"Your Funeral... My Trial" deluje, kot dvojček albumu "Kicking Against The Pricks" (1986). Energija na njem je zelo podobna, zahvaljujoč zlasti neobremenjenosti Nicka Cavea, da bi priredbe na "Kicking Against The Pricks" izvajal tako, kot jih izvajajo avtorji. Torej že sam album "Kicking Against The Pricks" lahko blago gluhonemega zavede, saj bi ta pomislil, da gre za Caveov album avtorskih stvaritev, tako samosvoj je Caveov glasbeni ekspresionizem. V edinstvenosti neverjetno močan, prepričljiv in za radovednega poslušalca vselej aktualno zapeljiv.
Nick Cave je definitivni glasbeni "čudak". Njegovi vzorniki katere je poslušal še kot mulec, od Boba Dylana, do Leonarda Cohena, Johnnyja Casha, pa do prvakov bluesa, americane, surfa, gospela, so skozi umetnikovo prizmo glasbene izpovedi precejeni v tako izkrivljeni maniri, da je že samo ta glasbeno ekspresionistični moment unikatne in neponovljive biti naravnost v vsem fascinanten. Cave, ki je v tem obdobju globoko zabredel v heroinsko odvisnost, ponuja znova album, ki je nasičen z zadušljivo atmosfero, kjer lahko sončne žarke prešteješ na prste leve roke. Vsekakor je osnova spet združevanje minimalističnih motivov, ki so v produkciji magnificirani tako, da tvorijo barvite, zvočne in v vsem kontrastne kolaže. Večkrat nizajo v glasbenem smislu kuliso ozadja le bobni in klaviature, ali le ritmično ponavljajoča zanka s kitarskim motivom, ki je prav tako repetitiven. A to povsem zadošča za Caveov pristop, ki spominja bolj na dolge recitale, kot melodično izpiljene vokalne linije. In ravno tu je Cave vselej najmočnejši in najbolj sprejemljiv. Mnogokrat so umetnikova osebna občutja odeta v paranoično shizofreno predirljivo naracijo, ob kateri dobi poslušalec občutek, da Cave dobesedno izgublja zdravo prisebnost. Skupina pa ta moment mojstrsko na posameznih mestih albuma podkrepi z nizanjem melodičnih linij petja, ki odmevajo v faznem zamiku in s tem tvorijo unikatno obliko harmoniziranja ter obliko podpore, ki jo nudi kot dodatni del zvočne kulise ozadje ter tako še poglablja zastrašujoči, temačen brezizhodno utesnjen občutek. Slednji je dejanski odsev črnih časov skozi katere se je prebijala v tem obdobju Caveova duša.
Skladb je osem. Vse so na moč različne, vse na moč edinstvene in izrazno prepoznavne. V tem obdobju so morali fantje trpeti za pomanjkanjem spolne aktivnosti, saj se mnogi verzi utapljajo v Caveovih seksističnih izbruhih. Vodilna pesem albuma je The Carny. Preprosto. V njej je Cave s skupino izrazno najbolj močan. Občutja, ki jih izražajo, ganejo še tako sterilno, frigidno in v čustvih invalidno srce! V njem je Cave grozljiv, nepopustljiv, ko niza brezkončna polja smrti. Nick Cave se prelevi v kabaret komornika, ko ga spremlja grozljiva, ponavljajoča melodija, ki v vzdušjih valovi in katere valovi se lahko rohneče razpenijo, v naslednjem hipu povsem razblinijo, glavni krmar pa ostaja v slehernem trenutku seveda osupljivo resnični pridigar Nick Cave. The Carny je vpeta med otvoritveno Sad Waters, kjer objem orgel vnaša blag vetrič "dylanizmov" in naslovno pesem, ki sta pravzaprav najhitreje osvojljiva momenta plošče, saj posedujeta melodično zapeljiva vodilna motiva. Južnjaški vzorec kitare v Jack's Shadow te odstreli naravnost na žgoče sonce divjega westerna, kjer te sonce olupi lastne sence in v katerem se duša ter telo v samospoznanju, v celoti razgalita, pripravljena na popolno transformacijo. Cave na albumu "Your Funeral... My Trial" še poglablja svoj pristop oblikovanja verzov z izkrivljanjem Svetega pisma. Erotika, smrt, pogubljenje, ironija samospoznanja, se prepletajo na albumu vseskozi. V Hard On For Love je Cave že prav namerno iritirajoč in nadležen, ko njegovi ponavljajoči diktati stopnjevano valovijo in se zaključijo v finalnem ekstremno hrupnem crescendu. Sledi znova bolj umirjena She Fell Away, ki je močno povezana z razmerjem Nicka Cavea in Anite Lane. Ta pesem vzbuja povsem diametralna občutja, glede na skladbo pred njo - Hard On For Love, saj je tu poudarjena zlasti Caveova subtilna, globlja plat izražanja, ki jo magnificira poudarjena kontrola na instrumentih. To zgibanko zvočne kulise gradi (znova) minimalizem, a z bogatim nizanjem zvočnih plasti posameznih gradnikov, ki ustvarjajo gosto harmonijo. Tudi na albumu "Your Funeral... My Trial" sta osnovni čustvi tesnoba in žalost. Zaključna Long Time Man je priredba Tima Rosea, ki poseduje na albumu v zaključnem delu celo kanček rockovske navihanosti, Cave pa ostaja do zadnje sekunde albuma osupljivo stvaren in podvržen v 100%, svoji unikatni in prepoznavni (nepopustljivo) fanatični pridigi.
"Your Funeral... My Trial" je prvi album, s katerim si je Nick Cave dokončno zacementiral trdno in zanesljivo platformo na kateri je lahko povsem sproščeno naprej gradil svojo kariero. Naposled tudi v komercialnem smislu. "Your Funeral... My Trial", je pomenil hkrati tudi točko, kjer se je Cave s svojo vizijo ustalil in točko od katere ni težko vleči Caveovih izraznih smernic vse do vključno albuma "Dig!!! Lazarus Dig!!!" (2008). "Your Funeral... My Trial" je kot album, ki je nastal pravzaprav brez usmeritev, brez v naprej pripravljenega koncepta, dosegel torej povsem nasprotni učinek. Ko je skupina še čakala na končno obdelane posnetke, da prispejo iz Melbourna v Berlin in čakala, da bo tako vse nared za izdajo albuma "Kicking Against The Pricks", pa se je to čakanje zavleklo. Bilo je poletje 1986. Ker Nick in kompanija niso imeli kaj bolj pametnega početi, so se lotili pisanja in snemanja novega materiala v tem obdobju. Tako je album "Your Funeral... My Trial" nastal pravzaprav povsem spontano, brez načrtovanj in seveda pričakovanj. Skupina je pod vtisom preigravanj nekaterih originalov, ki so povzeti na "Kicking Against The Pricks", hitro zorela in "Your Funeral... My Trial" deluje, kot tretji studijski album Nicka Cavea, najbolj dorečeno in dotlej artistično stilsko nabolj definirano.
na vrh