Ameriški prvaki prog rockovskega revitalizma Spock's Beard so se vrnili še z enim albumom s katerim so tudi osem let po odhodu soustanovitelja in kreativnega vodje Neala Morsea potrdili, da še vedno suvereno kraljujejo na področju melodično zasnovanega progresivnega rocka, kateri se oplaja predvsem na najboljših elementih do srca segajoče lirične ekspresivnosti, mavričnosti veličastnih simfoničnih aranžmajev in izjemne tehnične podkovanosti posameznih članov skupine. "X" je, kot sporoči že njegov naslov, njihov deseti studijski album in hkrati prvi, katerega izid je bil v slogu stare prakse legendarnih prog rockovskih "bratrancev" Marillion, financiran s pomočjo naročil privržencev skupine. Njihova imena so navedena v posebni izdaji albuma in znotraj skladbe "Their Names Escape Me". Sicer pa je to povsem postranski podatek, ki ni imel opraviti ničesar z glasbeno podobe plošče, katera je vnovič na ravni najboljšega obdobja z Nealom Morseom na čelu.
Ime slednjega se bo kot kaže v prihodnje vse redkeje omenjalo v zvezi z njegovo nekdanjo skupino, saj so Spock's Beard z Nickom D'Virgiliom v obojestranski vlogi glavnega pevca, bobnarja in pomožnega kitarista po zdrsu kakovosti z "Octane" (2005) že s predhodnim, odličnim albumom "Spock's Beard" (2006) dokazali, da zmorejo še vedno ustvarjati mojstrovine. "X" ni samo utrdil te pozicije, temveč še dvignil zrelostni nivo skupine za eno raven navzgor in nakazal, da če bodo Spockobradci tudi v prihodnje nadaljevali v takšnem tempu, bodo kmalu presegli obdobje od ustanovitve skupine do albuma "Snow" (2002), katero še vedno velja za njihovo najboljše.
"X" dokazuje, da fantom pri komponiranju zlepa ne zmanjka domišljije, norih idej in zvokovnih duhovičenj, katere velikokrat pogrešamo v sodobnem progresivnem rocku. Album razen tega prinaša popolnoma nepričakovano svežino. Nick D'Virgilio je poleg konstantno odličnega opravljanja bobnarskih nalog dosegel tudi svojo do sedaj najboljšo pevsko formo, medtem ko so njegove bobnarske sposobnosti in inštrumentalne sposobnosti preostalih treh "sotrpinov" kot vedno prava paša za ušesa. Povedati je treba, da je "X" po vzdušju za odtenek rahlo mračnejši in nekoliko bolj "prizemljen" album kot smo po navadi vajeni od Spockobradcev in bo kot tak gotovo všečen vsem tistim, ki so že siti pridig v "zelenem jeziku" in nenehnega veseljaštva švedske prog scene na čelu z bandi ala The Flower Kings in Kaipa.
Spock's Beard se od večine ostalih prog rockovskih revitalistov, predvsem tistih skandinavske šole, ki so se v devetdesetih letih pojavili kot odgovor na kronično primanjkovanje skupin s prvobitnim izročilom progresivnega rocka, razlikujejo predvsem po tem, da v imajo praktično vse njihove kompozicije dušo in srce ter da sta jim pojma sterilno in dolgočasno povsem tuja. Ves čas je moč občutiti tudi izjemno medsebojno povezanost, domačnost in ustvarjalno kemijo med člani skupine. Tako se na primer na albumu nahajata dve več kot 16-minutni kompoziciji, "From the Darkness" in "Jaws of Heaven", pristna prog rockovska epa, ki zaradi prepričljivega prepleta izjemnih vokalnih harmonij, melodičnosti posameznih aranžmajev in solističnih piruet mineta kot, da bi pihnil. Obe omenjeni kompoziciji sta hkrati tudi najboljši stvaritvi na albumu. Medtem, ko skrivnostni in na mesta rahlo mračni "From the Darkness" uspešno integrira moderno produkcijo s prevrtljivimi solažami, nagruvanimi bas linijami in sočnimi aranžmaji (še posebno navduši "Queenovski" zaključek), "Jaws of Heaven" prikliče v spomin najboljše čase simfoničnega prog rocka.
Z vsemi žavbami namazani klaviaturist Ryo Okumoto se brez zavor poslužuje uporabe legendarnega melotrona ter briljantnega ustvarjanja večplastnih orkestralnih aranžmajev, katerih na albumu ne primanjkuje. Za slednje so bili odgovorni gostujoči igralci pihal in godci, kar pomeni da je zvok orkestra povsem organski. V to kategorijo spada "The Emperor's Clothes", eno najlepših presenečenj na albumu, kjer v uvodnem delu presenetijo z baročnimi pihalnimi aranžmaji. Jazz fusionistično obarvani inštrumental "Kamikaze", sicer najkrajša stvaritev na albumu, je svojevrstna priložnost za Okumotove solistične izlive, ki v navezi z bravuroznimi kitarskimi podvigi Alana Morsea tvorijo pravcato epsko bitko. Vsi častilci legendarnih klaviatur kot sta mini moog in hammond orgle se bodo med poslušanjem dodobra zabavali.
Obenem se Spockobradci vneto izogibajo razvlečenih improviziranj, ki bi lahko porušile melodično strukturo posameznih kompozicij. "The Quiet House" je lep primerek neo prog rockovske epike, ki po zaslugi romantičnih vokalnih harmonij in zvoka sintetizatorjev vsebuje celo nekaj šarma osemdesetih. Nadvse dobrodošla in naravnost presenetljiva je tudi vsakršna odsotnost kakšnih baladesknih trenutkov, kjer so Spockobradci v preteklosti radi vse prepogosto zapadli v mokre izlive tipične ameriške patetike. Da ne bo pomote, v svojih besedilih sicer še vedno ostajajo večni optimisti, vendar prizemljene vrste s čutom za socialne problematike našega časa, medtem ko so metafizična pridiganja raje prepustili nekdanjemu tovarišu in njegovi samostojni karieri.
Potem, ko se je že zdelo, da bodo po odličnem predhodnem albumu težko ponovili še kaj podobnega, so Spock's Beard z "X" ustvarili enega svojih najzrelejših izdelkov, ki se lahko brez ovir primerja celo z najboljšimi dosežki Neal Morse ere kot sta "V" (2000) in "Snow" in je brez dvoma do zdaj najboljši album iz D'Virgiliovega obdobja. Album je tudi kot celota že skoraj nesramno nalezljiv, kar je dosežek, ki po navadi uspe le najboljšim. Tokrat so se na večini stvaritev odločili za skorajda popoln povratek h koreninam progresivnega rocka sedemdesetih brez kakih daljših trdo rockerskih ali pop eksperimentiranj, katerih so se tako radi posluževali v preteklosti, kar se jim je bogato obrestovalo. Veliko zaslug za to gre tudi odlični produkciji v režiji vseh članov skupine s pomočjo katere so ustvarili nadvse uspešen most med starimi in modernimi zvokovnimi niansami. Edina kritika se (vnovič!) nanaša na naslov albuma pri kateremu bi lahko pokazali vsaj nekoliko več kreativnosti, medtem ko tudi tokratna naslovnica ni nič posebnega
na vrh