"Xanadu" je glasbena podlaga za istoimenski film v režiji Roberta Greenwalda. Kljub temu, da se uvršča kot reden del njihove diskografije, ne gre za uradni Electric Light Orchestra album, temveč za skupni projekt z Olivio Newton-John, popularno pevko, filmsko igralko in eno izmed najbolj zaželenih žensk z začetka 80-ih (njeni oboževalci jo imajo verjetno najbolj v spominu po vlogi v filmu "Grease" skupaj z Johnom Travolto).
Temu primerno gre za popolnoma komercialen projekt, ki danes s svojo mešanico popa, pop rocka in diska zveni prej kot ne precej arhaično, čeprav se na njem najde tudi nekaj zelo dobrih stvaritev, seveda v režiji naših starih znancev, katerim so nadvse prijali zvezdniški žarometi. Kdor bo ta izdelek obravnaval v kontekstu njegovega časa, ko so bili ELO ena najbolj komercialno uspešnih skupin, bo lahko razumel zakaj so se na njem bolj kot kdajkoli dotlej oddaljili od svojih art rockovskih časov ter popolnoma zabredli v disko in pop. "Xanadu" je precej naškodil njihovemu slovesu resnega rock banda in jim odnesel marsikaterega starega oboževalca, a jih obenem ponovno utrdil kot mojstre v ustvarjanju kvalitetnega pop rocka.
V času po izidu presenetljivo zabavnega disko eksperimenta "Discovery" (kdor hoče tudi "Disco?Very") so bili Jeff Lynne in njegova klapa na vrhuncu svoje kariere in njihovo ime je povsod, kjer so se znašli, samo po sebi prinašalo izjemne vsote denarja. Zato ni presenčenje, da je Lynne tedaj dobil prošnjo, da napiše glasbo za filmsko romanco/muzikal Xanadu.
Prvo polovico glasbe na albumu je prispeval John Farrar, cenjen glasbenik in producent, najbolj znan kot nekdanji član skupine The Shadows, sicer pa možakar, ki je za Newton-Johnovo napisal celo kopico hitov. Prva polovica skladb na albumu je tako pod okriljem vokalne izvedbe Newton-Johnove in njene spremljevalne zasedbe medtem, ko je druga polovica v popolni režiji ELO (razen naslovne skladbe, ki je plod skupnega sodelovanja). Temu primerno je razviden velik slogovni razkorak med obema polovicama. Medtem, ko Newton-Johnova igra svojo tipično, a nadvse prepričljivo, glasovno vlogo zapeljive zajčice ter se večinoma sprehaja med aranžmaji, ki vsebujejo elemente lahkotnega jazza, šansona, popa in r'n'b-ja, ELO s svojo mešanico simfonike, rocka, diska in popa poskrbijo za bolj izzivalno-energični naboj albuma. Na albumu je kopica hitov (za oba izvajalca) ter naslovna skladba, ki je bila skupen projekt ter ultra hit.
Peterica Newton-Johnovih skladb pravim rockerjem nedvomno ne morejo kaj preveč dišati medtem, ko bodo ljubitelji popa in r'n'b-ja v njih našli marsikaj zase. Najboljša stvaritev izmed njih je zagotovo zapeljivo romantični "Magic", učinkovita mešanica lahkotnega jazza in r'n'b-ja, ki je Newton-Johnovi prinesel enega največjih hitov v karieri. Druge skladbe so manj zanimive, a še vedno nadvse privlačne za vse pop sladokusce in nepoboljšljive romantike. "Suddenly" je skupen duet s Cliffom Richardom, ki bo ganil vse nežne dušice z dobro vokalno predstavo obeh pevcev in odličnimi orkestralnimi aranžmaji.
"Dancin" je dokaj zanimiv plod sodelovanja z znanimi hard rock/pop rock satiriki The Tubes. Medtem, ko je prvi del skladbe z Oliviinim vokalom še najbližje kabaretnemu jazzu, The Tubes iz nje v nadaljevanju naredijo skorajda hard rockersko zadevo s kopico nasršenih rifov. Ljubitelji rock glasbe bodo tu prvič prišli na svoj račun. "Suspended In Time" je osladna balada za vsa lahkotna srčeca medtem, ko je "Whenever You're Away From Me", vokalni duet z Genom Kellyem, ki bo najbolj ganil vse tiste, ki še živijo v časih črno belih muzikalov iz 50-ih, kjer je bil gospod Kelly svoje čase prva zvezda. Prav ničesar, kar bi razgibalo sive celice ali prebudilo "žival" v posamezniku, a če bi se danes ustvarjal tako kvaliteten in iz srca narejen pop se rade volje podpišem kot eden njegovih podpornikov.
ELO polovica je tista, ki bo veliko bolj zanimiva za vse rockerske duše pa čeprav so se ELO v tem obdobju svoje kariere, recimo temu, po domače "popreprostili" in se vrgli v pop rock in disko vode, kjer so bili sicer kot mojstri zapeljivih simfoničnih aranžmajev prepričljivi vsaj tako kot v svojih nekdanjih, bolj eksperimentalnih časih, a se pogreša globino nekdanjih art rockerskih časov. "I'm Alive" je s svojim melodičnim orkestralnimi aranžmaji (organska godala so bila v njihovem zvoku tedaj že stvar preteklosti) in v trenutku zapeljivim refrenom, skorajda arhetip ELO pop rock hita. Orkestralni aranžmaji so seveda plod Lynneovih in Tandyevih sintetizatorjev. To bi bila lahko še ena ELO klasika, če ne bi Bevanovi bobni zveneli le malce preveč generično, da se poslušalcu včasih zdi, da je tu namesto njega ritem mašina.
"Don't Walk Away" je odlična balada, sicer ena izmed mnogih v njihovi karieri, a zapeljiva na nek povsem svoj način. Lynneov vokal je v navezi z močnimi spremljevalnimi harmonijami vselej porok visoke, romantično-dramatične atmosfere. Pogrešati je samo njegove običajne kitarske spretnosti, ki so v produkciji namenoma povsem potisnjene v ozadje. "The Fall" bi se lahko s svojimi romantičnimi orkestralnimi aranžmaji, duhovitimi efekti na sintetizatorjih in odlično Lynneovo vokalno predstavo nahajal tudi na klasiki kot je "Out Of The Blue" (1977).
Hit "All Over The World" je (poleg naslovne) najboljša izmed vseh petih ELO skladb na albumu. Tu so vse zmesi, ki so iz ELO naredili atrakcijo velikih stadionov; visoka romantika preko nalezljivih orkestralnih aranžmajev, Beatlovske vokalne harmonije in sanjavi efekti na sintetizatorjih. Lahko bi šlo tudi brez številnih ploskov rok, ki vzdržujejo disko ritem, saj zvenijo rahlo ceneno, a nič hudega. Veliki finale pa predstavlja naslovna skladba, ki je postala njihov največji hit single in edina ELO skladba, ki se je prebila na prvo mesto britanske lestvice. Tu gre za skupno sodelovanje med ELO in Newton-Johnovo, ki poskrbi za glavni vokal medtem, ko Lynne odpoje spremljevalne vokale. Dokaj zabaven eksperiment, ki po refrenu celo rahlo potegne na ABBA-o. Oliviin vokal se presenetljivo dobro prileže dramatičnim orkestralnim aranžmajem in disko ritmu.
V primeru, da se "Xanadu" ne vzame kot regularen ELO album in samo kot filmsko glasbo, gre za nadvse zabaven pop eksperiment ter enega izmed boljših filmskih glasbenih zapisov. "Xanadu", kljub razmeroma saharinski prvi polovici, ki je bila rezervirana za pop lisičko, katera je bila prav tako na vrhuncu svoje kariere, zadovolji vse tiste, ki jih popoln preobrat k pop rocku, kateri se je zgodil na "Discovery", ni odvrnil od ELO. Sam film je bil menda velika polomija medtem, ko je tale glasbeni zapis dosegel velik uspeh ter doživel celo dvojno platinasto naklado. Mnogo kasneje, leta 2007, je sledila presenetljivo uspešna interpretacija v obliki Broadway muzikala. Za ELO je tale zanimivi filmski eksperiment nedvomno predstavljal vrhunec zvezdniške dekadence in s tem postopen začetek konca ene izmed najboljših art rockovskih skupin vseh časov.

na vrh