»Zamee« je poseben projekt, posebne glasbene vsebine. Edinstven. Njegovi inicijatorki sta pevki Nika Solce ter Sabina Khan. Ta slovensko – indijska naveza, v katero sta pevki trčili povsem nepričakovano, ne pa tudi slučajno (torej se je to zgodilo srečanje z namenom), je uspela splesti izredno zanimiv album, ki ponuja v dani malhi eksperimentiranja, neverjeten spoj dveh glasbenih svetov. Tistega, ki prihaja iz našega geografskega območja in tistega, ki prihaja iz Indije. Ker pa je na vmesni poti med Slovenijo in Indijo še v melosu in prodornih ter vselej privlačnih neparnih ritmih Balkanski polotok, sta oba glasbena svetova našla nemalo privlačne kompatibilnosti z »arabeskami«, s katerimi je tako posledično prežet tudi album »Zamee«.
Če se sprehodimo po materialu, se ta pne med Prekmurjem, Makedonijo pa vse tja proti ciganskim sferam ter tradicionalnim sufi elementom indijske glasbe. Aranžmaji nekaterih običajnih standardov, kot je otvoritvena Zrejlo je žito, ki je sicer silno priljubljena točka v interpretaciji mnogih folk in etno zasedb našega časa in prostora, dobivajo povsem edinstvene obrise glasbene ekspresije. Ko se odvrti v prvi polovici te skladbe vokalni duet obeh pevk, se skladba nenadoma prelomi v nepričakovano a izjemno kompatibilno instrumentalno nadaljevanje, ki vdahne skladbi, skozi cigansko-arabski melos ter neparni ritmični vzorec, povsem novo dimenzijo oziroma glasbeno izkustvo. Takšnih trikov »fuzije« se preko albuma kolektiv nenehno s pridom poslužuje in album v tovrstnem eksperimentu, skozi nenadne obrate ne le motivskih, pač pa tudi razpoloženjskih stanj, ne preneha navduševati. Od prve do zadnje sekunde tega izdelka je poslušalec nenehno zaposlen in posledično očaran nad izredno pretanjeno hojo med eksperimentom, ki vnaša kompleksne glasbene strukture (zlasti na liniji komunikacije instrumentalne sekcije kolektiva) ter neverjetno muzikaličnostjo, ki jo izdelek nenehno učinkovito vzdržuje. Ob tem je treba izpostaviti, da je mistično zazibani album vseskozi napolnjen s kipečimi čustvi in strastmi, ki nizajo nenehne prelive hrepenečega koprnenja, bridke žalosti, samote in otožnosti, v naslednjem trenutku je album znova poln prešerne šegavosti, vedrine, radoživosti, kot tudi svečane vznesenosti ali resnobne zadržanosti. Dejansko izjemna kost za glodanje tako vsem gurmanom, ki ste obsedeni nad lepoto mnogoterih nians svetovne glasbe, kot tudi za manj zahtevne poslušalce, ki stavijo v prvi vrsti na to, da gre melodija takoj v uho. Vse to je zmagovito nanizano in podano na albumu »Zamee«.
Ob obeh pevkah, ki preprosto polno fascinirata s svojima vokalnima pristopoma ter predstavama, s prožnostjo, vživetostjo, čutnostjo, deviško mehkobo v najsenzibilnejših delih albuma in sta v mnogočem večkrat v absolutnem središču dogajanja (tudi kadar v napevih le vnašata glavnino melodije nad motive), ne bi bil album nikdar tako ekspresivno močan in prepričljiv, v kolikor za pevkama ne bi stala izjemna kemija gradnikov instrumentalnega dela zvočne slike , ki ustvarja izjemen makrame muzikaličnosti ter ritmični pejsaž polnokrvnega medsebojnega zaznavanja in sporazumevanja. Vsekakor ne boste prikrajšani tudi za slikovite solistične eskapade, ki pa nikdar ne prevzemajo primata v skladbah. Ekipa je torej uglasbila Ferija Lainščka (Na koncu vsega, Ob bregu) Franceta Prešerna (Kam), prispevala avtorske skladbe (Sayaa), predvsem pa so zanimive točke fuziranja avtorstva s tradicionalnim ljudskim melosom, kot je sta makedonsko-indijska križanca Yaman – Mesečina in Marijo – Saaware ter kasneje še ciganski in sufi križanec Medeni kolači – Dum ali ali. Ob tem se je podala v nedrja makedonske ljudske glasbe ter dodala prepoznavne melodije, ki izhajajo iz indijske kinematografije.
Kot povedano. Ključ do izjemne razgibanosti albuma ne leži zgolj v izbiri točk geografsko razpetih nad evro-azijski kontinent, pač pa v načinu pristopanja do oblikovanja aranžmajev in posledično do same interpretacije, ki ustvarja samobitno in unikatno glasbeno podobo albuma »Zamee«. Šegavega poguma v transformaciji nekaterih ljudskih standardov skupini ne primanjkuje, vseskozi pa se na albumu čuti tudi izrazit izvedbeni žar, s katerim pristopajo člani ekipe k stvari. Bend je posnel album na prizorišču Salona za eno glasbo v Ljubljani. V intimnem prostoru, po vzoru koncertnega nastopa. Brez kozmetičnih popravkov in naknadne (kičaste navlake) potencialne studijske »protetike«. Album deluje stvarno, zemeljsko, diha s polnimi pljuči jedro in v artizmu nebrzdano izzivalno.
K učinkoviti recepturi glasbene edinstvenosti je pripomogel prav nabor mednarodno pisane palete glasbenikov, ki so poleg Nike in Sabine, še tablist Vinayak Netke, harmonikar Matija Solce, kitarist Tilen Stepišnik, violončelist Toby Kuhn in tolkalec Žiga Šercer. Prav ti individualni razkoraki v zaznavanju glasbene magije posameznikov projekta Zamee in zlivanje le teh v slikovito sestavljanko izredne izrazne koherence, ustvarjajo osnovno platformo, da dosega album posledično takšno mero izrazne unikatnosti.
»Zamee« je eden vsebinsko in vizionarsko najbolj zanimivih albumov, kar se tiče transformacije znanih melodij iz sveta tradicionalne ljudske glasbe, v fenomen samoniklega glasbenega dosjeja, ki so se v zadnjem času priključili slikoviti družini ustvarjalnega polja založbe Celinka. Gre za projekt, ki ne pozna tabujev, ki druži različnosti, razbija bariere in ne pozna ustvarjalnega omejevanja v svetu glasbe. Ker je album »zemeljski« nas njegova vibracija vrača k materi naravi in planetu Zemlja in budi v nas pozitivne vibracije, s tem vred pa širi in odpira našo zavest in vero v dobro, kar pomaga posamezniku čustveno in duhovno zoreti in rasti. Album, ki ga v času v katerem so naše duše podhranjene in moralnost oropana, preprosto potrebujemo. Kot vrsto zdravila, da nas vrne tja od koder smo prišli. K naravi.
Zamee - Na koncu vsega:
na vrh