»Zoom« je zgodba o kratkotrajnem, a vseeno osrečujočem vstajenju artrockovskih legend Electric Light Orchestra (skrajšano ELO). Njihov dvanajsti in obenem poslednji studijski album predstavlja eno najbolj nenavadnih vrnitev na sceno v povesti rock glasbe, saj je bil »Zoom« prvotno zamišljen kot drugi samostojni album ELO poglavarja, kultnega pevca, multi-inštrumentalista in producenta Jeffa Lynnea. ELO pod Lynneovim vodstvom so po »Balance of Power« (1986), če se ne šteje projektov nekdanjih članov, kot je bil denimo Electric Light Orchestra Part II, zaključili z aktivnim delovanjem in njihov karizmatični šef se je po avanturi s superskupino Traveling Wilburys usmeril v samostojno skladateljsko in producentsko kariero. Potem, ko njegov solidni solo prvenec »Armchair Theatre« (1990), na katerem je združil moči z dvema starima pajdašema, originalnim ELO klaviaturistom Richardom Tandyem in legendarnim Beatlom Georgeom Harrisonom, Lynneovim soborcem iz časov Traveling Wilbursys, ni dosegel želenega komercialnega preboja, si je za naslednji album vzel dobrih deset let časa in v tem obdobju precej spremenil originalne načrte.
Končni rezultat je bil »Zoom«, ki se je v prvi ELO album po petnajstih letih prelevil šele potem, ko je Bev Bevan (nekdanji ELO, ELO Part II in Black Sabbath bobnar), po upokojitvi, Lynneu prodal 50% delež pravic do uporabe imena 'Electric Light Orchestra'. Mojster Lynne je na »Zoom« za kratek čas vnovič združil moči s Tandyem v vlogi gostujočega glasbenika, kar je pri dolgoletnih privržencih zbudilo upanje, da bosta uspešno nadaljevala legendarno ELO zvočno tradicijo uspešnega združevanja energičnega rocka stare dobre 'beatlovske' šole z okusnimi godalnimi aranžmaji. Edini 'pravi' član banda na »Zoom« pa je bil v resnici samo Lynne, preostali sodelavci so bili vsi po vrsti gostujoči glasbeniki med katerimi sta poleg Tandya najbolj izstopala legendarna 'Hrošča' George Harrison na slide kitari in Ringo Starr na bobnih. Med gosti velja omeniti še kodrolaso ameriško pevko in model Rosie Vela, sicer Lynneovo tedanjo ljubico, ki se je na posameznih skladbah izkazala s spremljevalnim petjem.
Godalna sekcija, ki je bila nekoč glavni adut klasičnih ELO, je prisotna samo na nekaterih skladbah, omeniti pa velja, da se je multi-inštrumentalist Lynne ponekod preizkusil tudi v igranju čela. »Zoom« na nenavaden način zvokovno spominja na klasične ELO, a se obenem zaradi večkratne odsotnosti godal pomembno razlikuje od njihovih preteklih zvočnih standardov. Posamezni aranžmaji so nekoliko manj pompozni in svečani, kot je bilo to značilno za pretekle dosežke teh art rockovskih šampionov, medtem ko je Lynneova čudovita sposobnost za tkanje magičnih melodij in neverjetno okusnih refrenov ostala neokrnjena, zato »Zoom« vsebuje nekaj najbolj hipnotičnih trenutkov v karieri legendarnega glasbenika in producenta. Ne samo zaradi prisotnosti Ringa in Georgea (za slednjega je bil »Zoom« eno zadnjih glasbenih udejstvovanj pred smrtjo), temveč predvsem po zaslugi Lynneovih skladateljskih in pevskih manir, je album izrazito 'beatlovsko' obarvan in ponudi zabavno hipotezo, kako bi lahko legendarni Hrošči zveneli na začetku 21. stoletja.
Kakorkoli že, pa naj nekateri privrženci še tako zatrjujejo, da gre za ELO album samo po imenu, je »Zoom« v vseh ozirih odličen dosežek in se šibi od Lynneove aranžerske, skladateljske, pevske pa tudi kitarske perfekcije. Vse skladbe na albumu po kvaliteti in privlačnosti sicer niso enakovredne med seboj, a ko gospodu Lynneu uspe ustvariti ustrezno ravnovesje med hipnotično melodijo, subtilnimi, pogostokrat večglasnimi napevi in eteričnimi aranžmaji, so te na ravni najboljših dosežkov njegove celotne kariere. Pozitivistično naravnani »Alright«, prvi single z »Zoom« in edina skladba na albumu s prisotnostjo Richarda Tandya na klaviaturah, s svojimi 'beatlovskimi' vokalnimi harmonijami in energično kitarsko frazeologijo, dolgoletne pristaše že takoj prepriča, da se bodo lahko na »Zoom« naužil ravno pravšnje mere ELO zvočne kontinuitete, katera je bila združena z moderno, a izvrstno produkcijo.
Romantični »A Moment in Paradise«, drugi single z »Zoom«, kjer se na bobnih predstavi stari dobri Ringo, se lahko na račun hipnotične melodije in nesramno nalezljivega refrena, mirno zapiše med ELO zimzelene, zato je kar težko verjeti, da »Zoom« po izidu ni navrgel nobenih radijskih hitov. Enak, če ne celo večji hit potencial, je imel tudi »State of Mind«, kateri je poleg bogatih klaviaturskih aranžmajev in zapeljivih vokalnih harmonij, vseboval boogie ritmični priokus, kar pomeni, da je precej spominjal na določene ELO dosežke s preloma sedemdesetih. »Just For Love« je čisto tradicionalna ELO balada, ustvarjena po zaščitnih Lynneovih skladateljskih manirah, kar pomeni, da vsebuje razposajen ritem, zelo lep kitarski aranžma in mogočne vokalne harmonije v režiji odlično razpoloženega Jeffa. Edino kar tu nekoliko manjka je odsotnost godalnih aranžmajev, katere lahko na »Zoom« pogostokrat pogrešajo vsi zapriseženi ELO tradicionalisti.
»Stranger On a Quiet Street« je eden najboljših trenutkov na »Zoom«, izjemno nalezljiva, če ne celo magična skladba, ki si na račun hipnotičnega refrena, v katerem se mešajo mogočne vokalne harmonije in eterični kitarsko-klaviaturski aranžmaji, zasluži posebno mesto med ELO klasikami. »In My Own Time« je po zaslugi razkošnih orkestralnih aranžmajev in lirične romantike na čelu z verzom, ki vsebuje besedno zvezo »Blue Sky«, popolnoma tradicionalistična ELO skladba. Vmes se lahko sliši tudi kratka naracija v režiji Rosie Vela. Nekoliko manj navdahnjen trenutek na albumu predstavlja blues/boogie zabavljač »Easy Money«, kjer se na bobnih na svoj prepoznaven način vnovič znajde gospod Ringo. Večni ELO romantiki bodo vnovič prišli na svoj račun z ganljivo, izrazito nostalgično balado »It Really Doesn't Matter«, kjer se mojster Lynne sredi bravuroznega petja vnovič izkaže tudi v vlogi domiselnega in obenem nepretencioznega kitarskega solista. »Ordinary Dream« s svojimi razkošnimi orkestralnimi aranžmaji in zapeljivo, 'beatlovsko' melodijo, sredi katere glavno vlogo vnovič igra Lynneov magični vokal, celo nekoliko spominja na kakšno izgubljeno »Out of the Blue« (1977) klasiko.
Kontemplativna balada »A Long Time Gone« vsebuje navzočnost mojstra Georgea na slide kitari, kar pomeni, da se kopa v eteričnih valovih magične atmosfere. Hipnotične vokalne melodije so vnovič vrhunsko spletene, kar ni presenečenje, saj je bil Lynne eden največjih glasbenih mojstrov v tej 'panogi'. S prešernimi orkestralni aranžmaji in hudomušno kitarsko melodijo zabeljeni »Melting in the Sun« ustvari zanimiv kontrast, saj gre za izrazito razigran in pozitivistične dosežek, kjer Jeffova več desetletij dolga obsesija z Beatli in orkestrom vnovič zasije s polno močjo. Z barskim ambientom prepojeni »All She Wanted«, na katerem na slide kitari vnovič sodeluje George, je manj zanimiv 'boogie-woogie' dosežek, ki pa je v režiji tako vrhunskih glasbenikov še vedno dovolj dober, da ne pokvari vsesplošno navdušujoče forme »Zoom« kot celote. Melanholični »Lonesome Lullaby«, hibrid med blues in pop rockom, je bil zaključni in z nekaj več kot štirimi minutami tudi najdaljši dosežek na »Zoom«. Resnici na ljubo gre za enega redkih manj navdahnjenih trenutkov, ki kljub okusnim melodijam, vsebuje nekoliko preveč nesrečno-ljubezenski, po domače povedano, 'zatežen' refren, kakor smo ponavadi vajeni od mojstra Lynnea.
Ponovna izdaja »Zoom«, ki je izšla leta 2013, vsebuje dve bonus skladbi. Solidni »One Day«, ki ni izšel še nikoli prej, je bil posnet leta 2004, medtem ko koncertna verzija klasike »Turn to Stone« izvira iz edinega koncertnega nastopa »Zoom« verzije banda. Ta je potekal v dveh večerih sredi Los Angelesa. Posnet je bil v režiji CBS Television City. Ta verzija se nahaja na koncertnem DVD-ju »Zoom Tour Live« (2001) ter koncertni zgoščenki »Electric Light Orchestra Live« (2013).
Vrnitev Electric Light Light Orchestra na aktivno glasbeno sceno leta 2001, po odpovedani koncertni turneji, žal ni bila uspešna, vseeno pa je njihov poslednji studijski album, imenitni »Zoom«, predstavljal slovo, kakršnega bi si Jeff Lynne lahko zaželel samo v najlepših sanjah. Legendarni glasbenik in producent je, po odpadli turneji in neuradnem koncu ELO, sodeloval na Harrisonovem poslednjem samostojnem albumu »Brainwashed« (2002). V zadnjem času je vnovič aktiven kot samostojen glasbenik, kar dokazuje njegov drugi solo album »Long Wave« (2012), medtem ko naj bi po tihem, pa naj se to sliši še tako neverjetno, še vedno koval načrte za obuditev ELO, kar dokazuje nedavni izid »Mr. Blue Sky« (2012), zbirke na novo posnetih najboljših ELO skladb ter prej omenjenega koncertnega albuma, edinega koncertnega dokumenta »Zoom« postave. Morda pa še obstaja upanje, da bodo tudi mlajše generacije kdaj v živo doživele bližnje srečanje z eno najboljših skupin v povesti britanskega rocka.
na vrh