Magma: Wurdah Itah

Wurdah Itah pravzaprav uradno sploh ni album skupine Magma, temveč gre za solo projekt bobnarja in vizionarja te zasedbe Christiana Vanderja. A album nekako vsi uvrščajo med Magmine projekte, zato bom temu sledil tudi sam. Album je precej primerljiv z ostalimi Magminimi, tako glede nadaljevanja Vanderjeve zgodbe, prav tako pa gre glasbeno za nekakšno nadaljevanje Mekanik Destruktiw Komandoha. Wurdah Itah sicer res nadaljuje zgodbo o planetu Kobaia, a je prav tako tvorila podlago za film Tristan et Iseult. Ko je album leta 1974 izšel na vinilu, je nosil ime filma, šele kasneje je Vander ime zamenjal za Wurdah Itah.

Wurdah Itah je, kljub temu, da v določenih pogledih spominja na MDK, precej drugačen in edinstven izdelek. Skoraj bi lahko trdili, da je akustičen. Prav tako pa je zelo bazičen in brez vsake navlake, zaradi katere je imel MDK tako močan zvok. To je bolj nežen album in na nek način tudi bolj prefinjen. Ni kitar in trobil, postava je zelo osnovna, le klaviature, bobni, bas in vokali...precej vokalov. Plošča ima najbolj razkošne vokale od vseh njihovih izdelkov iz sedemdesetih. Posebno je tudi to, da veliko glavnih vokalov odpoje kar Vander sam, s pomočje svoje žene in Klausa (ne Kinskega, temveč Blasquiza). Še en edinstven element je očitno pomanjkanje jazz elementov. Še največ jih je prisotnih pri bobnanju, pa še to je včasih precej zadržano. Drugače pa je glasba zasnovana predvsem na klasiki, rocku in seveda na operi, ki je bila takrat za njih prepoznavna vrlina. Vokalni aranžmaji so tukaj izjemni, boljši so le na KA iz leta 2004. Album sledi podobnim smernicam kot MDK, saj se nekatere teme, ki so bile očitno Vanderju pomembne, na podoben način tudi tukaj večkrat ponovijo. Pokaže pa se tudi medsebojna povezanost skoraj vseh Magminih albumov, ker se pojavijo tudi nekatere melodije iz drugih albumov, še posebej očitna je tema, ki se je kasneje ponovila na KA.

Wurdah Itah je album, ki je do tistega trenutka pomenil njihovo najbolj dostopno delo. Precej manj je preigravanja in jazza, manj je tudi nekaterih prvin, ki so mnoge ljudi odvrnile od Magme (trobila, kričeč vokal, na videz kaotično skladanje). Resda je bolj dostopen, a kljub temu je Magma ohranila umetniško vrednost in kompleksnost melodij. Dejstvo, da so znali ustvariti bolj konsistenten album le priča o njihovem glasbenem odraščanju. Vsi odigrajo zelo dobro. Še posebej se izkaže Vander, ki kar sam igra vse klaviature. Brez težav bi lahko kar sam igral klaviature na vseh albumih. Blasquiz je precej manj opazen kot na MDK, medtem ko ima Stella precej vidno vlogo. Tudi Top je nekoliko manj pomemben in njegove linije niso tako mogočne, a je to verjetno zaradi tega, ker je album bolj prefinjen in ne toliko udaren.

Nekateri potrebujejo dolgo časa, da dojamejo Magmo. Nekateri srečneži jih takoj dojamejo, nekateri (med njimi tudi jaz) morajo dolgo čakati preden opazijo kakšne prvine v njihovi glasbi, ki so jim všeč. Nekateri njihove glasbe nikoli ne razumejo. A nič ne de, saj tisti, ki se zatreskajo v njihovo glasbo, se zatreskajo do ušes. Prav ta opojna lastnost njihovih skladb je ustvarila tako veliko in vdano množico privržencev. Torej, če iščete dobro mesto za začetek s to skupino, je to kar pravi naslov. To je eden njihovih bolj dostopnih albumov in tudi eden bolj melodičnih.