»XX« je dvojni koncertni album, ki je bil posnet med poljskim delom koncertne turneje ob počastitvi dvajsete obletnice delovanja kultnih britanskih neoprogrockerjev Arena. Poljsko mesto Katowice ni bilo izbrano po naključju, saj je slog progresivnega rocka kakršnega igrajo Arena pri poljskih privržencih še posebno priljubljen, kar velja za večino herojev neo-prog rocka. Turneja je potekala nedolgo po izidu osmega Arena studijskega dosežka »The Unquiet Sky« (2015), zato ni presenetljivo, da se med naborom koncertnih izvedb nahajo štiri dela z omemenjenega albuma. Seveda so se na setlisti znašli tudi številni favoriti iz prejšnjih dosežkov angleških monjstrov neo-prog rocka, ki so že dolgo vajeni nastopati v majhnih dvoranah, kakršna je bila med nastopom v Katowicah.
Ko sta dolgoletni Pendragon klaviaturist Clive Nolan in ustanovni Marillion bobnar Mick Pointer leta 1995 ustanovila skupino Arena se jima ni niti sanjalo, da bo slednja prerasla okvire stranskega projekta in postala ena najbolj cenjenih sodobnih progrockovskih skupin, ki v svoj pretežno simfoničnoprogrockovski pristop rada vključuje tudi težkorockerske elemente, zato je priljubljena tudi pri nekaterih ljubiteljih prog metala. Žal niso postali imuni za pogoste menjave zasedb, predvsem na pevski in baskitarski poziciji, na kar Nolan duhovito opozori tudi med posameznimi »XX« izvedbami. Tudi sicer je vrli klaviaturist tokrat precej bolj zgovoren kot ponavadi in celo nekaj malega povega o ozadju najbolj zahtevne izvedbe tega večera.
Paul Manzi je s tehničnega vidika gotovo najboljši dosedanji Arena pevec, katerega vokal bi se odlično znašel tudi v prog metalu in heavy metalu, vendar pa večina privržencev angleških neoprog šampionov še vedno pogreša izjemno karizmo njegovega predhodnika Roba Sowdena, ki je pri skupini zdržal dvanajst let. Paul odlično odpoje dolgoletne standarde, kar je dokazal že na prejšnjem Arena koncertnem albumu »Arena:Live« (2013), vendar mu pri njihovi interpretaciji ponavadi nekoliko primanjkuje čustveni žar in teatralnost njegovega predhodnika. Slednji je iz sleherne skladbe naredil nepozabno dramo, tako rekoč glasbeno gledališče, medtem ko Manziju še nekoliko manjka, da bo dosegel predhodnikovo karizmatičnost.
Novi basist, relativno neznani Kylan Amos, ki je na »The Unquiet Sky« zamenjal precej bolj razvpitega Johna Jowitta je tudi v živo upravičil zaupanje in je pri polaganju bas linij enako prepričljiv na novih in starejših delih. Nolan, Pointer in kitarski virtuoz John Mitchell so standardno izvrstni. Nasplošno je dal band v tem večeru vse od sebe. Žal zvočni miks s tega posnetka ni najboljši v primerjavi s preteklimi Arena koncertnimi albumi, pa tudi vzdušje bi lahko bilo boljše, saj publika izpade preveč 'mrtva'. Posnetku se pozna, da je koncert potekal v premajhni dvorani za band Arenine kvalitete, ki bi si zaslužil boljše prizorišče.
Otvoritev tega dvojnega koncertnega posnetka zaznamuje »The Unquiet Sky« skladba »The Demon Strikes«. Po manjšem postanku na »The Seventh Degree of Separation« (2011) standardu »Rapture« sledi krajša vrnitev na »The Visitor« (1998) album. Takoj zatem že nastopi vrhunec celotnega »XX« - nepozabni »Immortal« (2000) superep »Moviedrome«, najdaljša in po mnenju nekaterih tudi najboljša skladba v dosedanji zgodovini skupine. Nolan jo napove kot nadvse zapleteno skladbo, katero so ustvarili na tako kompleksen način, ker je nikoli niso nameravati izvajati v živo, vendar zaradi njene priljubljenosti niso imeli druge izbire kot, da se jo naučijo igrati tudi pred publiko. Tukaj Arena zares zasijejo v najboljšem pogledu in vnovič dokažejo, zakaj so tudi v živo ena najbolj vznemirljivih progrockovskih atrakcij, čeprav so njihovi koncerti razen na Poljskem ponavadi izjemno slabo obiskani. Poleg del z »The Visitor«, kjer je potrebno posebej izpostaviti fenomenalno verzijo skladbe »The Hanging Tree«, ki je kot ustvarjena za Manzijev vokal, je odlično zastopan tudi material z njihove druge konceptualne mojstrovine, »Contagion« (2003), medtem ko je »Pepper's Ghost« (2005) zastopan zgolj z eno izvedbo, kar je absolutno premalo. Enako velja za prva dva Arena albuma, ki sta predstavljena s »Solomon«, še enim kultnim superepom in drugim velikim vrhuncem tega posnetka, ter »Crying For Help VII« s katerim se ta koncertni dokument zaključi na skorajda idealen način. Obenem pa gre za enega redkih trenutkov, ko je publika vendarle nekoliko bolj aktivna.
»XX« je izvrstni koncertni dokument z »The Unquiet Sky« turneje, katerega Arena privrženci zagotovo ne bodo spregledali, saj predstavlja nadvse ustrezen poklon dvajseti obletnici delovanja prekaljenih neoprogresivcev. Obenem ponuja posrečen prerez njihove dosedanje kariere, ki je odigran in odpet na resnično zavidljivi ravni. Nabor izvedb je bil zanimiv in pester, vendar ne tudi sanjski, saj se pogrešajo številne Arena klasike na čelu z »Jericho«, »Midas Vision«, »Medusa«, »Sirens«, »Enemy Without« in »Chosen«, vendar so njihovo odsotnost odplačali z izvedbo »Movidrome«. V primeru, da se odmisli povprečen zvočni miks, precej anemično publiko in grdo naslovnico (z rimsko številko XX uničena »The Unquiet Sky« naslovnica) v režiji odgovornih pri založbi Metal Mind Productions, gre za še en zelo dober koncertni dokument, ki pa je v prvi vrsti namenjen dolgoletnim Arena privržencem in ne tistim, ki šele spoznavajo to kriminialno prezrto skupino.
na vrh