John Wetton, Geoff Downes , Carl Palmer in Steve Howe – po imenih naštetih glasbenikov bržkone najbolj sloviti kvartet v povesti progresivnega in melodičnega rocka je z najnovejšim studijskim izdelkom zakorakal v svojo trideseto obletnico delovanja (skupina je sicer nastala na začetku leta 1981, vendar so prvenec izdali leto kasneje), kar se za vse tiste, ki se morebiti spomnijo nastanka te superzvezdniške formacije sliši prav neverjetno, saj nihče ni pričakoval, da bo Asia na sceni uspela zdržati tako dolgo pa čeprav pogostokrat v popolnoma različnih zasedbah (eden od vzrokov, da vzporedno 'pravi' Asia-i danes deluje še 'odpadniška' John Payne's Asia). Od tod tudi nekoliko spotakljivi naslov albuma, ki bo med nepoučenimi zlobneži, ki ne sodijo med resne ljubitelje skupine, gotovo sprožil nekaj neokusnih šal o 'perverznih starih prdcih sredi tretje pubertete'.
'Kontroverznemu' naslovu albuma vnemar je treba omeniti, da originalna zasedba Asia-e po vnovični združitvi leta 2006 deluje že trikrat dlje kot v obdobju od svojega nastanka do razpada sredi osemdesetih in ima navkljub starih kosteh svojih članov še vedno dovolj moči, da se lahko kosa tudi z dosti mlajšimi melodično rockovskimi obrtniki. Stari mački so ob tem še vedno pravi deloholiki, saj poleg ustvarjanja za Asio najdejo dovolj časa tudi za svoje lastne skupine; Wetton je od nedavnega član reanimiranih UK, Downes in Howe sta člana Yes, medtem ko Palmer vodi svoj lasten spremljevalni band.
Vse skladbe za »XXX« z izjemo »Judas« na kateri je pustil svoj pečat tudi Howe sta napisala stara Icon pajdaša Wetton in Downes, ki sta tudi najbolj zaslužna, da so Asia po združitvi še vedno skupaj ter da počasi, vendar očitno napredujejo iz albuma v album, ne glede na to, da se že vsi člani skupine približujejo sedmemu križu. Medtem ko je bil združitveni »Phoenix« (2008) bolj ali manj v naglici skupaj zlepljeno razočaranje, je bil »Omega« (2010) že zaznaven obrat na boljše in dokaz, da lahko legendarni kvartet uspešno deluje tudi v novem stoletju ter hkrati povrne nekaj tiste AOR magije osemdesetih, ki jim je prinesla svetovno slavo, potem ko je večina privržencev že začela spraševati ali je bila vnovična združitev slovite peterice sploh smiselna. »XXX« predstavlja logično nadaljevanje »Omega« zvočnih standardov in hkrati rahlo nadgradnjo glede na predhodnika ob občasnemu obujanju retro zvoka osemdesetih, predvsem na račun bogastva Downesovih raznovrstnih klaviaturskih tekstur.
»Tomorrow the World« predstavlja imenitno, energično otvoritev, ki je presenetljivo, v nasprotju z običajno prakso, tudi najdaljša stvaritev na albumu. Osrednji sintetizatorski motiv ustvari prijeten pridih osemdesetih, medtem ko z dramatičnimi večglasji ovenčan refren še poglobi vtis, da so klasični Asia vnovič med nami. Wetton po številnih vzponih in padcih ohranja svoj vokal v visoki formi, kar velja tudi za njegovo ubiranje bas kitarskih strun. Downes s subtilnim polaganjem klaviaturskih tekstur uspešno dokazuje zakaj je edini Asia član, ki je v skupini zdržal ves ta čas. Howe navdušuje s prepoznavnimi kitarskimi triki, a je hkrati tudi dovolj uvideven, da si ne odreže prevelikega deleža zvočnega kolača, medtem ko je Palmer standardno odličen pri svojih vratolomnih bobnarskih krošejih. Ritmično bogati »Bury Me In Willow« združuje spokojno, a hkrati zmagoslavno ozračje z lepim, zaščitnim Asia refrenom ter klasicističnimi aranžmaji na klaviaturah in kitari, kar pomeni, da nobenega privrženca ne bo pustil ravnodušnega. Solidni »No Religion« je ena izmed strukturalno zahtevnejših skladb z rahlim trdo rockerskim pridihom in nekaterimi nepričakovanimi časovnimi zasuki. To je skladba katero se ne da osvojiti na 'prvo žogo', a ima dovolj izrazit refren, da se sčasoma učinkovito zasidra v spomin.
»Faithful« je zvočno zanimiva, čeprav že skorajda standardna Asia power balada o Wettonovih srčnih tegobah, ki na račun bogatih sintetizatorskih aranžmajev ustvari atmosfero 'zlatih' osemdesetih. Ena glavnih odlik »XXX« je odlična produkcija, ki zagotavlja izjemno bogat zvok in enakovredno izraznost vseh petih inštrumentalnih mojstrov. Tudi »I Know How You Feel«, še ena power balada v nizu, ima poudarjen nostalgičen utrip. Precej predvidljiv, rahlo uspavan tempo s skorajda iritirajoče ponavljajočim se refrenom ima na srečo nekaj dobrih kitarsko-klaviaturskih vložkov, sicer pa gre za eno izmed manj navdahnjenih stvaritev v zadnjih treh letih. Na srečo takšnih trenutkov na »XXX« ni veliko.
Edino kar albumu resnično primanjkuje je vsaj en izstopajoči zažigalni antem v stilu »Heat of the Moment« ali »Go«, se pravi skladba, ki bi poslušalca v trenutku dvignila na noge in ga spravila v stanje stadionske evforije. Vse skladbe na albumu so sicer solidne do dobre, a nobena izmed njih ni kakšen skladateljski presežek v primerjavi s tem kar so bili sposobni ponuditi v svojih najboljših časih. Še najbližje temu je tudi v obliki promocijskega videa izdani »Face On the Bridge«, kjer legendarni kvartet uspešno ustvari tisto tako dolgo pogrešano magijo s pomočjo katere so v osemdesetih polnili stadione, a z modernim priokusom. Buditeljski refren je okrašen z melodičnimi klaviaturskimi linijami, kakršne zna iz rokava stresti samo Downes ter s prebrisanimi kitarskimi pasažami 'gospoda Sove'.
»Al Gatto Nero«, po domače črni maček, je skladba s katero so se Asia očitno želeli prikupiti vsem italijanskim privržencem, saj so naslov skladbe in nekateri verzi v italijanščini. Kljub tovrstni ceneni potezi, gre za še eno dokaj solidno stvaritev s pridihom osemdesetih. »Judas« je melodično rockovsko dramilo v pravem pomenu besede, ki obeta veliko, vendar na koncu rajši ves potencial položi v grabljiv refren. Besedilo za »Reno (Silver And Gold)«, bonus skladbo s posebne izdaje, je iz neznanih razlogov čisto prilizovanje (kalifornijskim) Američanom, a je zato vsaj po glasbeni strukturi eno izmed zanimivejših del z večglasnim, hipnotičnim refrenom v najboljši Asia tradiciji. Zaključni »Ghost of A Chance« sprva ne obeta veliko, saj se odpre kot tipična solzava balada, a se sčasoma lepo razvije na račun subtilnih, orkestralnih klaviaturskih vložkov in odlične Howeove kitarske solaže.
»XXX« je soliden dosežek s katerim so Asia uspešno in zazrti v prihodnost zabeležili tridesetletnico svojega obstoja in izida legendarnega istoimenskega prvenca. Vsi tisti, ki so morebiti pričakovali vrnitev na visokoleteče zvočne standarde iz leta 1982 bodo vnovič razočarani, saj po pričakovanju ne gre za nikakršen AOR presežek, niti se ta izdelek ne ponaša z morebitnim zalivanjem prog rockovskih korenin, katere od nekdaj povezujejo vse člane skupine. Po drugi strani je kultni kvartet končno uspel razviti prepričljivo medsebojno kemijo in ustvaril najboljši album po vnovični združitvi, katerega se da z radostjo v srcu poslušati od začetka do konca, ne da bi vmes vsaj enkrat morebiti pomislili na Payneovo različico Asie. Posebej je potrebno pohvaliti tudi legendarnega Rogerja Deana, ki je po dolgem času oblikoval zares kvaliteten ovitek, kateri deluje kot fuzija naslovnic »Asia« in »Alpha« albumov.
na vrh