John Fogerty je legendarni ameriški glasbenik in komponist, ki je na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta utelešal glasove celotne generacije. Govora je seveda o vodji takrat sila popularnega kvarteta Creedence Clearwater Revival, tudi po njihovem razpadu pa je Fogerty sledil zastavljenim smernicam in se skozi desetletja le še utrdil na mestu enega najbolj čislanih skladbopiscev v povesti rock glasbe.
Nekoč je Fogertyju polaskal sam Bruce Springsteen, ki je dejal, da je le malo skladbopiscev, ki znajo v treh minutah povedati toliko kot on. Na svoj 68. rojstni dan je Fogerty izdal svoj deveti solo album »Wrote a Song For Everyone«. Gre za zbirko starejših uspešnic, večinoma iz časa Creedence Clearwater Revival ere, nekaj solo predelav in dve popolnoma novi skladbi, za svežino katerih so poskrbeli številni gostujoči glasbeniki eminentnega pedigreja. Če je Fogerty dolga leta dobesedno ignoriral svoje najuspešnejše artistično obdobje hipijevske ere, je po rešitvi tri desetletja trajajočega spora z matično založbo Fantasy v zadnjih letih tudi sam pogosteje začel brskati po CCR zakladnici in štiri leta po zadnji studijski izdaji postregel z nekakšnim »best of« albumom, začinjenim s pridihom nove ere.
Z dvanajsterico predelav Fogerty pričakovano ni pretirano eksperimentiral, ampak se je enostavno prepustil toku originalnih zapisov in jih aranžersko prilagodil izbranim gostom. Otvoritveno Fortunate Son so Foo Fightersi zabelili s kovinskim zvokom kitar, tako skladba z izrazito anti militarističnim nabojem iz časa Vietnamske vojne ostaja še kako aktualna tudi danes. Fogertyjevo solo uspešnico Almost Saturday Night je z gostovanjem banja ovekovečil Keith Urban in jo še približal tradicionalnemu ameriškemu zvoku, temeljujočemu na izročilu countryja. Prav pridih countryja in folka je močno prisoten skozi celoten album, z lahkotnejšim pridihom je v novi zvočni podobi tako zaživela tudi naslovna skladba Wrote a Song For Everyone, posneta z mlado pevko Mirando Lambert in RATM kitaristom Tomom Morellom. Moderna produkcija je skladbam vzela del CCR žmohtnosti, ne pa tudi iskrenosti, tako tudi preoblečeni klasiki Bad Moon Rising ter Have You Ever Seen the Rain še vedno obdaja nostalgičen prizvok Fogertyjevih prepoznavnih prijemov. Nekaj novih interpretacij glede na izvirnike vsebuje drugačno razpoloženjsko noto, tako Fogerty in Bob Seger v Who'll Stop the Rain na jesen svojega življenja zvenita melahnolično, celo žalostno. Celoto zaokrožuje Proud Mary z logičnim gostovanjem kombinacije ženskega in moškega vokala, Jennifer Hudson in Allen Toussaint tako v spomin nehote prikličeta najbolj znano verzijo pesmi, pod katero sta podpisana Ike in Tina Turner.
John Fogerty se že skozi celotno solo kariero sooča z nehvaležnimi pričakovanji nadaljnje hoje po konec šestdesetih zastavljeni poti, pri čemer se drži prekleto dobro! Umetnik, znan po svojem metaforičnem razkazovanju svoje družbene angažirnosti skozi verze, zaradi česar ga brez dvoma lahko postavimo ob bok Bobu Dylanu ali Bruceu Springsteenu, na albumu predstavlja dve novi skladbi, Mystic Highway ter Train of Fools. V rahel rockerski celufon zavita komada dokazujeta, da Fogerty kljub neizprosnemu bližanju sedmi dekadi življenja še ni pozabil na svoj artistični dar, kot tudi ne na svoje poslanstvo deljenja upov mladi, delavski generaciji, saj kompoziciji prevevata optimizen in zmerno domoljubje.
Z albumom »Wrote a Song For Everyone« se je John Fogerty priklonil svoji pol stoletja trajajoči karieri in z njim dokazal, da je spore, ki so zaznamovali več desetletij njegovega ustvarjanja, že zdavnaj pustil nekje v preteklosti. Fogerty je glede na svoj dolgoletni staž izdal malo albumov, prav vsak izmed njih tako še močneje pripoveduje o umetnikovem unikatnem konglomeratu jedrnatih kitarskih fraz in metaforičnih sporočil, nič drugače ni niti z aktualnim ploščkom »Wrote a Song For Everyone«, pa čeprav bo marsikateri jenki raje še naprej vrtel stare vinilne Creedence Clearwater Revival plošče, kot avtorjevo novo interpretacijo svojih starih uspešnic.
na vrh