Saga: Worlds Apart

"Worlds Apart" je za kanadske art rockerske posebneže Saga pomenil veliki komercialni preboj, ki jih je popolnoma nepričakovano izstrelil med najbolj iskane progresivne skupine tistega časa, od tu naprej tudi za večino poslušalcev glasbenega mainstreama, ki sicer niso kaj dosti dali na simfonični prog iz katerega sicer izhaja osnovni zvok skupine. Album je še danes njihov najbolj prodajan, navrgel pa jim je tudi tri radijske hite kot so "On The Loose", "Time's Up" ter "Amnesia". Ob tem bi večina hitro pomislila, da so nenadoma začeli množično razprodajati svoj na daleč prepoznaven glasbeni izraz in se prilagajati tedanjim glasbenim trendom kot je to množično počela velika večina progresivnih "dedkov", ki so v 80-ih poskušali na hitro osvojiti MTV generacijo s popolno diskreditacijo svoje nekdanje podobe. S Sago ni bilo tako predvsem zato, ker njihov glasbeni izraz že od začetka ni skrival svojih močnih pop oz. new wave referenc in visoke melodičnosti, kateri pa sta bili vselej v ustreznem sozvočju z za progresivni rock značilnimi večplastnimi simfoničnimi aranžmaji, udarnimi hard rockerskimi kitarskimi pasažami in inteligento poezijo skupaj s konceptom katerega se ne bi sramovali niti najboljši pisci znanstvene fantastike. "Worlds Apart" je za več let njihov poslednji album, ki vsebuje skrivnostna "poglavja", ki tvorijo futuristični koncept o ukradenih Einsteinovih možganih in posledično vojno med ljudmi in kibernetičnimi kobilicami. Slednje so poleg "poglavij" za lep čas izginile iz njihovih naslovnic, kar je bila brez dvoma ena izmed posledic komercialnega uspeha in poskusa še večje popularizacije za širši krog občestva.

Na "Worlds Apart" je že opaziti nekoliko večjo vsebnost new wavea, kar je tudi logična posledica spremenjene produkcije, vseeno pa so ob tem še vedno prisotni vsi tradiconalni elementi, ki jih od daleč ločijo od ostalih progresivnih pop bandov tistega časa. Na njem se nahaja nekaj najboljših in najkompleksnejših del v njihovi karieri, kar zgovorno priča o odličnosti albuma s katerim so nase prvič opozorili tudi glasbeni mainstream. Pravzaprav nikakor ne najdem pravega odgovora zakaj jim je uspelo ravno z njim razen tega, da se je ravno takrat pojavil MTV, ki je z množičnim predvajanjem njihovih videov tedaj še skrbel, da se je dobra glasba širila tudi v deveto vas. Tu je moč najti prav vse odlike, ki so iz prejšnjih treh albumih naredili takšne čudovite posebneže: sočni aranžmaji na več delnih linijah električnih klaviatur in sinthov Jima Gilmourja in basista Jima Crichtona, obširni inštrumentalni detajli, preprost vendar masiven ritem izpod prstov bobnarja Steve Negusa, energične kitarske pasaže Iana Crichtona in mogočen, karizmatičen vokal Michaela Sadlerja. Le da tokrat s še večjo prefinjenostjo kot kdaj prej združujejo elemente simfo proga, hard rocka in new wavea ter iz njih ustvarijo inteligentno strukturirane pop skladbe kot tudi nekatera dela, ki so bližja tradicionalnemu progresivnemu rocku.

Otvoritveni "On The Loose" je bil njihov prvi veliki radijski hit. Kljub temu ni na njem
ne duha ne sluha o kakšni razprodaji klasičnega Saga zvoka saj je govora o pristni klasiki in enemu izmed njihovih najboljših del. Tenkočutna plast amibentalnih sinthov se lepo preliva z energično vokalno ekspresijo skozi katero režejo zobati kitarski rifi. Mogočen, dramatičen refren nam posreduje inteligentno poezijo, ki jo nadgradijo duhoviti časovni prehodi v katerih ne manjka vrste pogumnih inštrumentalnih pasaž, katerih si navaden, z lovom za hiti obsedeni, pop rock band ne bi nikoli drznil privoščiti. Za vse prste oblizat. "Wind Him Up" je prav tako še ena izmed najboljših del v njihovi zgodovini in radijski hit. Za preprostim ritmom in tenkimi, finimi plastmi melodičnih sinthov se skriva izjemna globina, ki seva iz Sadlerjeve dramatične ekspresije, ki pride do polnega izraza ob refrenih, kjer notri čudovito vpadejo še ambientalne klaviature. Za še večjo melodičnost in dramatično stopnjevanje poskrbijo subtilne pasaže na Crichtonov kitari in utripanje moog sintha. Prava poslastica za vse ljubitelje neo progresivnih melodij. Sledi še drugi radijski hit, "Amnesia", brez dvoma najbolj komercialno delo na albumu, ki je tako rekoč popoln new wave v stilu kakšnih Ultravox. Polje ambientalnih sinthov nadgrajuje ultra melodični refren, duhoviti zvoki na moogu in dobri prehodi na bobnih, ki ustvarjajo romantično vzdušje. Zelo zanimiv in všečen eksperiment na področju new wavea, ki dokaže, da se da tudi znotraj te glasbene zvrsti na dolgo in široko eksperimentirati. "Framed" je povsem soliden AOR s funky ritmom, duhovitimi zvoki klaviatur in spremlevalnimi vokali, ki ne ponuja kakšnih artističnih presežkov vendar Saga v drugem delu ponovno presenetijo z duhovitim inštrumentalnim vložkom, ki razbije vsakršno možnost monotonosti. Še posebno imenitna je Ianova solaža z vrsto obešanj na tremolu. Sentimentalna pop balada "Time's Up", tretji radijski hit, je ena manj zanimivih stvaritev na albumu, ki skoraj bolj potegne na pozne Roxy Music kot pa na klasično Sago. Še celo, sicer vselej na daleč unikaten Sadlerjev vokal tu nekoliko vleče na Bryana Ferrya. Monoton, lahkoten ritem vlečejo ven dobri slidi na kitari in tenkočutna plast sinthov prek katerih je celo zaznati elemente, ki jih še danes najdemo pri Marillion. Solidni "The Interview", kjer mešajo pop in hard rock, je mnogo bolj všečna stvaritev, prežeta z najboljšimi elementi skupine kot so navit, žagajoč rif, vrsta živopisanih klaviatur in odličen refren. Prelepa balada "No Regrets (Chapter V)", katero odpoje klaviaturist Gilmour, naposled spet postreže z enim izmed legendarnih poglavij, katero opisuje Einsteinovo pomiritev z novim telesom in poslanstvom. Gilmourjevo srce parajoča vokalna predstava in tenkočutno igranje klavirja, katerega v ozadju spremljajo ambientalne planjave sinthov, so glavni tvorci enega izmed njihovih najlepših del. Inštrumental "Conversations" z močno vsebnostjo duhovitih elektronskih zvokov, ki se mešajo z Ianovimi slidi na kitari, svoja duhovičenja pa prvič jasneje na basu pokaže tudi Jim Crichton, je nadvse zanimiv eksperiment na katerem Saga jasno pokažejo svoje izjemne tehnične zmožnosti. Epski "No Stranger (Chapter VIII)", poglavje v katerem se kobilice odločijo ustvariti svet brez "tujcev", je veliki progresivni vrhunec albuma, ki se odpre z zvoki utripanja srca in sinthov. Nakar se vzdušje spet pošteno zagreje prek vpada udarnega kitarskega rifa in dramatičnega petja. Mojstri ambienta ponudijo vrsto sočnih inštrumentalnih vložkov in veliko presenečenje, ki nastopi v drugem delu in popolnoma nepričakovanim zaključkom. Saga zopet potrdijo svojo tradicijo, da je zadnje delo na albumu eden izmed njegovih vrhuncev.

"Worlds Apart" je ključni album v ustvarjalnem opusu skupine, ki prikaže kolektiv na vrhuncu njegovih sposobnosti in artističnega navdiha. Če bi ga Sago ocenjeval samo z vidika pop skupine bi ga z lahkoto označil za njihov najboljši album. Z glediščne točke progresivnega rocka pa je nekoliko manj zanimiv, saj so na njem skoraj v celoti izginila tista značilna inštrumentalna duhovičenja, ki so ustvarjala neko posebno vzdušje med shizoidnostjo in razsvetljenstvom. Saga so se do tu že precej zresnili, lahko bi se reklo, da so na nek način tudi dozoreli, vendar sem od tega albuma naprej do velike "renesanse" konec 90-ih, ko so obnovili svojo nekdanjo veličino, začel vse bolj pogrešati kobilice, "poglavja" in tisti njihov zabavni, šegavi, nezgrešljivi zvok. Od tod naprej je sledila vse večja komercializacija, ki jim sicer nikoli ni v celoti odpihnila možganov vseeno pa "Worlds Apart" za vrsto let predstavlja njihov poslednjo klasiko in potrebno je bilo čakati vse do albuma "Full Circle" (1998) preden so se Saga vrnili takšni, kakršne sem imel najraje.