»X in Search of Space« je bil drugi studijski dosežek britanskih spacerockovskih pionirjev Hawkwind in je do danes eden njihov najbolj prepoznavnih in cenjenih albumov sploh, saj je v marsičem definiral in postavil temelje za njihovo zvočno podobo v nadaljnjih desetletjih. Hawkwind so bili vedno ena tistih skupin, ki so imele kar naprej težave z menjavami članov, zato ni bilo presenečenje, da so že pred izidom »X in Search of Space« zamenjali kar dva basista, Johna A. Harrisona in Thomasa Crimblea. Slednjega je zamenjal Dave Anderson, član nemških krautrockerjev Amon Düüll II, ki se je, potem ko je prispeval tudi nekaj električno-kitarskih deležev, prav tako poslovil še pred izidom tega albuma.
Težave z basisti so se za nekaj časa končale z Lemmyevim prihodom na naslednjem Hawkwind albumu, »Doremi Fasol Latido« (1972), a to je že neka druga zgodba. Elektronski inovator na klaviaturah Dik Mik Davies je prav tako začasno zapustil Hawkwind ladjo, zato so v času njegove odsotnosti zaposlili še Dela Dettmarja, ki ni bil na sintetizatorjih nič manjši 'elektronski terorist'. Kitarist Huw Lloyd-Langton, ki se je leto prej izkazal na istoimenskem Hawkwind prvencu, se je moral posloviti zaradi slabe LSD izkušnje, katero je doživel med 'hipijevskim' festivalom Isle of Wight, britanski različici Woodstocka.
Dave Brock, kitarist, pevec, ustanovni član in poglavar banda (na glavnem vokalu mu je tedaj v vlogi neformalnega vodje delal družbo tudi saksofonist/flavtist Nik Turner), si je z ustanovitvijo Hawkwind želel ustvarjati glasbo s pomočjo katere bi se poslušalec lahko tako 'zadel', da za to ne bi potreboval nobene prave opojne substance. Na »X in Search of Space« je Daveov načrt, ki je bil na Hawkwind prvencu še v marsičem prepreden z raznimi blues kompromisi, padel na plodna tla in predstavljal nadaljnji odklop v 'kozmično galaksijo' space in acid rocka, kjer so se divji elementi psihadelike, avantgarde in protopunka združili v kaotični kolaž fatalnih elektronskih valovanj, barbarskih ritem sekcij in odštekanih kitarskih improvizacij. To ni glasba za katero bi moral biti poslušalec 'zadet', če bi jo želel pristno doživeti, a lahko med njenim poslušanjem z lahkoto doživi ambientalni 'strel v žilo', ne da bi pri tem morebiti uničeval svoje zdravje in umiral na obroke.
Album se odpre s skoraj 16-minutnim spacerockovskim odklopom »You Shouldn't Do That«, kjer vladajo avantgardne improvizacije na čelu z razlomljenimi ritmi in norimi elektronskimi teksturami, ki spominjajo na polete in pristajanja vesoljskih ladij. Za razmah vesoljnega kaosa pa poskrbijo predvsem pobesnele kitarske variacije med Brockom in Andersonom, katere občasno sekajo acid-jazzovski saksofonski napadi v režiji Nika Turneja. Čeprav gre za v celoti inštrumentalno obarvano odisejado, pa je vmes vseeno moč slišati čudaške Brockove in Turnerjeve vokalizacije, ki še dodatno poskrbijo za naraščanje vsesplošne kaotične atmosfere. Proto-punkovska ritem linija, tako specifična v naslednjih letih, je bila tu že prepoznavna, kar pomeni, da je bila prisotna še pred Lemmyevim prihodom.
»You Know You're Only Dreaming« predstavlja ne preveč uspešen poskus oblikovanja skladbe s strukturo, se pravi z glavo in repom, saj se hitro prelevi v še en psihadelično-protopunkovski kaos z disonantnimi elektronskim variacijami in norimi saksofonskimi pasažami. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da ta kompozicija vsebuje kitarsko frazo, katero so si Hawkwind, vključno s samo atmosfero, sposodili od Steve Miller Band klasike »Jackson-Kent Blues«, kar ni presenetljivo, saj je Brock večkrat omenjal Stevea Millerja kot enega svojih vzornikov. Temu sledi ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih stvaritev celotne Hawkwind kariere, spacerockovska klasika »Masters of the Universe«, ki še dandanes ne sme manjkati na nobenem njihovem koncertu. Paranoidni uvod, ki z zavijanjem sirene napoveduje vsesplošno kozmično apokalipso, je kmalu prekinjen z režečo se kitarsko frazo in z za tiste čase brutalno in umazano ritem sekcijo. Nobena druga skladba na albumu ne zajame Hawkwind bistva tako dobro, zato ni presenečenje, da je že kmalu postala koncertni favorit. Elementi acid rocka, hard rocka in protopunka se zavrtijo v divji kozmični ples skozi, katerega, nekje iz 'globine vesolja', prodira psihadelični vokal. Zanimivo, da je besedilo za »Masters of the Universe« edino na albumu, ki se zares veže na znanstvenofantastične teme oziroma vesolje, čeprav je nekoliko antropocentrično, kot da bi bili člani banda na skorajda srednjeveški način prepričani, da je človek bistvo vesolja.
»We Took the Wrong Step Years Ago« je prijetna, psihadelično-pastoralna folk balada z Brockom na glavnem vokalu in 12-strunski kitari, ki tudi s svojim socialno-kritičnim besedilom za nekaj časa prekine vsesplošni kozmični kaos. »Adjust Me« je vsesplošna skupinska improvizacija, kjer je vse prepuščeno golemu naključju. Tu odpadejo vsi aranžerski 'zakoni fizike' in disonantni kaos spet dobi popolnoma prosto pot med svojim nebrzdanim potovanjem proti kozmičnim meglicam. »Children Of the Sun« po drugi strani vsebuje lepo spremljevalno akustično-kitarsko melodijo, katero vmes preseka angažirana fraza in Turnerjev zasanjani vokal, čeprav gre v celoti gledano za še en popoln kozmični odklop.
Bonus skladbe na ponovni izdaji albuma sta »Born To Go« ter A in B stran znamenitega singla »Silver Machine«. »Seven By Seven« je bila B-stran prej omenjenega singla; ponaša se z divjimi improvizacijami na flavti, medtem ko so poudarjeno agresivnejše bas linije že zaznavne, saj se je na basu že nahajal novi član Lemmy Kilmister. Strastni pevski pristop v režiji pokojnega pevca in pesnika Roberta Calverta se dobro usede s protopunkovskimi ritmičnimi eskapadami, medtem ko je psihadelična kitarska solaža celo ena izmed boljših v Brockovi celotni karieri. Lemmy se izkaže tudi kot glavni pevec na Hawkwind zimzelenu »Silver Machine«, ki je poleg Master of the Universe«, morda celo najbolj znan Hawkwind dosežek sploh. Ta verzija je bila, tako kot proto punk zgibanka »Born To Go«, posneta v živo med nastopom v dvorani The Roundhouse, zato ne preseneča, da je zvok v produkciji še bolj zamazan kot sicer. Lemmyev neobičajno čisti, a vseeno že prepoznavni, nekoliko okajeni vokal, je na eni izmed najtrših stvaritev v Hawkwind povesti zvenel precej drugače, kot se ga je večina navadila slišati v njegovih kasnejših Mötorhead časih.
»X in Search of Space« je definitivni spacerockovski album, ki poslušalca v trenutku izstreli v stratosfero najbolj norih zvočnih idej na tej strani galaksije, zato ne preseneča, da je že kmalu postal eden temeljnih kamnov svežega progresivnorockovskega podžanra. Od tega albuma dalje so bili Dave Brock in tovarišija nesporni gospodarji spacerockovskega univerzuma in tako je še danes. Hawkwind sicer nikoli niso sodili v 'prvo ligo' progrockovskih virtuozov, niti niso bili kdo ve kako nadarjeni posamezniki na svojih inštrumentih, vendar so bili kot enoten band sposobni pričarati edinstveno in nepozabno atmosfero. Med pozornim poslušanjem »X in Search of Space« zares odpade vsakršna 'trezna', racionalna zaznava, saj vkrcanje na Hawkwind vesoljsko ladjo vselej pomeni zmagoslavje nezavednega nad razumom.
na vrh