rocka prek elegantnih pasaž na klaviaturah, odličnimi improvizacijami na basu in kitari ter izjemnimi bobnarskimi prehodi. Ta izvrstna poslastica morda na najboljši način pokaže izjemen inštrumentalen perfekcionizem te inkarnacije Frankovega banda, saj (nadvse nenavadno) ne vsebuje nobenih komičnih vložkov.
Zaključna boogie-woogie burleska "Disco Boy" je prav tako Zappa klasika, ki je obenem izvrstna satira na tedanji disko bum, vendar bolj kot na samo glasbo na disko kulturo in pretirano nastopaštvo disko zaljubljencev. Čeprav je v takšnih primerih Frank pogosto uporabljal elemente glasbenega žanra, ki je bil v središču njegove satire pa tu ne gre za disko rock fuzijo temveč za burleskni boogie rocker, ki bi bil brez burlesknih elementov všeč tudi kakšnim Status Quo. Čez klasičen boogie pozibavajoč ritem v uvodu je napeljan duhovit rif, ki pa v refrenu z obveznimi klovnovskimi večglasji prevzame mnogo bolj kreativne ritmične finese. Še ena izmed tistih Frankovih stvaritev, ki lahko brez problema zajamejo širše občestvo in katerih je ustvaril mnogo več kot se ponavadi večina zaveda.
"Zoot Allures" je kot eden izmed Frankovih najbolj dostopnih izdelkov nadvse primeren za vse tiste, ki se ne upajo soočiti z njegovimi bolj eksperimentalnimi albumi in tiste, ki ne vejo kje bi ga začeli odkrivati in večinoma spadajo med ljubitelje hard rocka in klasičnega rocka. Poudarjena hard rockerska nota in prevladujoče melodične strukture večine izmed stvaritev na njem so mu tudi ob izidu prinesle nezanemarljiv odmev izven običajnega kroga zvestih Zappa privržencev. Seveda daleč od kakšnih vrhov glasbenih lestvic pa vendarle spada med Frankova komercialno zanimivejša dela. Seveda se mojster ni za dolgo ustalil pri poudarku na hard rockerskih formah, saj se je že na naslednjih izdelkih (ponovno) začel vračati k bolj eksperimentalnim idejam, avantgardi, prog rocku in staremu dobremu jazz rock fusionu. "Zoot Allures" ni brez svojih pomanjkljivosti (zlahka bi lahko šlo brez tistih posnetkov iz spalnice), a je kljub temu izjemno uravnotežen izdelek, ki zagotavlja izobilje zabavnih trenutkov unikatnega Zappa komičnega rocka.
na vrh