Robert Jukič velja za enega najbolj plodovitih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, raje recimo kar glasbenih umetnikov. V svoji karieri se je vpisal na preko 60 albumov, kot skladatelj, izvajalec, Komaj izide nov projekt pod katerega se podpiše kot avtor, že nastaja nov. Pri tem pa Robert Jukič izrazno ne miruje, pač pa evolutivno raste in se razvija kot umetnik, saj z vizionarstvom vseskozi izziva samega sebe. Artizem ga poganja torej razvojno nenehno naprej. Novim in novim artističnim izzivom naproti. Kak pretanjen in čuten zna biti Jukič v realizaciji svojih glasbenih idej.
Mož, ki s svojim vizionarstvom preseneča na vsakem koraku, se je tokrat odločil za realizacijo nadvse ambiciozne in nevsakdanje ideje. Ustvaril je 14. skladb (s teksti vred) ter podelil vokalne vloge med 13. različnih ženskih karakterjev. Torej. Jukič je uvodoma izzval samega sebe, zaplaval v vrelec ženskega čustvovanja ter občutja, ki jih je v njem evocirala ženskost (v polnem pomenu te besede) prelil v skupek 14. tekstov. Tem je nadel seveda glasbeni karakter ter se povezal s 13. pevkami, ki so taiste skladbe odpele v studiu. Z nekaterimi med njimi je sodeloval tudi že znotraj spremljevalnih postav, to je torej v vlogah kontrabasista in basista.
Skladbe vodi pretanjena šansona, ki jo boža organski kolaž instrumentalne spremljave izrazite mehkobe in prefinjenih dotikov koprneče čutnosti oziroma nežnosti. Ulito vodilnemu vokalu oziroma vokalni interpretaciji, ki to ne le zahteva, pač pa naravno potrebuje. Melos nosi ljudski karakter slovenskega geografskega porekla. Komunikacija med instrumenti je krhka, album daje občutek nenehnega valovanja, sanjavega lagodja, kjer se glasbeniki lahko povsem sprostijo in uživajo v interpretaciji, obenem pa morajo sami izžeti iz svojih gibov interpretacije izredno mero pretanjenosti in filigranske prefinjenosti, da sledijo centralni figuri ženske vokalne interpretacije. Figura šansone je premeteno povaljana v vsebine jazzovske izpovedi same instrumentalne spremljave, je pa muzikalična komponenta kompaktno definiranega aranžiranja tako izrazita, da se lahko prav vseh 14. skladb kadarkoli zavrti na valovih različnih radijskih frekvenc našega prostora in časa. Torej gre v končni maniri za pop album, kjer je poleg jazzovskih vsebin moč zaznati seveda pričeske R&Bja, soula, folka, bluesa ter svetovne glasbe.
Kakorkoli obračamo tale izdelek je nekaj jasno. V goriščnici dogodkov so vseskozi ženske. 13. pevk! Jukič je izvrstno razdelil vokalne vloge. Pevke so se namreč fenomenalno poistovetile s teksti in jim vdahnile dušo polno kipečega valovanja nebrzdanih ženskih strasti in emocij, ki ga poganja nenehno hrepenenje. Akterke se že v osnovi vsekakor kontrastno razlikujejo glede na barvo glasov , kot tudi pristop do vokalne interpretacije. Ta segment je tudi Jukič pretanjeno predhodno preštudiral, preden je mednje sploh razdelil vokalne naloge. Vsekakor pa je sleherna pevka med izbranimi, vlila v tekste grabežljivo dozo čustev, ki vodijo konzumenta tega albuma vseskozi na moč prevzetno. Od točke do točke. Preko celotnega albuma.
»Ženske« prinaša zahtevno kost za glodanje. To pomeni, da zahteva ta album od vas več rotacij v CD predvajalniku, a ko zgrabi, zgrabi na polno. Ne bo več popuščal. Ob sleherni nadaljnji rotaciji albuma boste razgrinjali tančice aranžersko izvedbenih fines, ki vas bodo, ne le nenehno zaposlovale, pač pa tudi polno fascinirale. Tako pač nagrajuje poslušalca prav vsak pravi album. Tokrat je izbira favoritov med 14. točkami in 13. vokalistkami povsem na vaši strani. Boljših in slabših med njimi ni, ker je vsaka izmed točk zase zaključena celota in zgodba, z izdelanim karakterjem izjemnega medsebojnega učinkovanja med Jukičevim komponističnim vizionarstvom in podoživeto vokalno predstavo, ki ji je v tej dani situaciji dostojno lahko kos le ženska. Natanko to kar je Jukič želel, iskal in tudi našel. Če vprašate avtorja te recenzije za osebno izkustvo, naj povem, da mu je ob rotaciji skladbe Solze iz neba v vokalni režiji Aphra Tesle, dobesedno zaledenela kri v žilah.
To pa še ni vse. Jukič je poskrbel ob pravem studijskem albumu še za dodatni koncertni dokument, ki ga razkriva druga zgoščenka. Gre za nastop, ki je bil zaigran v sklopu ciklusa »Izštekani«. In to ob spremljavi godalnega dela simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Ni treba posebej poudarjati, da je album »Ženske« na dodatni zgoščenki torej izveden v celoti. Skozi koncertni nastop in to v kanček drugačnem ambientu ter v kanček adaptiranih vlogah vokalne interpretacije izbranih pevk, kar pomeni, da dobivajo skladbe novo izpovedno dimenzijo.
Človek bi napisal manj, a ob poslušanju albuma »Ženske« preprosto ne gre. Jukič je z njim, ne le presenetil in osupnil, pač pa s svojim slojevitim glasbenim vizionarstvom, ki ne pozna prav nobenega artističnega omejevanja, tudi polnovredno očaral. Kakšen bo njegov naslednji glasbeni podvig, ve le on, zato je jasno, da nas bo ta fantastični glasbeni umetnik, še naprej glasbeno razvajal. V mnogoterih mavričnih odtenkih novo odkritih glasbenih izkustev.
Robert Jukič (feat. Nina Strnad) - Pada dež (uradni video):
na vrh