"XII" je bil poslednji Barclay James Harvest album na katerem so ti še delovali kot originalni kvartet, se pravi preden jih je zapustil danes žal že pokojni klaviaturist Woolly Wolstenholme. Pravzaprav ni nobeno presenečenje, da gre hkrati za njihov zadnji klasični, simfonično progresivno rockovski album, ki je še zanimiv za širšo prog rockovsko publiko in ne samo za zagrizene privržence, saj so BJH v naslednjih letih popolnoma razvodeneli ter postali povprečen melodično rockovski band z občasnimi art rockovskimi prebliski tu in tam.
Ob izidu "XII" si verjetno nihče od preostalih članov ni predstavljal, kako dramatične posledice bo imel Wolstenholmejev odhod za skupino, ki se ni nikoli več združila v originalni postavi, kasneje pa so jo medsebojne zdrahe dobesedno razklale na dve različni polovici, ki danes žalostno životarita po občasnih koncertnih turnejah. Ironično, a hkrati nadvse ustrezno, Woollyev zadnji BJH album vsebuje nekaj njegovih najimenitnejših prispevkov v vlogi člana skupine sploh.
Album se odpre z energično, melodično rockovsko "Fantasy: Loving Is Easy", kjer navdušijo pritajeni efekti na mini moogu, šelestenje Hammond orgel, krepka kitarska fraza ter Leesov melodičen, a zaznavno zagrenjen vokal. Zanimivo, da je imela single verzija te skladbe cenzurirano besedilo, čeprav v njem ni zaslediti prav nič šokantno opolzkega, kvečjemu običajno Leesovo pikrost na račun še enega ljubezenskega razočaranja. Tudi tokrat ne manjka pristnih BJH klasik, ki so na tleh Nemčije, kjer je skupina vedno uživala največjo priljubljenost že skorajda ponarodele. Med njimi vsekakor izstopa Holroydova buditeljska balada "Berlin", ki je bila posvečena vsem nemškim prijateljem skupine in simbolizira, tedaj še aktualno hladno-vojno razdeljenost glavnega nemškega mesta. Romantična atmosfera z izbornimi simfonični aranžmaji je podkrepljena s Holroydovim prepoznavnim falsetom. Končni rezultat je ena najlepših balad v povesti skupine, ki se je vedno ponašala z zavidljivim naborom odličnih balad.
Besedilo za precej povprečni klasični rocker "Classics: A Tale of Two Sixties" je bilo navdahnjeno z nekaterimi literarnimi pa tudi glasbenimi klasikami (omenjena je Bowiejeva klasika "Aladdin Sane"). Naziv skladbe je parodija na naslov Dickensovega romana "A Tale of Two Cities". Solidna "Turning Circles" je tipična Holroydova power balada v slogu "Life Is For Living", le da z izrazitejšem pop rockovskim priokusom. S keltsko atmosfero prepojeni "Fact: the Closed Shop" vsebuje pastoralno melodijo z zvoki harmonike in ritmom vojaške koračnice, kar spominja na zlate čase te karakteristično angleške skupine. Sarkastično besedilo se nanaša na nepriljubljeno prakso zaprtih trgovin, kar je bilo v navadi angleških delavskih sindikatov tistega časa.
Simfonična balada "In Search of England", kjer kraljujejo razkošni orkestralni aranžmaji, je romantično- patriotska stvaritev, tokrat z Woollyem na glavnem vokalu. Gre za njegovo zadnjo stvaritev katero je posnel kot član BJH, zato ima dandanes za privržence skupine še poseben čustven pomen. Besedilo je precej alegorično in govori o kontrastu med naivnimi ideali mladosti in racionalno izkušenostjo starosti.
"Sip of Wine" je še ena Holroydova balada z 'opolzkim' besedilom o groupijevkah, vendar s prijetno akustično melodijo in njegovim 'angelskim' vokalom, ki ob površnem poslušanju ne da niti slutiti, da se pod površjem skriva kar koli umazanega. "Harbour", še ena akustična, soft rockovska balada s hit potencialom in Woollyem na glavnem vokalu, pripoveduje o običajnih izkušnjah profesionalnih glasbenikov, ki pripotujejo domov po obsežni koncertni turneji in se pogostokrat znajdejo v apatičnem položaju.
Leesova z znanstvenim fantastičnim besedilom prepojena klasika "Science Fiction: Nova Lepidoptera" je brez dvoma najboljša balada na albumu, boljša celo kot "Berlin", saj vsebuje tisto eterično atmosfero s katero so BJH navduševali v svojih najboljših časih in katero na naslednjih izdelkih niso nikoli več dosegli. Dramatični simfonični aranžmaji in efekti v ozadju se elegantno prelivajo z Johnovim melanholičnim petjem, medtem ko njegova jokajoča kitarska solaža še poveča epsko intenzivnost tega čudovitega zimzelena. Vse skupaj zveni kot slovo klasičnega BJH kvarteta, katerega bomo ohranili v najlepšem spominu.
"Giving It Up" je še ena atmosferična balada z ljubezenskim besedilom, ki pa ne zapusti tako močnega pečata kot večina drugih stvaritev na tem albumu. Zaključni, z zaspano akustično melodijo in orglicami ovenčani "Fiction: the Streets of San Francisco" je navdahnjen po istoimenskem ameriškem filmu in TV seriji s Karlom Maldenom v glavni vlogi. Ne ravno spektakularen zaključek enega boljših BJH dosežkov, a vseeno dovolj soliden in ustrezno prilegajoč se v atmosfero celotnega albuma.
Izvrstni "XII" je bil zadnji album originalne BJH postave, mojstrov simfonično-pastoralnega melosa, ki je skozi sedemdeseta zaznamoval eno najbolj spregledanih progresivno rockovskih skupin vseh časov. Čeprav je po navadi manj čislan kot komercialno uspešnejši predhodnik "Gone To Earth" (1977) je v marsičem kakovostnejši od njega. Po Woollyevem odhodu si band, ki je od tedaj naprej deloval v obliki tria, ni nikoli več opomogel, pa čeprav sta se Lees in Holroyd še tako trudila in na tleh srednje Evrope tudi v osemdesetih doživljala lep komercialni uspeh in izdatno podporo.
na vrh