Najžlahtnejši britanski progresivni metalci Threshold so svojo pot začeli leta 1988, ko je glavni kitarist in spremljevalni pevec Karl Groom združil moči s pevcem Jonom Jearyem, basistom Ianom Bennettom, ritem kitaristom Nickom Midsonom in bobnarjem Tonyem Grinhamom. Iz skromnega banda, ki je igral priredbe nekaterih bolj znanih metal skupin so postopoma začeli pisati lastni material. Med profesionalce so dokončno prestopili leta 1992, ko se je Groomu, Midsonu, Grinhamu in Jearyu, ki je bil od tedaj naprej samo še basist in spremljevalni vokalist, pridružili pevec Damian Wilson, ki je bil istočasno član neoprogrockovske skupine Landmarq. V tej postavi so posneli svojo prvo skladbo »Intervention«, ki je postala del neke nizozemske progresivnorockovske kompilacije. Kmalu zatem se jim je pridružil še klaviaturist Richard West. Slednji je poleg Grooma in večkratnega povratnika Wilsona še dandanes njihov član.
Veliki preboj na svetovno progmetalsko sceno se jim je posrečil leta 1993, ko so izdali svoj studijski prvenec »Wounded Land«, ambiciozni konceptualni album, navdahnjen po istoimenski noveli Stephena R. Donaldsona. Večina skladb na »Wounded Land« se je ubadala s socialno kritičnimi tematikami kot so uničevanje okolja in nenasitno potrošništvo v obdobju vampirskega kapitalizma (»Consume To Live«, »Days Of Dearth«), prva zalivska vojna v Iraku (»Siege of Baghdad), zloraba drog (»Sanity's End«), medtem ko so se na bonus skladbi »Intervention« dotaknili grozot bosanske vojne. Socialno ozaveščena besedila so Threshold skozi leta prišla 'v kri', tako da tudi po tej plati sodijo med elito prog metala.
Band je sicer že na »Wounded Land« dokazoval, da gre izjemne glasbenike in skladatelje, katerih ni bilo moč primerjati z drugimi progmetalskimi bandi, saj so imeli popolnoma specifičen (britanski) pristop k aranžiranju in grajenju ambientalnih nians. Kljub temu, da so bili mojstri nasršenih progmetalskih pasaž s pomočjo, katerih so na posameznih delih ustvarjali mogočno vzdušje, pa se, predvsem po zaslugi klaviaturista Westa, niso branili niti posameznih simfoničnih progrockovskih trenutkov, kjer so sintetizatorske teksture posameznim aranžmajem vcepljale zvrhano galono epike. V Wilsonu so imeli enega izmed najboljših angleških pevcev sodobne progrockovske in progmetalske scene, kar je ogromno pripomoglo, da so posamezne »Wounded Land« skladbe oživele na emocionalno pretresljiv in obenem socialno buditeljski način, kar pomeni, da ponujajo izobilje 'hrane za možgane'.
Uvodna, gromoglasna budnica na vest človeštva, »Consume To Live«, je skladba z izrazitim mračnim ambientalnim utripom na račun žgočih kitarske fraz in razdraženih klaviturskih variacij. Wilsonov mogočni vokal posreduje izjemno čutno kombinacijo melodramatičnosti, sarkazma in zaskrbljenosti na račun nezadržnega uničevanja amazonskega pragozda, pljuč človeštva, ki si na ta tovrsten način koplje prezgodnji grob. Posamezni simfonični aranžmaji so v ozadju zelo lepo razporejeni, medtem ko so Groomove variabilne kitarske pasaže tudi pomemben porok melodične strukture te kompleksne kompozicije. Intenzivna atmosfera s socialno občutljivimi sporočili tako poslušalca pretrese že na samem začetku albuma.
»Days Of Dearth«, kjer se Threshold v besedilu obregnejo ob nezadržno izkoriščanje in potrošništvo tega nekoč modrega planeta, se odpre s srhljivimi ambientalnimi zavesami. Nenadoma jih preseka zlovešča kitarska fraza, ki v navezi z masivnimi sintetizatorskimi teksturami povečuje mračno vzdušje. Damien se vnovič odlično znajde v vlogi pevskega kronista 'poslednjih dni človeške civilizacije', pri čemer uživa podporo brezkompromisnih kitarskih pasaž. Slednje so v idealnem razmerju s klaviaturami in poskrbijo za kar nekaj epskih harmonij. Več kot 10-minutni ep »Sanity's End« se odpre s pompoznimi klaviaturskimi variacijami ter ognjevitimi bobnarskimi prehodi, medtem ko se Wilson odlično znajde, ko se pri petju na teatralen način vživi v vlogo paranoidnega odvisnika, ki s pomočjo drog živi v nekem lastnem, 'vzporednem svetu'. Tu člani Threshold prvič na albumu na stežaj predstavijo svoj izjemen smisel za ambientalno subtilnost, kar se zgodi v srednji sekciji, kjer zavladajo veličastne kitarsko-klaviaturske harmonije, medtem ko Wilson vnovič fascinira s svojim vokalno-čustvenim razponom.
»Paradox« je eden izmed boljših trenutkov na albumu, kjer Threshold ponekod izgradijo prepričljive mostove med prog metalom in (neo)prog rockom, tako da ni presenetljivo, da še dandanes uživajo veliko spoštovanje s strani ljubiteljev obeh omenjenih žanrov. To pot gre za epsko stvaritev v pospešenem tempu, ki vsebuje mogočen klaviaturski aranžma ter izrazito melodičen refren, kakršnega se ne bi sramovala večina neo-prog skupin. Enako velja za Westove sofisticirane in obenem pompozne sintetizatorske variacije, ki na izvrsten način podpirajo še eno odlično Wilsonovo pevsko predstavo. »Paradox«, kjer se v besedilu pojavlja večno (ne samo filozofsko) vprašanje o dolžini trajanja homo sapiensa kot dominantne vrste na Zemlji, je sicer eno izmed najstarejših del v Threshold zgodovini, saj je bilo v 'primitivni verziji' napisano že leta 1988, ko v bandu še ni bilo klaviaturista.
»Surface To Air« je še en več kot 10-minutni ep sredi katerega se zgodi marsikaj zanimivega. Besedilo tokrat seže že skorajda na religiozno področje, saj se nanaša na možnost človeške odrešitve in večen (zoroastrični in krščanski) konflikt med dobrim in zlim, medtem ko je človeštvo ujeto v sivo zono tega črno-belega spopada. Baladni uvod, kjer Wilsona, ki se vnovič izkaže kot mojster eklektičnih čustvenih nians, spremljajo razkošni simfonični aranžmaji. Gospod Groom se proslavi z inteligentno in domiselno kitarsko frazo, ki kompozicijo privede v kompleksno sekcijo z mračno-enigmatičnim ambientom in številnimi udarnimi kitarskimi variacijami. Zanimivo je, da v drugem delu nastopi prehod v melodično sekcijo s pozitivnejšo atmosfero, kjer vladajo razkošne sintetizatorske zavese in Wilsonov vokal dosega že skorajda eterično intenziteto.
Udarni »Mother Earth«, zaskrbljeni lirični nagovor 'matere' Zemlje s številnimi alegoričnimi motivi, je prepreden z žgočimi kitarskimi pasažami in brezkompromisnimi bobnarskimi prehodi. Masivne plasti Hammond orgel učinkovito podpirajo Wilsonove pevske akrobacije ter odigrajo levji delež pri tkanju skrajno dramatične atmosfere. »Mother Earth« naj bi bilo prav tako eno najstarejših Threshold del, ki naj bi originalno imelo celo akustične korenine. To je za eno najtrših »Wounded Land« skladb precej nenavaden podatek.
»Siege Of Baghdad«, kjer je band spet nekoliko bolj poudarjeno metalsko razpoložen, je mirovniška skladba številnih epskih dimenzij. Njen orientalski motiv se odlično vklaplja v besedilo o prvi veliki vojni iz serije sodobnih imperialističnih konfliktov za nadzor nad svetovnimi naftnimi zalogami, obenem pa vsebuje tudi vzporednico med srednjeveškimi križarskimi vojnami in sodobnimi križarskimi vojnami. Brezkompromisne, skorajda brutalne kitarske pasaže so podprte z destruktivnimi bobnarskimi prehodi in režečimi bas linijami, medtem ko dinamične klaviaturske pasaže vnovič vzpostavijo epske ambientalne zavese. Damien je vnovič fenomenalen pri svojem pevskem posredovanju vojnih grozot in nesmislov. V srednjem delu se Karl za kratek čas pozabava tudi s flamenko kitaro, preden se skladba vrne nazaj v vladavino udarno-pompoznih ritmičnih nians. »Keep It With Mine« zaključi regularni del albuma na optimističen način. Ta prelepa, akustično usmerjena balada v vsesplošno mračno naravo »Wounded Land« vnese redek žarek upanja, medtem ko se Damien med svečanimi pastoralno-orkestralnimi aranžmaji izkaže v svoji najbolj ganljivi in emocionalni pevski podobi.
Odlična bonus skladba »Intervention«, ki je bila ustvarjena leta 1992 in se je originalno nahajala na japonski verziji »Wounded Land«, medtem ko se je leta 2001 znašla na ponovni izdaji albuma v domeni založbe Inside Out, se odpre z daljšim inštrumentalnim uvodom. Temu sledi pravcata ambientalna eksplozija s prehodom v udarno sekcijo, kjer nasršene kitarske pasaže v zaledju z izvrstno harmoniziranim sintetizatorskim zaledjem vzpostavljajo vrhunsko melodramatično vzdušje. Edina pomanjkljivost te odlične skladbe je njen nenadni, prezgodnji izhod, ki zveni kot, da bi članom banda nenadoma zmanjkalo idej, kako kompozicijo privesti do smiselnega zaključka. Besedilo je eno izmed najglobljih v Threshold povesti ter vsebuje ostro kritiko ne tako davne balkanske morije, kjer se v besedilu med drugim omenja tudi Tita, razpad bivše skupne države, oblegano Sarajevo, zahodno hipokrizijo in ponorelo klanje z etničnim čiščenjem, ki je temu sledilo.
Konceptualni manifest »Wounded Land« ni bil samo eden najboljših prvencev kateregakoli prog metal banda, temveč upravičeno velja za klasiko žanra, ki je Threshold izstrelila med najbolj vznemirljive predstavnike sodobne prog scene. Wilson je žal pred začetkom turneje v podporo »Wounded Land« postal preveč zaseden z drugimi obvezami, predvsem do svojega tedanjega 'matičnega' banda Landmarq, zato jih je (za nekaj časa) moral zapustiti. Na njegovo mesto so privedli Glynna Morgana, ki pa je zdržal samo za album »Psychedelicatessen« (1994) in eno turnejo, nakar se je Wilson na vsesplošno presenečenje in navdušenje privržencev (za kratek čas) leta 1997 spet vrnil nazaj k svojim starim pajdašem. »Wounded Land« obenem ostaja edini Threshold album z originalnim bobnarjem Tonyem Grinhamom.
na vrh