Neža Buh, vsem poznana kot Neisha, je v oktobru 2013 povila četrti studijski album, ki je, povedano brez dlake na jeziku, uspešna artistična nadgradnja poti prehojene s predhodniki »Neisha« (2005), »Nor je ta svet« (2007) in "Krila" (2010). Nabor sveže ustvarjenih enajstih skladb je izkazilo artističnega zorenja glasbenice, ki slovi po izjemnem občutku za doseganje pop estetike, kakršna zahteva izpiljenost združenih zvočnih figur, v jedrnato otipljivost ciljne, polno izkoriščene, zvočne podobe točk albuma. Neisha tudi tokrat na moč okusno trži rabo enega od osnovnih aksiomov obrti v glasbeni produkciji, kadar govorimo o mainstream orientaciji. Zopet namreč odlično igra na karto pristopa v rabi aduta »manj je več«. Torej nič novega v osnovnih iztočnicah pristopanja. Želja glasbenice, pravzaprav njena izrazna tendenca, ostaja konstanta. Stopnja artistične zrelosti pa je spremenljivka. In ta odloča. Novi album dostavlja v tem oziru izrazit artistični napredek.
Neisha vam bo zagotovo zelo rada priznala, da uživa v interpretaciji novih skladb, kot je uživala v fazi njihovega nastajanja in snemalnih uric v studiu. To je neizpodbitno. Hvala bogu. Artistična svoboda naj velja! In tega album niti za hip ne taji. Ker pa je dama znana spremljevalka radijskih frekvenc, kjer se vrti »mainstream«, se je morala potruditi, da je spretno obrtniško zapakirala ideje na način, da jo bo tudi novi album zadržal na pročelju frekventne rotacije radijskih valov.
Neisha pa do tega ne pristopa furiozno. Ne zadovolji se takoj, ali hitro. Zato je z albuma skrbno odstranjena potencialna plesen občutka banalne in že preizkušene predvidljivosti. Ne le da ji je vse jasno v tem, kako mora stati kompozicija v izkazilu art kompetence, pač pa jo v studiu znova spremlja preverjena ekipa izkušenih in vrhunskih glasbenikov, za producentskim krmilom, pa je zadržala producenta Dejana Radičeviča, s katerim se očitno več kot odlično sporazumevata. Zakaj bi se torej odrekal preverjeni in zmagovita formula? Takšna odločitev bi lahko vodila v artistični samomor.
Večino novih skladb preveva spretna kolizije združevanja sodobne mainstremaovsko orientirane pop nalezljivosti, kot jo diktirata svetovna glasbena industrija in MTV. To je točka, kjer se v talilnem loncu spretno stapljata denimo Rihanna in Coldplay. Zapakirano po slovensko! Ob tem je zanimiva ugotovitev, da je iztržek albuma v oziru spogledovanja z aktualnim utripom svetovnega pop mainstrema zelo močan skozi prvih šest skladb, kasneje pa polagoma ugaša. Aranžmaji so jedrnati, strogo profilirani, kratki, relaksirani, krasi pa jih velika medsebojna vzdržnost, lahko rečem kar izjemno poserčen simbiontski odnos, v doseganju optimalnega barvanja zvočne krajine albuma. Prožno prilagojen dominanci vokalnega pristopa Neishe. Drugače ne sme in ne more biti.
Črpanje iz aktualnega svetovnega hitovstva se zlasti slikovito iskri, kot že omenjeno v prvih šestih skladbah, izstopa pa v odličnih Tandem in takoj za njo v baladno svečani Neverjeten dan, z izrazitim napevom, ki izdatno črpa iz izročila tradicionalnih keltskih napevov. Seveda je asociacija zgolj mimobežna. Gre namreč za tipičen album Neže Buh. Pravzaprav s svojo zrelostjo, ki je uspešno položila izpit nov zastavljenih artističnih izzivov, utrjuje ta album mesto Neishe v slovenskem prostoru mainstreama. Zasluženo Kar pomeni, da je pojem kvalitete jasno izražene avtorske samobitnosti, ki ji zagotavlja v taistem prostoru mainstreama posebno, prepoznavno mesto.
Neisha je torej imenitno prepakirala aktualnost, jo absorbirala v svoj kreativni čut artizma, ki stremi za popolno melodično spevnostjo izbrane kompozicije ter dostavila izjemno lep ni zrel album, ki bo zadržal njene oboževalce ob glasbenici. Ob všečni razgibanosti vodilnih aranžmajev skladb, zapeljivi dinamiki razvoja dogodkov, je ena največjih kvalitet tega tudi lastnost, da se lahko pohvali z dinamično in toplo produkcijo odlično razporejenih gradnikov, ki ga nenehno krasi organski zvočni barvni ten. Nesiha je posebej prevzetna v vokalnih interpretacijah skladb Neverjeten dan, Gloria, Razgaljen poet in v zaključni I Know You Too Well. Prav skladbi kot sta Neverjeten dan ali Gloria, hipoma prevzemata ob plasirani moči Neishinih emocij in strastno čutnem pristopanju k sporočilni vsebini verzov. Glasbenico vodi vseskozi pretanjen občutek za razvoj izjemne melodije v vokalnih napevih. In to je poglavitni adut, ki postavlja Neisho na posebno mesto szabaviščnega parka slovenskega mainstreama.
Skladba Junaki odstopa na albumu od ostalega materiala. Tu je izrza Nesihe zbižan s tipično znano embalažo pop kozmetike na sončni strani Alp. Vržeš nekaj melosa Mediterana, nekaj Harry Belafontejevega pozitivizma. Skladba preverjene sporočilnosti, ki pa ji občasna banalnost sporočil v verzih in kanček otročje naivna embalaža anranžmajev celo godi. Album dvigneta proti koncu fantastični Razgaljeni poet (občutek svečanosti ozaljšan s sentimentom melanholije prenesen z izročila tradicionalnih keltskih napevov, je v vibraciji zbližan s skladbo Neverjeten dan) in za njo zaključna I Know You So Well. Intimno čutna izpoved, kjer znova zažari vokal Neishe v vsem svojem sijaju in pripelje album, prav ob njegovem zaključku, do še enega razpoloženjskega vrhunca. Trenutki albuma, ki torej tirivialno sporočajo, da lahko Neisha premošča prav vse artistične izzive kar sama. Zadoščata le njena izjemna vokalna prožnost polnokrvne čutnosti in igra spremljave klavirja! Trenutek, ko se umetnica dejansko razgali poslušalcu v vsej lepoti prvinske (sebi lastne) percepcije glasbene sporočilnosti!
»Za vesoljke in kavboje« je torej album strogo izdelanega ustvarjalnega fokusa, ki učinkovito udejanja glasbeno vizijo umetnice. Je Neishin manifest na katerem je glasbenica zrelostno poglobila samonikli čut avtorskega artizma, ki hvaležno utrjuje njen položaj v slovenskem glasbenem mainstreamu.
na vrh