Trenutno ena najbolj odmevnih deathcore zasedbe Suicide Silence je imela v zadnjih letih kar veliko težavo, po tem ko se je v prometni nesreči tragični ponesrečil karizmatični vokalist Mitch Lucker, zaradi katerega je skupina postala tudi precej poznana. Skupina se je vseeno odločila nadaljevati pot. Obdržala je ime, pridružil pa se jim je Hernan »Eddie« Hermida, izkušen vokalist, ki se je doslej dokazal v deathcore zasedbi All Shall Perish.
Sam naslov You Can't Stop Me je povzet po besedilu, ki ga je napisal še Mitch Lucker. Skupina se je s tem tudi poklonila Mitchu, da njegova zapuščina še vedno živi. Sama glasba zasedbe se ni spremenila. You Can't Stop Me je poln agresivnih, udarnih, nagroovanih skladb. Hermida je svoje vokalne dolžnosti opravil več kot zadovoljivo, kričanje je močno, kruljenje pa je ravno tako izrazito in globoko. Izkušnje Hermide so tu več kot očitne.
Tudi sam recept pisanja skladb se ni spremenil. Skupina še vedno streže s hitrimi death metalskimi in grind riffi, ki se spogledujejo s starošolskim death metalom, prav tako so prisotni tudi breakdowni, ki so enostavno stalnica, a z njimi ni pretiravanja kot poprej. Za večjo razgibanost albuma Suicide Silence na albumu ponudijo tudi kakšno bolj zasanjano skladbo, kot je zaključna Ouroboros.
Vsa stvar se malce zatakne pri tem, da so Suicide Silence precej stagnirajoča zasedba. Na albumu ni nič presenetljivega, nič kar bi dalo vedeti, da je skupina eksperimentirala. Ravno tako velja za ritem sekcijo, ki je solidna, a nič kaj pretirano posebna. Tudi pri solo kitari se pojavljajo precej očitni vzorci. Na čase vse skupaj deluje že klišejsko in generično.
Vsekakor pa je zanimiva zvočna slika, ki je zaradi istega producenta podobna prejšnji. Celota deluje precej bolj naravna in ni tako olepšana kot pri mnogih današnjih deathcorovskih izdelkih.
You Can't Stop Me ponudi nekaj hitov, kot so Cease To Exist, Inherit The Crown ter seveda You Can't Stop, a gledano na celoto pa ni dovolj zanimiv, da bi lahko izdelek označil kot nadpovprečen v vsej poplavi trendovskih izdaj. Oboževalci nad izdelkom načeloma ne bi smeli biti razočarani, ker ponuja vse, kar se lahko od skupine pričakuje. Težava je le v pomanjkanju domišljije pri pisanju skladb, kar se kaže v preveč podobnih skladbah. Do naslednjega izdelka se lahko le upa, da Suicide Silence začnejo pisati skladbe bolj premišljeno ali pa naj preprosto zamenjajo producenta.
na vrh