Damir Avdić ostaja mojster naoštrene lirike, s katero vnovič dokazuje, da verbalni mlatež zareže bisveno globje in neprimerno bolj boleče od vsakršne oblike fizičnega nasilja. Avdić tokrat udarja širše, s konkretno raztegnjenim konceptom, ki poleg na predhodniku že obdelanih banalizmov postsocialistične Bosne melje globoko v teritoriju nekdanjih razrednih sovraznikov. Damir Avdić je v konstantnem boju z zablodami moderne družbe, do „vrednot" katere ne kaže nobene milosti. Ta se pod težo umetnikovega besnila pred nami razgrne v vsem svojem smradu nesnažne hipokrizije in nravne izprijenosti. Damir nič hudega sluteče posameznike, vsakodnevne pohajalce po ulicah, delavce, zabušante, prikrite pedofile, fašiste in ostalo njim sorodno golazen slika kot groteskne like iz stripa, preokupirane z vsakodnevnimi nepomembnostmi, s katerimi krpajo luknje svojih ničvrednih, praznih, neproduktivih zivljenj. To je krut obračun z realnostjo, hkrati pa slavospev brezumju.
Na kaj vse smo lahko kot nosilci idealov prihodnosti ponosni? Materiala za radoživo debato tule ne primanjkuje. Avdićev neposreden besednjak se zaganja ob že tako stopljene možgane navdusenih facebookerjev, njegov gnev v nadaljevanju lepo povzemajo stihi skladbe „Umreži se": „Dobro se osječam dok pedofilija cvate, dok male guze plaze preko moje plazme". Damir Učinkovito prognozira razvojni domet mlajše generacije bošnjakov skozi strahovit poetični desant „Imam dvadeset i dvije", kjer bistvo zaokrozi s cvetkami tipa „guzim povremeno, drkam po navici, a ostalo vrijeme provodim u teretani". Se ena sočna iz avtorjevih domacih logov gre nekako takole: „Bratstvo i jedinstvo je završilo, vrijeme je da se upoznamo onakvi kakvi stvarno jesmo", so besede, s katerimi Avdić zabija zadnje žeblje v krsto znanstvene fantastike, ki je nekoč slisala na ime balkanska sloga. Z njo je opasana s šarmom po Avdićevo očitno dokončno odšla tudi mirna Bosna. Po tradiciji je Damirjeva govorjena beseda učikovito stopljena s surovim tonom električne kitare. Dvojec se giblje nepredvidljivo, vendar vselej diha organsko, pravzaprav v ritmu izkusenega recitatorja neprestano jemlje zalet, za katerim vstavlja okrvavljene premore. Bazična zvokovna postavitev še poudarja neposrednost samega artističnega pristopa, ki je unikat brez primere, zato niti ne čudi, da med bolj osveščenimi glasbenimi navdusenci že gradi na kultnem statusu.
Pripoved, ki jo Bosanski psiho bljuva je kruta, "Život je raj" pa je album, ki vas bo streznil, torej če si le ne boste prej pognali kugle v glavo. Damir Avdić vas vnovic priganja v razmisljanje o stvareh, na katere do sedaj niste uspeli niti pomisliti, kaj sele da bi si jih upali glasno izgovoriti. Priporočlijvo za redno konzumiranje!
na vrh