Devin Townsend Project: Z²

Hiperaktivni kanadski glasbeni piflar Devin Townsend je v dvajsetih letih svojega delovanja izdal že, reči in piši, triindvajset studijskih izdelkov (vštevši Strapping Young Lad). Že to je samo po sebi podatek, ki je več kot zgovoren o neverjetni produktivnosti njegove plodne kariere, če pa temu dodamo še dejstvo, da niti eden od albumov ne predstavlja večjega odstopanja od vedno visoke kvalitete njegovih izdelkov, je jasno, da je Townsend brez dvoma eden največjih glasbenih ustvarjalcev zadnjih dvajsetih let. Po upokojitvi Strapping Young Lad je to morda še toliko bolj očitno, saj se je Devin, kljub temu, da naj bi zaključek kariere SYL pomenil nekakšno pomiritev njegovega duha in čas za večjo in globljo avtorsko kontemplacijo, preprosto strgal z verige. Od leta 2009 do danes je nanizal tetralogijo Ki-Addicted-Deconstruction-Ghost, pompozni Epicloud (s spremljajočim ploščkom Epiclouder, ki kljub naravi bonus diska marsikdaj celo preseže svojega velikega brata), londonski spektakel The Retinal Circus, ter tihi, mirni, meditativni in zlovešči projekt Casualties of Cool (zopet z dvojnim cdjem). Vmes pa je Devin ves čas enkrat tiho in drugič glasneje delal in napovedoval naslednika enega boljših albumov svoje kariere, konceptualne plošče o nezemljanu izbuljenih oči z neusahljivo žejo po črni kavi, Ziltoid the Omniscient. In Devin pač ne bi bil Devin, če tudi Z² ne bi bila dvojna plošča. No, pravzaprav bi bilo napak reči, da je dvojna plošča, saj sta v paketu dva povsem različna albuma; Dark Matters je nadaljevanje Ziltoida, Sky Blue pa nekakšen logični naslednik Epiclouda.

Sky Blue je kot Devin Townsend Project album logično nadaljevanje epske bombastičnosti Epiclouda. A, če je iz Epiclouda kar curljal optimizem in je bil prepojen že s skorajda pretirano pozitivnim, izključno lepim pogledom na življenje, Sky Blue ostaja trdno na realnih tleh življenja, ki prinese tudi žalost, bolečino in izgubo. Sky Blue je nastal pod vplivom Townsendovih izgub in je tudi zaradi tega eden izmed resnejših in mračnejših trenutkov njegove kariere (kar se njegovih metal izdelkov tiče vsaj od Accelerated Evolution).  A zavoljo značilnega zvočnega zida in bogate plastovitosti glasbe melanholija ostaja subtilno skrita pod površjem in tiho trka na srce. Skozi temne oblake kljub temu sveti sonce optimizma in klic po lepših časih. Devin se je na Sky Blue dotaknil svojih preteklih izdaj tako kot že dolgo ne. Vse polno je namreč čudovitih trenutkov, ki spomnijo na nepozabne izdaje Ocean Machine, Accelerated Evolution in Terria. Zaradi intimnega, iskrenega pristopa komadov kot so Midnight Sun, A New Reign in Rain City bi ti svoje mesto zlahka našli na katerem od naštetih albumov, medtem ko »plesnost« Universal Flame, Warrior in Silent Militia v spomin prikliče lahkotnost albuma Addicted! Morda je takšnih popovski trenutkov na plošči za odtenek preveč, a je skupek komadov v celoti gledano celo močnejši kot na Epicloud. Zopet je Devin (vokalne) moči združil z angelsko Anneke van Giersbergen in njuni dueti  znova uspešno poženejo kri po žilah in dvignejo kocine (lep primer je čudovit naslovni komad). Škoda le, da Devin vse preveč prostora namenja sicer odlični Anneke, na ta način se namreč nekoliko izgublja pristnost njegovih preteklih izdaj, ko so te zaradi izključno njegovega vokala nosile večji osebni pečat. Dokaz za to sta različni verziji Fallout; na končni verziji, ki se je umestila na album večino verzov odpoje Anneke, medtem ko na promo verziji zanje poskrbi Devin. In slednja (vsaj meni osebno) zveni mnogo, mnogo bolje. O inštrumentalni podobi albuma ne gre izgubljati preveč besed, saj jo na piedestal znova dvigajo zapomnljivi rifi, premišljene solaže, pohvale vredna bobnarska predstava Ryana van Poederooyena ter kot češnja na vrhu torte EPSKI (ja, tako epski, da si zaslužijo velike črke) refreni, ki hipoma zlezejo pod kožo. Če je Epicloud dosegel to, da si se ob njegovem poslušanje res počutil kot v oblakih in je bil s svojo bombastičnostjo nalezljiv kot ebola, pa Sky Blue s svojo melanholično podobo pusti globlji, večji in dlje trajajoči vtis.

In pridemo do Dark Matters, ki ne bi mogel biti bolj različen. Če je Sky Blue intimen, je Dark Matters njegovo popolno nasprotje. Je glasno, teatralno nadaljevanje zgodbe o nezemljanu, ki je nadležen, ogaben in egoističen, ne more mimo šal o prdcih in stremi k dominaciji nad celotno galaksijo. V Ziltoida se je Devin metafizično prvič prelevil leta 2007 in zeleni vesoljec je takrat v prvi vrsti simboliziral Townsendovo karieri na tisti točki njegovega življenja, ko ni bil prepričan, če želi glasbeno kariero sploh nadaljevati. S tega vidika je Ziltoid the Omniscient brez dvoma ena najpomembnejših Townsendovih plošč, saj je znova spodbudila njegovo ustvarjalno žilico. Zato je tudi ena najboljših in najbolj iskrenih plošč njegovega silovitega opusa, in zaradi tega je bilo njegovo nadaljevanje težko pričakovano.  Če je bil predhodnik, ki ga je Devin v celoti spisal, odigral in posnel sam kot Kubrickova Odiseja 2001, je Dark Matters kot Bayevi Transformerji. Velik, pompozen, poln posebnih učinkov in velikih eksplozij. Tokrat je potek albuma absolutno podrejen Devinovsko odpuljeni zgodbi, ki zveni kot epizoda Futurame, zaradi česar glasba večkrat ostaja v ozadju. Odlični glasbeni momenti, predvsem kitarskega igranja večkrat ostanejo potopljeno pod številnimi dialogi, ki pa znajo nasmejati do solz (predvsem dialogi med Ziltoidom in Captainom Spectacular, v čigar čevlje tokrat stopi Chris Jericho). Zaradi tesne vezanosti na koncept zato ni prav dosti komadov, ki bi lahko stali sami zase, niti ni tako močnih trenutkov v zaključku kot sta bila na prvem delu Color Your World ali The Greys. A kljub temu Dark Matters poskrbi za nekaj fantastičnih trenutkov, ki s svojo progresivno, nasičeno norijo spomnijo na Deconstruction. V vesoljskem mjuziklu se tako najbolje obnesejo War Princess (vlogo katere odlično odigra Dominique Lenore Persi), Deathray ter Ziltoid Goes Home. Dobro uro dolgi Dark Matters namreč zahteva več časa in pozornosti zato na videz na prvo žogo ne ponudi veliko, a se z vsakim vnovičnim poslušanjem odkrivajo nove in nove plasti galaktične komedije. Zaradi gromozanske produkcije se tokrat v pompoznosti in bombastičnosti izgubijo introspektivni elementi kot je bil sijajni Solar Winds v prvem delu. Zaradi njih je bil prvi Ziltoid vsekakor bolj intimna in osebna plošča. Dark Matters je večji in glasnejši kot predhodnik in zaradi tega izgubi nekaj magije, ki jo je imel predhodnik. A je kljub temu veličasten.