"You Are What You Is" je legendarni konceptualni album v režiji nesmrtnega ameriškega skladatelja, kitarista, producenta, režiserja in družbenega satirika Franka Zappe. Album je konceptualne narave, tako kot njegov fenomenalni predhodnik "Joe's Garage" (1979) in se z lahkoto uvršča med najboljše izdelke v Frankovi izjemno bogati ustvarjalni karieri. Prvotno je izšel v obliki dvojne vinilne plošče, vendar je za CD verzijo zadostovala enojna oblika, ki vsebuje natanko dvajset skladb. Vsaka izmed njih je svojevrstna satira na določen socialni vzorec, ki izvira iz življenjskega sloga, kateremu bi najlažje rekli tipični ameriški način življenja. Slednjega je v spremni besedi najbolje opisal kar Zappa osebno kot nenehen proces nazadujočega mentalnega zdravja, ki proizvaja družbo največjih lažnivcev na Zemeljski obli.
Verjetno se bo večina strinjala, da je na svetu težko najti bolj nerazgledanega in vase zaverovanega osebka kot je večina prebivalcev samooklicane "od boga izvoljene dežele" na drugi strani Atlantika, kjer se v imenu vzdrževanja in širjenja demokracije dogajajo številne nepojmljive stvari. Govorimo seveda o profilu povprečnega Američana, ki vsak dan onesnažuje ozračje z naftnimi izpuhi, marljivo gleda razno razne televizijske evangeliste, vase zmeče neznosne količine nezdrave hitre hrane, porabi zajeten delež plače za plastične operacije, se ne loči od najljubše pištole ter voli za pravega kandidata, ki ga v imenu med seboj povezanih lobijev in korporacij nastavi stranka z dvema zrcaloma ter obenem misli, da je Elvis še živ in da so današnje živalske vrste skupaj s človekom nastale po "inteligentnem" božjem načrtu, par tisočletij nazaj. Če pri tem slučajno pomeša Slovenijo in Slovaško in misli, da pri nas še vedno divja vojna mu sploh ne gre zameriti, saj sta ameriška nerazgledanost in samozadostnost že dolgo legendarni.
Frank je v svoji dotedanji karieri ugnal že marsikatero veselo, a obenem okrutno resnično glasbeno satiro na račun svoje (v marsičem mačehovske) domovine (denimo nepozabni "We're Only In It For The Money", 1968), a ta album v vseh pogledih predstavlja sam vrhunec njegovega obračunavanja z vsesplošno družbeno samozadostnostjo, ignoranco, apatijo in korupcijo nad katerimi vlada brezmejna požrešnost mogočnih politično-gospodarskih lobijev, kar je na žalost do danes postal tudi vsesplošen slovenski problem. Satirična besedila na "You Are What You Is" so aktualna bolj kot kdajkoli, kar pomeni, da je album izvrstno prestal test časa. Enako pa velja tudi za glasbeno vsebino in fenomenalno Frankovo produkcijo.
Struktura levjega deleža skladb na albumu je za običajne Zappa manire usmerjena k melodičnosti, igrivim aranžmajem ter precejšnji kompaktnosti, skorajda brez kakršnih koli jazzovskih improvizacij ali avantgardnih eksperimentov, ki so ponavadi tako značilni za Frankovo skladateljsko izrazoslovje. Slogovna raznovrstnost je, tako kot ponavadi, izjemno pestra. Čeprav se večino skladb zaradi melodičnih refrenov in igrivih aranžmajev zlahka oprime pop rockovski šarm, kar ga nedvomno uvršča med njegove za širše poslušalstvo najbolj "prijazne" albume, tudi tokrat na njem ne manjka jazzovskih, bluesovskih, trdo rockerskih, funkovskih in celo country fines, medtem ko so solistične mojstrovine posameznih inštrumentalistov kot vedno prava poslastica za glasbene gurmane. Zappa se je tudi tokrat posluževal njemu tako drage, a zapletene tehnike zvočnih nasnemavanj.
Med inštrumentalisti vsekakor najbolj izstopa tedaj še relativno neznani "mali italijanski virtuoz" Steve Vai, ki se je ravno tedaj uspel nekako otresti vajeniške naloge Frankovega osebnega zapisovalca kitarskih tabletur ter se začel počasi prebijati v "višjo ligo". Kljub precejšnji zelenosti je bil Steve že tedaj fantastičen virtuoz, kar nazorno pokaže s svojim prepoznavnimi, "vesoljskimi" solažami. Navduši tudi bogat seznam gostujočih pevcev. Poleg nekdanjih The Mothers Of Invention pajdašev, originalnega bobnarja Jimmya Carla Blacka in tenor saksofonista Mothorheada Sherwooda in dolgoletnega kitarista Ikea Willisa je Frank v pevsko vlogo angažiral tudi drugega sina Ahmeta in hčerko Moon "Valley Girl" Unit, ki je postala tudi glavna "zvezdnica" njegovega naslednjega studijskega projekta "Ship Arriving Too Late To Save A Drowning Witch" (1982).
Album je resda konceptualen, vendar med posameznimi skladbami ni neke stroge pripovedne kontinuitete, čeprav se večina izmed del brez presledka preliva ena v drugo. Sarkastična mineštra "Teen-Age Wind" opeva tipičen petkov večer v življenju najstniškega "geeka", ki sameva v svoji sobi ter se smili samemu sebi, medtem ko se njegovi vrstniki zabavajo na koncertu Grateful Dead. Torej tematika, katero bodo takoj prepoznali vsi ljubitelji butastih ameriških najstniških komedij. Ob ihtenju mora poslušati še jedke zbadljivke s strani svojega očeta. Ost satire (predvsem refren) je usmerjen na vsesplošno impotenco mladostniške upornosti. S pobalinsko country melodijo zabeljeni "Harder Than Your Husband" se neusmiljeno dotakne večno perečega ameriškega problema lažne morale in iz tega posledično izvirajočega varanja med (zakonskimi) partnerji. Gre za skladbo, ki bi se jo zaradi iskrive country melodije na orglicah lahko brez problema predvajalo tudi v kakšnem teksaškem kavbojskem salonu, seveda če bi se poprej ven izrezalo s straniščnim humorjem prepojeno besedilo, ki brez usmiljenja napada dvoličnost lepote po ameriško.
Trdo rockerski zažigalec "Doreen", kjer strastni Ike Willis ob pomoči spremljevalnih vokalov izvrstno demonstrira svoj pevski talent in pop rock-reggae šarada "Goblin Girl" z odličnim besedilom o dekletih, ki se ob večerih rade šemijo v razne "gobline in hobgobline", sta satiri na prevladujočo mentaliteto promiskuitetnih najstnic, ki uporabljajo pretiran lišp in lepotne operacije kot svoje najmočnejše orožje za raznorazne seksualne manipulacije, se pravi satirizirata plastično ljubezen. Inštrumental "Theme from the Third Movement of Sinister Footwear" je odličen jazz rock fusionistični intermezzo, kjer mojster in njegovi pajdaši demonstrirajo svoj neverjeten smisel za tvorbo duhovitih in svežih jazzovskih improvizacij. To je tudi edini trenutek na albumu, ko se Frank za kratek čas spet zateče k eni svojih prvotnih ljubezni - jazz fusionu. Kitarski ljubitelji lahko uživajo predvsem v odličnem solističnem manevriranju med Frankom in Steveom Vaijem ob obilni rabi razno raznih zabavnih kitarskih efektov ter raznovrstnih tolkal. "Society Pages" je burkaški obračun z nepotizmom, ki je zarit v vse družbene pore. V ospredje silita predvsem plesni ritem in pobalinski refren.
"I'm a Beautiful Guy" brije norca na račun klasične ameriške narcisoidnosti, tekmovalnosti ter postavljanja pred drugimi, tako z lastnim videzom kot z materialnimi dobrinami. V tem primeru gre predvsem za moški šovinizem. Nonšalatna melodija je prepojena s številnimi duhovitimi ritmičnimi okraski, medtem ko vse skupaj spremlja Ikeovo sarkastično petje. "Beauty Knows No Pain" na odličen način obračuna z razvpito ameriško prakso plastičnih operacij, tokrat predvsem skozi ženski spekter. Posmehljivi refren je legendaren, medtem ko citirano besedilo in dodatno vokalno spakovanje še povečata tragikomično vzdušje. Tudi "Charlie's Enormous Mouth" brije norca iz ženskih plastičnih operacij, predvsem pretirane uporabe botoksa za povečevanje ustnic pa tudi posledično proizvodnjo plastičnih in peroksidnih bimbotov brez možgan. V ozadju je moč slišati vrsto spakljivih efektov na sintetizatorjih in kitari s katerimi Frank skozi celoten album sicer niti malo ne skopari.
"Any Downers" je po zaslugi razdraženih kitarskih fraz še en nekoliko bolj trdo rockerski trenutek albuma, medtem ko besedilo satirizira vsesplošno apatičnost, ko gredo sorodniki pokojnega takoj po pogrebu gledat svojo najljubšo TV nadaljevanko. "Conehead" je še ena "hvalnica" ameriški neumnosti. Naslov skladbe izvira iz v ZDA izjemno priljubljene nadaljevanke "Jajčjeglavci", ki je bila tako butasta, da jo je Frank enostavno moral uporabiti za svoje satirične manevre. Odlična kitarska solaža mladega mojstra Stevea Vaija in Frankovo zajedljivo petje z rabo različnih metafor iz ameriške popularne kulture sta glavna čara tega duhovitega eksperimenta. Naslovna skladba je, predvsem zaradi svojega refrena, ritma in besedila, verjetno tudi najbolj znana na njem. V osnovi gre za pop rockovsko zbadljivko z odličnim besedilom, ki bi ga za časa življenja moral slišati tudi Michael Jackson, saj govori o zakompleksanosti, predvsem o nezadovoljstvu z lastno barvo kože in željo, da bi se prek spremembe videza in življenjskega sloga prebil v "elito" in tako ugajal družbenim "zahtevam". "The Mudd Club" se dotakne tipične ameriške dekadence, ki ponavadi vlada v razno raznih "elitnih" klubih, kjer se naskrivaj velikokrat dogajajo vse možne vrste ekscentričnosti in perverznosti.
Z nagajivo country melodijo ovenčani "The Meek Shall Inherit Nothing" je brutalna, a odlična satira na račun preračunljivih religijskih voditeljev, ki za šalo obračajo neuko ljudstvo, hkrati pa se dotika iz tega izvirajoče pomehkuženosti in vodljivosti, ki iz odraslih dedcev načrtno dela brezzobe babe. "Dumb All Over" je kot že pove sam naslov vsesplošen obračun z ameriško zaplankanostjo, nekakšen povzetek celotnega albuma, kjer Frank izpove vse kar je (še vedno) narobe z ameriško družbo. Še posebno ostro obračuna, tako kot ponavadi, s politiki in duhovniki. Najbolj zajedljiva satirična bodica, ki je zadela v srce vse ameriške konservativce, je vsekakor verz o tem, "če nas je bog res naredil po svoji podobi, potem je tudi sam popolnoma butast in poleg tega verjetno tudi rahlo grd".
"Heavenly Bank Account" je bržkone skladba, ki je od vseh najbolj aktualna za naše čase, saj govori o ameriškem zadolževanju in izposojanju namišljenega kredita, da bi potem lahko gradili "gradove v oblakih", se pravi o tem kar je skoraj trideset let kasneje povzročilo trenutno še vedno trajajočo gospodarsko krizo. Posmehljivo besedilo spremljajo duhoviti, salonski okraski na hammondkah in klavirju, ki poskrbijo za namerno pompozno vzdušje. Blues rockovski "Suicide Chump" je satira na samomorilske navade in misli, ki jih prinaša družbeni neuspeh oziroma neizpolnjevanje družbenih norm. Sočne bluesovske kitarske fraze spremlja najbolj zajedljivi možni vokal: Frankov. "Jumbo Go Away", satira na razvajene otroke, je navkljub nabrušenim kitarskim frazam še en izrazito komičen trenutek z odličnimi pevskimi harmonijami in oglašanjem mladega Ahmeta v ozadju, medtem ko je za kratek čas moč zaslediti tudi nekaj fusionističnih, že skorajda avantgardnih okraskov.
"If Only She Woulda" se dotakne pogosto prevladujoče patetičnosti povprečne najstniške romance po ameriško, ki je že od začetka obsojena na propad, saj mladega "Romea" nenadoma rekrutira vsemogočna vojska. Tu si Frank in njegova ekipa privoščijo tudi nekoliko več prostora za solistične, predvsem kitarske improvizacije, medtem ko jih v ozadju večino časa spremlja funkovski ritem. Za veliki finale pa se Frank z "Drafted Again" obregne še ob najdražjo in najbolj oboroženo vojsko na svetu in rekrutiranje bodočih vojakov. "Generalova" fraza o zahojenem malem komunistu je legendarna, medtem ko na vokalu najbolj briljirata mali Ahmet in Moon Unit. V ozadju je moč slišati tudi nekaj pihalnih aranžmajev, medtem ko vokalno spakovanje in posebni efekti (na čelu z zvoki razdraženega, nenadno prekinjenega smrčanja (TM)) izdatno zabelijo vsesplošno norčavost te fenomenalne satire na račun vojske.
"You Are What You Is" je še ena brezčasna Zappa mojstrovina na kateri je legendarni skladatelj in satirik prekosil samega sebe v svojem neusmiljenem zamahovanju kladiva po vseh porah sodobne ameriške družbe. V svojem vseživljenjskem obračunu z nekaterimi najbolj razvpitimi ameriškimi navadami (ali bolje rečeno razvadami) je tu dosegel sam vrhunec kariere, saj je na njem zapustil celo večino svoj najboljših besedil, ki lahko dajo pošteno za misliti tudi večini Slovencem, ki se v zadnjih letih žal vse bolj trudijo, da bi bili podobni Američanom (nedavnih primerov naših družbenih deviacij sploh nima smisla naštevati, saj jih je preveč in so predobro znani). Hkrati pa je znova popolnoma razdražil konzervativne kongresnike, ki so počasi začeli kovati protinapad s tožbo pred kongresom, ki je sledila čez tri leta, saj so se ob poslušanju besedil čutili popolnoma razgaljene. Poleg skorajda brutalne lirične aktualnosti je album, nekoliko ironično, zelo prijazen do širšega občestva, saj ga odlikuje vsesplošna melodičnost in kompaktnost z minimalnimi eksperimentiranji. Frank je v svoji karieri le malokrat zvenel radiu tako prijazno kot na "You Are What You Is", ki je za njegove običajne razmere skorajda pop rockovski album, a obenem tako neusmiljeno zamahoval po vsesplošni družbeni hipokriziji, samozadostnosti in nevednosti, ki danes na žalost ne obremenjujejo samo ameriško družbo, saj se je z njimi medtem okužila tudi večina preostalega kapitalističnega sveta.
na vrh