Hiša: Za en dotik

Še en presežek slovenske glasbe

Trboveljska skupina Hiša je eden redkih feniksov, ki leti iz pepela slovenske glasbe, a žal z vsako, še tako odlično ploščo, ostane spregledana. In če vemo, da so fantje uradno v trinajstem letu delovanja, za seboj pa imajo osem izdanih plošč – eno živo s posnetkov koncerta ob 50. rojstnem dnevu Neila Younga in eno zbirko uspešnic, a o še vedno pomeni izjemnih šest plošč! In če vemo, da so sposobni izven okvirov Hiše nastopiti tudi kot Peaceful Riders, Bluesteam ali Sinthome, Neila Younga so se spomnili tudi ob njegovem 60. rojstnem dnevu in priredili Illusion Anyway 2, svojo drugo ploščo 'neskončna pot' imajo v celoti posneto tudi v angleškem jeziku, obenem pa ne dvomim, da ima Andrej Guček že sedaj v glavi ogromno novih zgodb.

Po prejšnji studijski plošči 'Silicijevo nebo' sem imel občutek, da je skupina dosegla svoj vrhunec,a tako mislim tudi po vsakem njihovem večjem koncertu, a vsakič znova ostanem brez besed. Nekatere pesmi – 'Pale sam na svetu', 'Galeb', 'Težek zrak', 'Ljubezen za denar', 'Sončen dan' – s plošče 'Za en dotik' smo v taki ali drugačni verziji že lahko slišali na nekaterih koncertih skupine.

Jeseni smo se z znanci pogovarjali o nekaterih že izdanih ploščah in nekaterih nestrpno pričakovanih, pa je beseda nanesla na tako hvaljeno ploščo super popularnega Gibonnija 'Unca Fibre'. Plošča, na kateri zgodbe še nekako stojijo, a je instrumentalna spremljava tako zelo in nemogoče razvlečen, da je ploščo mučno poslušati. A prav vsi moji sogovorniki so v en glas trdili, kako skrbno in premišljeno Gibonni ustvarja besedila, kako se vsak lahko najde v njegovih besedilih, kako je super in odličen, neprekosljiv… In ni jih bilo malo, ki so se mi smejali, ko sem jih opozoril na prihajajočo ploščo Hiše in resnično globoke zgodbe izpod peresa Andreja Gučka. In veste kaj? Po zdaj že nekajkratnem poslušanju plošče lahko rečem le – Gibonni, skrij se! Če za seboj ne bi imel preteklih uspehov in založniške mašinerije, bi bila 'Unca Fibre' spljuvana, koncerti pa bi odpadali.

Pa k plošči oziroma enajstim skladbam na plošči…

'Na klopi' sloni na čudovitem Youngovskem kitarskem riffu, sicer zelo umirjena skladba s seveda imenitnim besedilom, večglasnim refrenom in malce umazanim kitarskim solom. 'Fatamorgana Blues' je, kot pove že naslov, bluesovska, glas je nekoliko popačen, pogosto je tudi skupinsko petje, skladbo pa pošteno začini izvrsten solo, pa tudi sicer je skladba polna prefinjenih kitarskih poudarkov.

Prvi vrhunec plošče zagotovo predstavlja 'Pale sam na svetu', nežna, predvsem klavirska skladba, ki malce spomni na 'Spomin na maj', sicer pa ji za nekakšno okostje služita tako pravljica 'Pale sam na svetu' (ki jo mimogrede obožuje tudi Johnny Štulić) kot Youngova pesem 'Sugar Mountain', kjer so spretno "priredili" verz "You can't be twenty on Sugar Mountain" v "You can't be forty on the Sugar Mountain". Hudomušno… Sicer pa zanimivi klavirski prehod, solo na orglice, skupinsko odpet refren in odličen, stopnjujoč godalni zaključek. Kako so že rekli včasih – ena a s črtico???

'Sprememba' bo z ritmično razgibanim glasovnim delom marsikaterega zanesenjaka spomnila na skladbo 'Trenutki' z njihovega prvenca, sicer pa nekoliko jazzovsko obarvana skladba, s prefinjenimi kitarskimi prijemi in solističnim saksofonskim delom. 'Novo življenje' je zelo lahkotna, polna drobnih ritmičnih sprememb, s klavirsko – činelskimi poudarki in še enkrat več prefinjenimi kitarami, po refrenu sledi nepričakovano eksploziven kitarski solo in povsem glasoven zaključek. Imenitno, ni kaj!

Naslednji, morda tudi vrhunec vrhuncev je skladba 'Galeb'. Andrej Guček je v življenju ustvaril že kopico odličnih in nepozabnih skladb, s to pa je presegel celo samega sebe! Predvsem z akustično kitaro podložena čutna interpretacija, v ozadju se v instrumentalno zgradbo vključujejo tudi godala, sicer pa skladba, ki bi jo najpreprosteje opisali kot minimalistična veličina!

'Za en dotik' je značilna Hiša pesem – akustičen začetek, glavni glas kot samosvoj ritem, pa bogati spremljevalni glasovi in zares poln refren, za nameček pa še dramatičen prehod v zadnjo kitico. Nenavadno, a morda skladba, ki im največ "napak" - proti koncu je nekoliko razvlečena in zaključi se v preživljenem (in upam, da nikoli več obujenem) fade-out načinu.

'Sončen dan' je posebna predvsem zaradi občutenj, ki jih je prebudila v meni, saj sem imel občutek, da poslušam otožno izpoved invalidnega človeka, ki na prelep sončen dan ujet v lastnem stanovanju in priklenjen na invalidski voziček gleda skozi okno in opazuje živahno dogajanje zunanjega sveta. Zelo umirjena pesem, ob klavirju, s stopnjevanjem in večglasno skozi refren…

Tudi 'Ljubezen za denar' sodi v kategoriji neprekosljivih skladb – znova z Youngovskim kitarskim riffom, zelo udarno in nadvse dinamično, z zanimivimi glasovnimi prehodi in prefinjenim solo vložkom, vhod v refren je vsakokrat stopnjujoč, na koncu pa se skladba nepričakovano umiri in se zaključi na – glede na siceršnjo zgradbo – nepredvidljiv in nenavaden način.

'Modro nebo' je še ena tistih bolj umirjenih skladb, kjer prevladuje klavir, kjer slišimo veliko jazzovskih činelskih poudarkov in celotna zasedba vokalno blesti. Plošča se na nekoliko bolj umirjen način tudi zaključi s skladbo 'Težek zrak' – počasno, izpovedna pesem ob spremljavi klavirja in godal, spremljevalni glasovi zanimivo popestrijo nekatere zaključne vrstice, tudi sam solo je za spremembo godalen, na koncu pa še nekaj malega stopnjevanja. Kot bi želeli povedati, da še niso rekli zadnje besede, kot bi na koncu stavka postavili tri pikice?!

Hiša je imela v svoji bogati karieri le en slab – pogojno slab – trenutek in sicer je bila to plošča 'Nevarna razmerja', ki preprosto ni delovala celostno in je tavala med posameznimi dragulji, sicer pa z vsako ploščo presežejo sami sebe. Nekateri jim očitajo, da odkrivajo toplo vodo, da preveč zvesto oponašajo zvok "west coast" scene… že mogoče, toda Hiša (oziroma Andrej Guček) svoja besedila pišejo predano in z veliko topline, glasbo ustvarjajo izredno spontano in prav tu se skriva skrivnost njihove včasih težko razložljive privlačnosti. Zame osebno v glasbenem svetu predstavljajo vse tisto, kar mi v svetu predstavlja iskrena ljubezen in redki prijatelji – nekaj, kar je preprosto nerazložljivo in pač skrivnostno ter čarobno. Nekaj, za kar osebno vem, da je tisto edino pravo in nezamenljivo!