Nemci se tako dotikajo klasičnih nihilističnih tem black metala, a na svoj unikaten in neklišejski način. Točno taka pa je tudi njihova glasba, ki jo niti ni moč več označiti za black metal v pravem pomenu besede. Že z drugačnim, deskriptivnim liričnim pristopom se Dark Fortress ločujejo od večine klasičnih black metal zasedb, drugačni pa so tudi po glasbeni plati, saj na Ylem mešajo elemente ekstremnejših metal žanrov kot so black, death in doom metal. V skladu z naslovom in temo plošče, je tudi začetek le-te skrajno primeren; naslovna skladba polna blasfemičnih riffov in brutalnih vokalov je kot mogočna eksplozija - Veliki pok. Tudi dostopnost albuma je na moč podobna eksplozija, saj Ylem vsekakor ni album na prvo žogo - zažigalna vrvica je dolga in traja nekaj časa da prigori do ušes in možgan, a ko udari udarni val ta udari močno. Na trenutke zvenijo Dark Fortress na Ylem kot nekaj kar bi pričakovali od Emperor ali Dimmu Borgir, a njihov melodični ter obenem atmosferični pristop do glasbe je svež in dokaj unikaten. Dark Fortress v dobrih sedemdesetih minutah nanizajo black metal poln različnih tekstur, bogat tako "groove" delov, pa kot tono težkih počasnih in kotalečih se doom delov, kot tudi obvezno black metal blastanje in nadzvočno hitro tremolo trzanje. A Nemci gredo še dalje, saj ponudijo tehnično izredno dobro podkovan black. Ta tehničnost, ki občasno meji že skoraj na progresivne elemente se kaže v Seraphovem bobnanju, ki svoje mojstrstvo pokaže tako z agresivnim blast beatanjem kot s počasnejšimi, razgibanimi, groovy prehodi. Največ navdušenja pa gotovo povzroči kitarist V. Santura, saj predstavi tako tipično tremolo trzanje, a ponudi tudi lep nabor dinamičnih in premišljenih riffov, še posebej dobro pa gradi na atmosferi z brezčasnimi izvenzemeljskimi solažami, ki odmevajo kot v niču vesolja (če bi se, jasno, v vesolju dalo kaj slišati - a tako na trenutke Ylem zveni kot odlična podpora spokojni tišini Kubrickove Odiseje). Neizbrisen pečat pa Ylem dodaja vokalist Morean. Ko je prejšnji vokalist Azathoth zapustil Dark Fortress je bilo težko verjeti, da bojo Nemci našli primerno zamenjavo, a Morean je z zadnjimi tremi izdajami s skupino dokazal, da je celo več kot to. Morean na Ylem pokaže cel spekter vokalnih tehnik in presenetljivo dobro popestri black metal, ki ga izvajajo Dark Fotress. Na plošči je tako moč prisluhniti vsemu, od black metalskega demonskega kričanja, pa do agresivnega death metalskega growla in odlično odpetih čistih delov. Težko je verjeti, da lahko bonus komad tako dobro zaključi tematsko celoto albuma kot to uspe Sycamore Trees, ki smo jo v originalu slišali v izvedbi Angela Badalamentija v kultnih Twin Peaks, a Dark Fortress nas z odlično priredbo pahnejo naravnost v prostor med dimenzijami, v prostor med sanjami in resničnostjo, kamor odplavamo na valovih trpečega, grlenega Moreanovega vokala in mistične atmosfere kitare V. Santure.
Čeprav je Ylem s svojimi sedemdesetimi minutami dolžine kar pošten zalogaj so Dark Fortress dokazali, da še zdaleč niso za odpad, temveč z Ylem postavili mogočen testament in opomnik, da nas na koncu vse čaka Nič... a obenem Vse. Ylem.
na vrh