Šest let po prvencu »Manj je več«, se vrača na sceno z novim samostojnim studijskim albumom »Za nazaj in za naprej« imenitni prekmurski kantavtor Samo Budna. Če naredimo hitro obnovo za vse, ki ne spremljate dnevno dogajanja na slovenski glasbeni sceni je Samo Budna v preteklosti vrsto let vodil odlično zasedbo Posodi mi jurja, prav tako pa je služboval v ekipi Vlada Kreslina in Beltinški bandi. Pretežno, kot violinist.
Čeprav je Samo potreboval kar lep časovni interval, da posname novi studijski album , so le tega »tiho« napovedovale skladbe Kje si, Sončna hiša, Dnevu se slabo piše, ki so dosegle tudi zgledno rotacijo na radijskih frekvencah ter nazadnje malo pred izidom albuma še skladba Brez skrbi.
Novi album je logično nadaljevanje izpovedne zgodbe predhodnika »Manj je več«. Je kontinuum prehojene glasbene poti Sama in ohranja smiselno vez z delovanjem znotraj Posodi mi jurja, prav tako pa nosi po sentimentu, razpoloženjskih stanjih in melosu, sorodnost z izbranimi deli Vlada Kreslina.
Album predznaka »art rock par exellence«. Skvašen samoniklo-samorastniško. Zato nosi edinstven glasbeni dosje. Že na prejšnjem albumu so Sama spremljali odlični glasbeniki, zato je album »Manj je več« predstavljal enega boljših dosežkov na slovenski glasbeni sceni v letu 2009. Funkcioniral je, kot pravi album skupine (ne posameznika), deloval je pristno. Optimizirano organsko, milozvočno (v potezah aranžiranja in gibih izvedbe pretanjeno) ter živo. Tudi novi album je naravnost takšen, po novem pa sodeluje na njem s Samom kar cela ekipa Elevators (na prejšnjem albumu sta mu od Elevatorsev pomagala le Robi Pikl in Davor Klarič).
Na novem albumu je Samo izbral dve pesmi Ferija Lainščka in ju uglasbil (Sončna hiša in Sanje so večne), avtor ostalih besedil, pa je Samo. Album odpira z buditeljskim introm skladba Brez skrbi. Ta nosi družbeno kritični naboj, refren pa ohranja pozitivno naravnanost. Samo obračuna z družbeno elito parazitov v najbolj mračni točki albuma Mi smo edini. Sicer pa prevzemajo na albumu pobudo točke, kjer se Samo Budna ukvarja, podobno kot britanski Steven Wilson, z ljubezenskimi razmerji do žensk. Ena takšnih skladb je tudi Da si ob meni. Gre za skladbo ki je izjemno dobro skomponirana. Hipoma nalezljiva, temelječa na lahkotnem plesnem ritmu, dostavlja na album odlični indie pop rocker, ki se lahko dnevno vrti na radiih. Hkrati s tem pa nosi izjemno sporočilno vrednost, hrepenečega moškega, ki še vedno verjame da se lahko prezgodaj abortirana ljubezen med dvema, rodi znova. Ganljiva v resničnostnem učinkovanju. In to ni edina takšna točka.
Prednost Sama Budne je v tem, da gre za izjemno iskrenega in resnicoljubnega glasbenika, ki se te iskrenosti ne boji razdati v vsem polnem siju. Skozi verze deluje Samo izredno podoživeto in emocije kar kipijo ter vrejo. Zato zgrabi poezija neverjetno stvarno oziroma resnično. Poslušalca dobesedno presune v izpovedi tako rahločuten zna biti Samo.
Drug zelo pomemben faktor, ki pa pravzaprav sploh omogoča to fenomenalno stvarno funkcioniranje poezije, pa so sami aranžmaji skladb. Te so vse po vrsti izjemno muzikalične. So kompaktne, kjer naveza kitica-refren sobiva v izredni simbiozi. Album poseduje vse polno podrobnosti, ki dodajajo nanj presežno artistično vrednost jasno profilirane vizije Sama Budne. Takšen »sladkorček« je na primer učinkovita Piklova integracija banja v skladbi Včasih ne veš (tu je pravzaprav integralni instrument skladbe) in naprej Dnevu se slabo piše, kjer soustvarja v družbi violine odličen teatralni preplet.
Izjemno pomemben dejavnik albuma so tudi razgibane klaviature Davorja Klariča. Klarič deluje znova na moč iskrivo in s polnim dometom izkorišča svojo domiselnost, ki združuje z izjemno uspešnostjo zvočno tradicijo (čokati Hammond zvok) s trendovskimi (če želite indie) niansami , ki niso nič drugega kot podedovana igra sintetizatorskih zaves osemdesetih let. Davor natanko ve kam sodi določena zvočna linija v aranžma. Pikl izredno ugaja s kitaro, ki razvija sočna polnila kontrastnega ozadja spremljave in dodaja skladbam čvrsto rockosko opornico. To pot izjemno ugaja njegov minimalizem, vključno s »slide solažo« v skladbi Sončna hiša. Tu je kontrastna protiutež v zvočni krajini ritemske naveze »Run Joe« -Jani Hace, ki znova dostavlja svoj optimum. In kdo še? Violina Sama Budne, ki dodaja v melos začimbo, ki oznanja samoniklo zvočnost pristnega odtisa življenja izpod prekmurskega neba. V skladbah čutiš skozi vokalno interpretacijo melanholijo, koprnenje, tesnobo, pa tudi noto buditeljstva, ki kliče po opuščanju starih vzorcev in notranji preobrazbi, kar ti omogoča, da se giblješ dalje in rasteš ter zoriš naprej. Album je poln osebno izpovedne čutnosti, s katerim se lahko poistoveti vsakdo, ki bo vložil plošček v CD predvajalnik.
Album »Za nazaj in za naprej« je odličen dosežek. Samo je resnično pilil do potankosti aranžmaje in iztisnil iz sebe najbolje kar zna in zmore ta hip. Skladbe so enakovredne. Kakovostnih klecljajev ta album ne sprejema. Je izjemno poslušljiv artrockovski album jasno izrazne avtorske samoniklosti. Močna aranžerska kulisa, prepričljivo podajanje poezije, obenem pa lahkotna melodičnost, s premiso pop konture. To je album, ki stojijo vse stvari a pravem mestu in so izredno prefinjeno uravnotežene. Album poseduje izjemno interpretacijo, ki je pravzaprav odsev koncertne izvedbe albuma v samem studiu, kot so to počeli nekoč v sedemdesetih, ko trakovi niso bili poceni in so imele skupine na voljo vsega en poizkus pri snemanju. Človek si ne more želeti več.
na vrh