House Of Lords: World Upside Down

House Of Lords, ki so se vrnili na sceno s poizkusom oponašanja modernih zvočnih avantur z "The¨Power And The Myth" (2004) in se skušali spraviti v denar, kar jim ni uspelo, so si z "World Upside Down" naposled natočili čistega vina in se vrnili h svojim koreninam oziroma na album "Demons Down" (1992). Tako prinaša stari znani zvok skupine, visoko melodične pompozno zveneče hard rock udarne pesmi in znova so tu z refreni, ki obstanejo v ušesu s prvim poslušanjem.

Verjetno je glavni krivec za to dobrodošlo spremembo House Of Lords njihov ustanovitelj Gregg Giuffria, ki pa to pot ni član skupine, pač pa je eden najpomembnejših dejavnikov za tako ustvarjeno podobo "World Upside Down". Giuffria prinaša tisti zahtevani prepoznavni zvok!

Na albumu se čuti, da so House Of Lords odrasli. Pevec John Christian je prispeval v karieri skupine najboljšo vokalno interpretacijo doslej. K temu je nujno potrebno dodati okusni doprinos vražjega riffinga in odličnih vživetih solaž kitarista Jimija Bella, h kateri ustvarja potrebno kontrastno zvočno globino čvrsta ritem sekcija basista Jeffa Kenta in bobnarja B.J. Zampa-e, ki je igral tudi na Michael Vescera Project. Skratka skupina v tej prenovljeni formaciji dokazuje da zna skladati skupaj material, ki uspe prepričati in da poseduje pravo delovno kemijo ter s tem dejstvo, da House Of Lords nikakor niso še za v staro šaro.

12 pesmi, neupoštevajoč uvodnega dela, preprosto ni slabih, vsekakor pa kvalitetno nihajo. Med njimi izstopajo zlasti vnteljiva Rock Bottom ali pesem višjega "groova" I Am Free, ki dokazuje da so House Of Lords še kako mladostno nabrušeni, ob tej pa na drugi strani lahko uživamo ob skladbah, kjer prevladuje umirjenost in zrelost skladanja, katera se odraža v dovršeni epskosti refrenov srednje hitrih These Are The Times, My Generation ali S.O.S., medtem, ko so House Of Lords, ki so znani po obvladovanju pisanja udarnih balad in pol-balad, uspeli prepričati v tej prvini znotraj naslovne pesmi albuma ter v Fields Of Shattered Dreams. Seveda so ob tem definitvno pretiravali saj pol balada All The Pieces Falling izzveni v dodani stopnji patetike že prav solzavo otročje in jemlje albumu dinamiko. Vsekakor  je njena na vključitev poteza preveč na albumu, saj je polbaladno zastopan s kar tremi komadi. Ta patetika je navadno prisotna pri mnogih ameriških hard rock bendih kova House Of Lords in se z leti očitno poglablja, kar je edina opazka, ki zna odvrniti ljubitelje realizma vsakdanjika, od "World Upside Down".

Konec koncev so House Of Lords naredili z "World Upside Down" dostojen povratek na sceno, ki ga "The Power & The Myth" (2004) pač ni bil sposoben. Lansirali so album, ki je potrdil pričakovanja in kateri prinaša glasbeni nivo, ki ga bo vesel sleherni ljubitelj ameriškega pristopa v melodičnem hard rocku, s to opazko, da gre za album, na katerem novi House Of Lords definitvno še skrivajo rezerve in ki ga bo imel njegov naslednik nekoč možnost še v marsičem nagraditi.