Na slovensko glasbeno prizorišče prihaja še ena zasedba, ki pravzaprav naravnost povedano želi popularneje odzvanjati v slovenskem glasbenem prostoru. Za imenom Radio Mondo so združili moči prepoznani in cenjeni slovenski glasbeniki in sicer Blaž Celarec (tolkala), Nino de Gleria (kontrabas, bas kitara), Urban Grabenšek (klaviature, kitara), Jelena Ždrale (violina) in Matej Mijatovič (vokal).
Glede na glasbena ozadja iz katerih formacija skupine izhaja, ne preseneča slog, ki je nekakšen sladkobni pop-ovski hibrid kabaretnega šansona z odkloni k swingu, melos in razpoloženjska stanja, ki jih album ujame, pa izrazito poudarjajo geografsko poreklo sončne strani Alp. Torej je najti tudi nekaj primesi ljudskega melosa. Površno in na palec odmerjeno je zgodba o Radio Mondo, kot bi križal Nula Kelvina z zasedbo Čedahuči. Čeprav uvodna Vikend ljubimca deluje v vsem zbadljivo šegavo, celo porogljivo in zategadelj hipoma spomni na glasbeni dosje zasedbe Nula Kelvina, je v nadaljevanju vse več in več pop sladkobe, zlasti zavoljo vokalne interpretacije oziroma vokalnega pristopa Mateja Mijatoviča, ki ga kontrastno poživljajo in barvajo dueti več gostujočih vokalistk na čelu z Nano Milčinski. Slednja je darovala vokal v prvih dveh skladbah in sicer Vikend ljubimca ter Spet kot prvič.
Vsekakor je 12. skladb dušebrižno in perfekcionistično zapakiranih v kakovosten kumulus izdelanega aranžerskega formatiranja, kjer dihajo vsi elementi docela organsko, stvarno, prizemljeno in v izraznosti podanih emocij prepričljivo. Ozadja sporočil so ljubezenska razmerja, eno-nočne afere in druge sladko grenke moško ženske »vojne« (in premirja). Pravzaprav za stvarnike albuma, ki so dozoreli že davno v odrasle osebnosti, nekoliko naivno, preživeto, če ne kar otročje, pa vseeno. Vsak med nami ima svojo »štimungo« oziroma frekvenco na katero je naravnan skozi življenjski vsakdan. Navkljub mestoma že kar saharoznim besedilom, je nota umeščanja lucidne zafrkljivosti v inteligentno žgečkljivi poeziji dovolj močna, da nekako nevtralizira po-otročen značaj poezije, v kateri pa je za razliko od avtorja te recenzije, našla skupina zvrhano mero zabave, zato upam da jo boste tudi vi.
Muziciranje je izvrstno. O tem ne gre izgubljati besed. Izkušeni in prekaljeni glasbeniki enormne kilometrine tokrat sledijo zlasti poetični in komponistični viziji Mateja Mijatoviča, ki mu je pri pisanju materiala priskočil na pomoč tudi Nebojša Mijatovič.
Glede na jasno izdelani glasbeni karakter skladb, je dvanajst točk, kolikor jih ponuja album, veliko, saj se album skozi minutažo ne odmakne mnogo od zakoličene šablone tipske kabaretne šansone, ki jo je slovenski prostor v mnogih izvajalskih varietetah vse poln. Deset skladb bi zato povsem zadoščalo na studijskem prvencu. Bomo videli kam se bo ekipa zavihtela. Trkajo na čustva in skušajo prodreti v sfero srednjevalovske popularnosti slovenskih radijskih valov. Zabavno, prepričljivo, vendar v ekspresiji popolnoma nič posebnega in v večjem delu že izkušeno.
na vrh