Makedonski branilci alternativne rock kulture Bernays Propaganda zagotovo veljajo v pronicljivosti pridige glasbenega jezika, za eno najbolj zanimivih skupin mlajše generacije in veljajo za eno vodilnih figur generiranja zdrave »underground« scene, rastoč pod okriljem neodvisne založbe Moonlee Records.
Zasedba je vselej črpala iz zapuščine post punk (celo "shoegaze") in new wave rock kulture osemdesetih in tudi to pot ta občutek ne izostaja. Osnova glasbene filozofije skupine utemeljene s predhodnikoma »Happiness Machines«(2009) in »My Personal Holiday« (2010) ostaja ohranjena tudi z novim izdelkom. »Zabraneta planeta« (v prevodu »Prepovedani planet«), prvi album z »domačno všečnim« makedonskim naslovom, pa postreže z nekaterimi novostmi. Daljša časovna pavza, ki je pretekla med prejšnjo in novo izdajo, je bila zagotovo dobrodošla, sajso imele nove ideje dovolj časa dozoreti v formo jedrnato navdahnjene izpovedi, ki v sporočilnosti deluje sveže, adventivno in artistično izzivalno.
Novi album je bolj nažigaški, ko ga primerjamo s predhodnikoma. Nosi namreči bolj surov, bolj garažno živo obarvan in dinamičen zvok. Kitara je v produkcijski sliki še bolje izkoriščena in vokal Krtistine Gorovske tako še lepše »ugreznjen« v sam hrumeči odzven kitarskih plasti ozadja zvočne slike. Pri Bernays Propaganda kitara ne nosi funkcije konsolidiranja forme skladb s kreacijo kitarske fraze (rifa), pač pa v prvem planu deluje, kot efektivno razpoloženjsko polnilo prostora v zvočni sliki! V prvem planu se tudi pot nahajata v polnokrvni kontrast združena vokal Kristine Gorevske in nasproti njemu locirana poudarjena figura čvrstih ritmov, našopirjeno odebeljenih z rožljavo konturo linij bas kitare. Kljub temu pa že površno uho z lahkoto lahko izlušči, da je kitara na novem albumu še bolj domiselno izkoristila obilje prostora v iskanju iskrivih rešitev, kot je to veljalo za oba prejšnja albuma skupine. To velja tudi za trenutke, ko se hrumeče linije kitar prelivajo ena preko druge znotraj istega motiva, kar poglablja atmosferični domet in razpoloženjsko grabežljivost samih skladb.
Element, ki velja za enega najbolj privlačnih, ko govorimo o glasbi zasedbe Bernays Propaganda, je zagotovo vokalna interpretacija Kristine Gorevske. Kot vselej avtoritativen in v diktatih polno suveren, ohranja srborito punčkasto ihto, takšna cepetava narava vokalne pridige podajanja mnogokrat tudi namerno »odsekanih verzov« (brez tvorbe vokalne melodije), pa silno godi glasbeni art špuri skupine.
Če post punk element ne stopa takoj v prvi plan, ko se zvrstita otvoritvena »Pogrešno zname« (v prevodu »Napačna zastava«) in za njo »Makedonski son« (v prevodu »Makedonsko sonce«), pa zasuče preprost plesno sučni element ritemskega nareka podkrepljen z voluminozno bas nogo tretje skladbe »A Bone To The Dog« (z verzi navdahnjenimi nad likom in delom Jacka Londona) stvari na svoje post punkersko mesto. »Ćuvaj se od tie što te čuvaat« (v prevodu »Varuj se tistih, ki te varujejo«) deluje v tem oziru še bolj prožno, predvsem pa deluje v tovrstnem simpatiziranju s post punkom naslovna skladba albuma.
Zasedba je dozorela in to se čuti v sami igri. Zlasti v srednjih instrumentalnih vložkih deluje bolj suvereno, kot kdajkoli prej. Komunikacija med vložki kitarske igre, so premišljeno umeščeni na izbrane pozicije v skladbah, z namenom optimalne krepitve »groove« ritmike in posledično vzdušij albuma. Novi album prinaša tudi večjo agilnost bobnarske igre, kar se odraža tudi na izdatno zgoščeni zabeli posameznih prehodov znotraj skladb.
Med skladbami novega albuma je vredno posebej izpostaviti zadnjo »Leb i igri« (v prevodu »Kruha in iger«). Gre za skladbo, kjer si je skupna privoščila največ pustolovščin v svet glasbenega eksperimenta, tako v fiksaciji različnih ritmov, posledično plasmaju različnih vzdušij, polaganju različno hrumečih »zvočnih plasti« kitarskih fraz. Ritemske strukture so Bernays Propaganda v tej skladbi podkrepili tudi z dodatnimi tolkali, nadalje je dodan vložek frenetičnega prepleta pihal proti koncu skladbe, obenem pa je ta skladba posledično ujela fineso spontanosti oziroma nepredvidljivega razvoja dogodkov. Gre za skladbo, ki nima tipične forme v sosledjih »kitice in refrena«, pač pa se motivsko vseskozi spreminja, od začetka, do konca. Gre za odličen zaključek, ki na dlani »oriše izprijenost manipulacije vladajočih cirkusantov, ki z lahkoto obvladujejo vodljivost množic«. Obenem je ta skladba lahko napoved potencialnega razvoja glasbene usmeritve skupine v bodoče
»Zabraneta planeta« velja za odličen album, ki je urezan minimalistično, a so ti minimalizmi stkani premišljeno v celoto polnega učinkovanja. Vsi gradniki zgodbe albuma »Zabraneta planeta« so optimalno izpostavljeni in uravnoteženo sobivajo v zvočni krajini. Predvsem ostaja glavna atrakcija tudi na novem albumu vokalna interpretacija Kristine. Ta zadržuje pikrost in nebrzdanost, obenem pa vnaša znova tisti prepotreben element uporniškega zavračanja, odrekanja. S tretjim albumom pridobiva vokal Kristine Gorevske pridobiva značajski pomen, ki je temeljni gradnik samonikle podobe glasbenega artizma skupine. To pomeni, da če ga odvzameš, se zruši osnovno ogrodje glasbenega izraza skupine. Vokal funkcionira edinstveno, predvsem pa je enkrat več jasno, da najbolje zažigajo znova pesmi odpete v makedonščini. Na teh točkah dosega glasbeno izrazoslovje Bernays Propaganda največjo mero avtentičnosti.
Z novim albumom se je, po manj prepričljivem predhodniku »My Personal Holiday, vrnila v skupino kreativna svežina. »Zabraneta planeta« velja za najbolj zrel in izpiljen manifest edinstvene glasbene pojave skupine do tega dne, skupina pa je z njim uspešno prestala tudi izziv glasbenega eksperimenta in opravila nov studijski preizkus z veliko odliko.
na vrh