Yes, ena izmed najboljših, najvplivnejših in najbolj priljubljenih progresivno rockovskih skupin vseh časov, je začela svojo dolgo, z nepredvidljivimi pustolovščinami zaznamovano pot nekaj mesecev pred izidom njihovega istoimenskega prvenca, preprosto imenovanega kar "Yes". Njihovo rojstvo je bilo prej kot ne še eden izmed mnogih naključnih dogodkov, ki so vodili do uresničitve ene najdlje trajajočih progresivno rockovskih pravljic. Vse se je začelo, ko je Chris Squire, inovativni basist obskurne psihadelično rockovske skupine Mabel Greer's Toyshop (še prej je bil član skupine Synn), posedal v nekem lokalu ter brezplodno tuhtal o svoji nadaljnji glasbeni usmeritvi. Na tem mestu je naletel na pevca Jona Andersona, z vzhodnjaškimi duhovnimi ideali navdahnjenega možiclja, kateri je bil že tedaj prepoznaven po svojemu unikatnemu, s falsetom prežetemu angelskemu glasu. Med pogovorom sta ugotovila, da nimata samo podobnih glasbenih okusov (The Beatles, The Byrds, Vanilla Fudge, Simon & Garfunkel, itd) in pogledov (glasba s katero bi snovala do tedaj še neraziskane zvočne kombinacije ter šla čez meje tedanje popularne glasbe, vse skupaj dopolnjeno s pozitivistično naravnano poezijo), temveč, da sta njuna vokala precej sorodna in da se odlično dopolnjujeta v večglasnih harmonijah. Slednja so postala eden izmed najbolj prepoznavnih zaščitnih zvokovnih elementov v njihovi karieri.
Po prvih skupnih eksperimentih v studiu se jima je na kitari pridružil Peter Banks, Squireov nekdanji pajdaš iz časov Synn, kateri je v tistem času sodil med inovativnejše kitariste saj se ni držal za tisti čas običajnih ritem in blues kitarskih form in je v svoje igranje ves čas vpletal več različnih zvokovnih idej. Slednjemu gre tudi zasluga za poimenovanje skupine. Navdih je dobil med neko razstavo slik v domeni Yoko Ono, razvpite, če že ne zloglasne žene Johna Lennona. Prek oglasa v reviji Melody Maker so v svoje vrste privabili Billa Bruforda, mladega bobnarja z močnim jazzovskim izročilom, kateri se je naglo uveljavil kot eden najbolj spoštovanih rock/jazz bobnarjev vseh časov in je bil v tehničnem pogledu tedaj gotovo tudi najbolj imeniten glasbenik v skupini. Zadnji se je skupini pridružil še Tony Kaye, v klasični glasbi izurjeni klaviaturist, ki pa je negoval posluh tudi za ritem in blues. Njegov masivni zvok hammond orgel je bil v njihovi prvih letih eden ključnih gradnikov melodičnih, tekočih in konstantno menjajočih se zvočnih zaves, katere so Yes že od začetka ločeval od običajnih psihadelično rockovskih skupin tistega časa. Yes so med drugim pokazali tudi izjemen smisel za ustvarjanje odličnih priredb drugih skupin, katere so reanžirali na povsem samosvoj način in tako ustvarili neke povsem nove skladbe. Na splošno pa so že tedaj težili k ustvarjanju povsem originalnih, po večini visoko melodičnih, a kompleksno strukturiranih kompozicij prek katerih bi posredovali svoje vizije. Melodija je v njihovi glasbi za razliko od nekaterih drugih progresivno rockovskih inovatorjev vedno zavzemala pomembno mesto.
"Yes" je bil slogovno daleč od poznejših visoko kompleksnih pustolovščin, ko so izumili povsem prepoznaven, simfonično zasnovan zvok, znan tudi pod imenom "zeleni jezik". Na njem je moč občutiti močne vplive psihadelike ter popa 60-ih, sem in tja pa je zaznati tudi vplive jazza in klasične glasbe. Vse skladbe na albumu so najmanj solidne in na moč poslušljive, ne samo za ljubitelje progresive, temveč za vsakogar, ki ima posluh za kvaliteten melodični rock. Uvodni "Beyond And Before" je imel svoje korenine v eni izmed nikoli realiziranih stvaritev še iz Squireovih časov pri Mabel Greer's Toyshop. To kompozicijo na kateri gre za učinkovito mešanico psihadelike in melodičnega rocka odlikuje Squireova prepoznavna, melodična linija bas kitare in Banksovi energični kitarski rifi, ponekod napeljani skozi vah-vah efekt. Slednji dajo v nadaljevanju prostor melodičnim večglasnim vokalnim harmonijam, ki ustvarjajo nadvse prijetno vzdušje. Glavni verz se medtem, ko se skladba razvija, večkrat ponovi. Kayeove klaviature zvenijo še precej psihadelično, a se dobro prilegajo kitarskim linijam medtem, ko Bruford že na začetku ponudi energično kombinacijo jazzovske dinamika in rockerske udarnosti. Besedilo, ki je bilo plod Squirea in Clivea Bileya, njegovega tovariša iz časov s Toyshop, predstavlja posameznikova notranja občutja in ne pripoveduje zgodbe kot je bilo to običajno za večino njihovih sodobnikov. Ta lirični pristop je sčasoma postal še eden izmed njihovih zaščitnih znakov. V celoti gledano gre za nadvse prepričljiv uvod, ki je poslušalca že takoj lepo vpeljal v začetek veličastne kariere in predstavil njihovo raziskovalno naravo.
"I See You" je nadvse posrečena priredba ameriških psihadeličnih folk rockerjev The Byrds ter ena izmed dveh priredb na albumu. Yes so jo preoblekli v popolnoma drugačne zvokovne vode in tako ustvarili neko povsem novo skladbo. Tu se v improvizacijah, ki nastopijo v posameznih inštrumentalnih sekcijah, razločno slišijo njihovi jazzovski vplivi. Slednje je še posebno razvidno v načinu uporabe Brufordovih bobnov in Banksove kitare. Kljub posameznim inštrumentalnim izletom se ves čas držijo njene melodične strukture ter ohranjajo glavni, psihadelično obarvani refren skupaj s precej naivnim besedilom. Na melanholični, romantično-spokojni baladi "Yesterday And Today" izraziteje pokažejo tudi izjemen občutek za odličen melodični rock s pridihom popa, katerega so se naučili v legendarni šoli The Beatles. Kayeovi simfonični aranžmaji na klavirju in Jonov angelski vokal na prelep način nosita osrednjo, izjemno romantično melodijo. Tovrstne lahkotne in lirično bogate stvaritve bodo na splošno postale značilne za Jonov običajni stil pisanja glasbe. Poskočni "Looking Around" vsebuje številne elemente funka, preprosto strukturo in melodičen večglasni refren. Zvok Kayeovih hammond orgel se v inštrumentalnih delih lepo preliva z Banksovimi nabritimi kitarskimi pasažami. Dinamični "Harold Land" je precej bolj eksperimentalna stvaritev. Po poskočnem uvodu z bogato plastjo hammondk in odličnimi bobnarskimi prehodi nastopi melanholična sekcija, kjer Jon začne pripovedovati zgodbo o osrednjem liku besedila. Slednje pripoveduje o možakarju, ki je prestal vojne grozote in obuja svoje spomine. Njegovo ime pa se nanaša na resnično osebnost, znanega jazz saksofonista, ki je sodil med Brufordove priljubljene glasbenike. Še posebno zanimiva je osrednja sekcija, ki spominja na godbo vojaške koračnice.V zaključku se ponovno ponovi njen uvodni motiv.
Temu sledi odlična, do konca navita priredba The Beatles klasike "Every Little Thing", ki gotovo sodi med ene izmed boljših The Beatles priredb. Tu se še enkrat pokaže mojstrstvo skupine na področju popolne predelave posameznih aranžmajev, ki iz priredbe ustvarijo neko popolnoma novo skladbo. Ognjevite uvodne pasaže na kitari, bobnih, basu in hammondkah dajo sčasoma prepustijo prostor prelepi romantični melodiji, kjer nastopi Jonov vokal in poslušalcem začne pripovedovati ljubezensko pravljico v vsej njeni naivni veličini. Mogočen kitarski rif je izjemno okusno položen med delo orgel medtem, ko so Chrisove duhovite linije basa ena izmed glavnih poslastic v njeni strukturi. Po mojem skromnem mnenju se lahko tale imenitna priredba povsem enakovredno kosa z The Beatles originalom. Verjetno ni bilo naključje, da se obe najboljši deli na albumu nahajata v njegovem zaključku, kar kaže, da je band že tedaj iz skladbe v skladbo izpopolnjeval svoje ideje.
Z romantiko in hrepenenjem prežeta "Sweetness" je ena najlepših, če ne najlepša ljubezenska skladba v njihovi celotni karieri, vsaj kar se tiče liričnega izražanja tiste "zemeljske" ljubezni na običajni relaciji tip/baba in ne običajnih Jonovih duhovnih "mantranj" na visoki ravni, ki so sledila v nadaljevanju njihove kariere. Čudovita harmonična večglasja ustvarjajo izjemno vzdušje. Po mojem skoraj idealna skladba za vse tiste, ki bi radi v njihovo glasbo na najlažji način uvedli svojo izbranko. Po mojem je celo v teh časih malo deklet, ki nad njo ne bi bile očarane. Za zaključek pa je tu še simfonična poslastica "Survival", ki je po mojem najboljše delo na celotnem albumu in da že delen uvid v nadaljevanje njihove kariere. Posamezni aranžmaji so odlično položeni medtem, ko je ritem linija kot ponavadi izvrstno podmazana. Po energičnem rifu sledi duhovit motiv v slogu glasbe iz reklame za ciciban čeveljčke z značilnim melodičnim basom, kot vedno dinamičnim delom bobnov ter raznovrstnimi tolkali. V nadaljevanju se narava kompozicije popolnoma spremeni in zaide v precej bolj melanholične in spokojne vode, kjer se prelivajo prelepe jazzovsko obarvane pasaže na kitari in simfonični aranžmaji na orglah. Jonova vokalna predstava ponudi izjemno učinkovito mešanico romantičnega patosa in socialne angažiranosti, katera seva iz njegovega besedila. Slednje pripoveduje o večnem krogu življenja in nenehno trajajočem boju za preživetje vseh njegovih oblik. Refren je naphan s prelepimi večglasnimi harmonijami, katere ustvarjajo neverjetno eterično magijo. Uvodna tema se znotraj kompozicije še večkrat ponovi. Imeniten zaključek albuma, ki je od vseh del na njem še najbližje kasnejšim veliko bolj prefinjenim simfonično prog rockovskim stvaritvam.
Ponovna izdaja albuma iz leta 2003 vsebuje tudi nekaj bonus skladb. Prva izmed njih je Buffalo Springfield priredba "Everydays", ki se v vsej svoji psihadelični veličini tu nahaja v svoji single verziji medtem, ko je njena končna verzija izšla na njihovem naslednjem albumu "Time And A Word" (1970). Gre za precej zasanjano, psihadelično obarvano stvaritev s številnimi inštrumentalnimi premori, po večini v srednjem tempu in značilnimi večglasji v refrenu. Osrednjo melodijo tvorijo Kayeove hammondke in Jonov angelski vokal. Njena verzija na "Time And A Word" mi je zaradi simfoničnih aranžmajev ljubša. Enako velja za tudi za zgodnjo verzijo "Dear Father", ki je originalno izšla na B-strani singla "Sweet Dreams", ki ima drugačne, trše aranžmaje in daljše trajanje. Še najbolj zanimiva od bonus skladb je "Something's Coming", priredba dela iz Bernseteinove "West Side Story", kjer Yes lepo demonstrirajo eksperimente z najrazličnejšimi ritmičnimi načini. Squire prek svojega basa vnese tudi elemente Paul Simon klasike "America". Tudi slednja se je čez nekaj let znašla na seznamu njihovih priredb. Vse omenjene tri kompozicije se za nameček tu nahajajo tudi v svojih zgodnjih različicah, ki ponujajo zgolj minimalne razlike v posameznih aranžmajih in dolžini. Slednji so nuja predvsem za najbolj strastne ljubitelje skupine.
"Yes" je svetlobna leta daleč v primerjavi s tistim, kar je sledilo v nadaljevanju njihove kariere, ko se je skupina zvokovno razvijala iz albuma v album med osvajanjem progresivno rockovskega prestola v vlogi ene najbolj inovativnih skupin vseh časov, kateri je sčasoma uspelo doseči tudi izjemno popularnost. Po mojem pa je taka primerjava popolnoma nesmiselna in je album treba gledati v kontekstu časa v katerem je nastal in njegove vloge šele "novorojenega deteta". V te pogledu gre za nadvse soliden začetek veličastne kariere brez katerega se ne bi razvil ploden, večno zimzelen vrt za sajenje njihovih kasnejših simfonično prog rockovskih mojstrovin. Kljub temu, da so bili ob njegovem izidu precej nezadovoljni s končnim rezultatom in so trdili, da na njem niso uspeli realizirati vseh idej tako kot so si zamislili (njihove ambicije že tedaj niso poznale meja) je bil ta prvenec po mojem boljši kot pa bi bila Chris in Jon danes pripravljena priznati. Za razliko od neverjetnih King Crimson, ki so svet progresivnega rocka v hipu stresli s svojim prvencem, enim izmed zelo redkih, skoraj edinstvenih primerov v povesti rock glasbe, so se Yes (podobno ko Genesis in Jethro Tull) postopno razvijali do statusa progresivnih veličin, ki so ga dosegli "šele" s svojim znamenitim tretjim albumom (o katerem več v neki drugi recenziji). Za Yes so v nadaljevanju kariere sledile še veliko bolj vznemirljive in prefinjene stvari, a tole je bil nadvse lepo oblikovan temeljni kamen, ki je glasbenemu svetu že takoj predstavil na daleč prepoznavno in odločno skupino s popolnoma lastno vizijo preseganja običajnih oblik rock glasbe.
na vrh