Van Der Graaf Generator so bili med tistimi, vse bolj redkimi pionirji progresivnega rocka, ki so tudi v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja uspeli zadrževati zavidljivo kakovostno raven svojih studijskih dosežkov in ko je prišel čas (začasnega, vendar dolgega) razpada so se lahko poslovili z zadovoljnimi nasmeški na obrazih. »World Record«, ki je bil skoraj trideset let (do leta 2005) poslednji album klasične Van Der Graaf Generator postave, je izšel v času tik pred punk eksplozijo, razmahom novega vala ter rojstvom NWOBHM scene.
Pevski kameleon in vizionarski skladatelj Peter Hammill, ki se je tedaj začel vse bolj aktivno posvečati prav tako izjemno plodoviti samostojni karieri, briljantni organist Hugh Banton, z vsemi možnimi virtuoznimi triki podmazani pihalist David Jackson ter bobnarski mogočnik Guy Evans so z »World Record« (ne samo glasbenemu) svetu sporočili, da se njihove temačne, postapokaliptične vizije sredi vse bolj ciničnih sedemdesetih, ko so padle poslednje iluzije precej naivnih šestdesetih ter tik pred rojstvom pogoltnih in materialističnih osemdesetih, ko se je pripetilo rojstvo neoliberalizma, na žalost pospešeno uresničujejo.
Njihova druga plošča v letu 1976, po mojstrovini »Still Life«, je bila še ena klasika progresivnega rocka v pravem pomenu besede. Obenem je vsebovala številne zvočne elemente, kateri so že napovedali pojav vseh prej naštetih glasbenih smeri ter je tako samo še dodatno učvrstila vizionarski status tega kultnega banda. Podobno kot v primeru »Still Life« so bile nekatere kompozicije, ki so izšle na »World Record«, v embrionalni obliki napisane že leto prej, še v obdobju snemanja klasike »Godbluff« (1975), ko so se člani banda, po vnovični vrnitvi 'med žive', znašli sredi pravcate skladateljsko-ustvarjalne eksplozije.
»World Record« se odpre na relativno razdražen in rahlo kaotičen način, s cinično zabeljenim »When She Comes«, kjer vokalni kameleon Hammill, sredi nabrušenih orglarsko-saksofonskih jurišev, ne varčuje s svojim ognjevitim srdom nad ženskim 'kameleonstvom', se pravi temo, ki bo leto kasneje zaznamovala njegov odlični solo album »Over« (1977). Nekaj briljantnih, jazzovsko usmerjenih improvizacij, ob bombastičnih ritmičnih preskokih v srednjem delu, pripravi teren za gromovito nadaljevanje, ki vrhunec doživi v strastnem refrenu, med katerim pevskega 'gromovnika' kar trga od besa.
Njegova togotnost se za trenutek umiri na »A Place to Survive«, kjer se mračna, postapokaliptična atmosfera stopnjuje iz sekunde v sekundo, medtem ko se orgle, saksofon in bobni že kmalu zakadijo v divji borbeni ples. Nad njimi ves čas poveljuje pevsko grmenje 'jezičnega doktorja', ki se kar trese od besnila, medtem ko Evans ne pojenja z ognjevitimi bobnarskimi krošeji s čimer še poveča peklensko vzdušje. Tudi tu člani banda ob ravno pravšnjih trenutkih demonstrirajo izjemno domiselnost in spontanost pri snovanju duhovitih improvizacij. Nekdo je nekoč izjavil, da bi hudič s svojim bandom med nastopom v peklu zvenel zelo podobno kot VDGG, kar sploh ni daleč od resnice.
»Masks«, še ena briljanta kompozicija številnih nepredvidljivih zasukov, se z besedilom navezuje na 'maske', ki si jih pripadniki 'razvitega' sveta vsak dan nadenejo v javnosti, da 'igrajo' svoje družbeno določene vloge, pa tudi na zelo pogost pojav, ko so ravno razni komedijanti, klovni in burkači, ki vsakodnevno skrbijo za salve smeha, privatno pravzaprav najbolj nesrečni ljudje, potem ko po koncu predstave s solzami v očeh odložijo svoje maske.
Centralno mesto na »World Record« pa zavzema epski, več kot 20-minutni magnum opus z naslovom »Meurglys III (The Songwriters Guild)«, ki predstavlja enega izmed najboljših poglavij ne samo celotne VDGG kariere, temveč kar celotnega progresivnorockovskega gibanja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nenavadni naslov tega superepa je pravzaprav naziv Hammillove električne Guild kitare, katero v besedilu označuje za svojo edino prijateljico, kateri lahko zaupa. Lik v besedilu sicer ni avtobiografski, temveč govori o fiktivnem glasbeniku, ki se je popolnoma zaprl v svoj svet, potem ko do človeške vrste čuti takšno odtujenost, da se pogovarja samo še z živalmi, rastlinami in kitaro.
Postapokaliptična atmosfera v tej epski sagi o odtujenosti se začne razraščati že od prve sekunde dalje, ko se divje saksofonske pasaže prepletajo s priostrenimi električnokitarskimi frazami ter zloveščimi orlgarskimi variacijami. Strast ter patos, katera gospod Hammill vloži v svojo pevsko predstavo, sta vnovič razred zase, medtem ko na svoji električni kitari izvabi kar nekaj nadvse prebrisanih in izvirnih kitarskih rifov. Tudi daljša inštrumentalna sekcija z razburkanimi improvizacijami, s pomočjo katerih se stopnjuje zlovešča atmosfera, ki nastopi v srednjem delu tega superepa, predstavlja posebno poglavje glasbenega pustolovstva. Zanimiv preobrat atmosfere ponudi tudi popolnoma nepričakovan, vendar pogumen in duhovit prehod v daljšo, inštrumentalno reggae sekcijo, kar je prav gotovo eden najbolj nenavadnih trenutkov v zgodovini teh vizionarskih progrockovskih legend.
Za grandiozni finale pa VDGG postrežejo z epskim zimzelenom, »Wondering«, ki predstavlja enega izmed najbolj veličastnih trenutkov njihove kariere in tako rekoč popolno slovo od njihovega najbolj plodovitega ustvarjalnega obdobja. Prekrasen orglarski aranžma na sijajen način nudi oporo Petrovi ekstravagantni pevski predstavi v katero vloži ves svoj poetični zanos, medtem ko v besedilu, prek spretne rabe različnih metafor, nazorno napove, da se bo bodo VDGG v klasični postavi nekega dne spet zmagoslavno vrnili. Zmagoslavni in obenem balzamični refren z večglasnimi harmonijami se v ušesih zasidra še dolgo po koncu tega imenitnega albuma.
Kljub temu, da je »World Record« v primerjavi s predhodnikom »Still Life« pogostokrat gledan nekoliko 'zviška', pa v resnici ni šlo za skorajda nič slabši dosežek, temveč je z njim klasična Van Der Graaf Generator postava za dolgo časa ustvarila svojo poslednjo studijsko mojstrovino. Minimalne zvočne inovacije in slogovne spremembe so jim kvečjemu koristile, kar pomeni, da so člani banda iz sebe vnovič potegnili najboljše skladateljske in inštrumentalne vrline. Tudi kar nekaj kritikov tistega časa je ob izidu dobro sprejela »World Record« in nekateri so celo napovedovali, da se bo z njim VDGG odprlo tudi po komercialni plati, vendar se potem na žalost (ali na srečo; odvisno od točke gledišča) ni zgodilo.
Kmalu po izidu »World Record« so se VDGG prvič v svoji karieri podali čez Atlantik ter nastopili v Kanadi in ZDA, vendar je bila turneja s finančnega stališča neuspešna. V tem času je Banton postal zasičen nad napornimi turnejami, obenem pa je želel več časa posvetiti svoji družini. Tudi Jackson si je zaželel nekaj več odmora in to je pripeljalo k prezgodnjemu razpadu klasične VDGG postave. Hammill in Evans sta se v naslednjem letu odločila nadaljevati naprej pod skrajšanim imenom banda 'Van Der Graaf', zato sta k sodelovanju pri naslednjem studijskem projektu povabila nekdanjega člana, basista Nica Potterja ter violinista Grahama Smitha (ex-String Driven Thing). Epizoda pod skrajšanim imenom in v spremenjeni postavi je trajala samo eno leto, vendar dovolj dolgo, da so posneli še en studijski (»The Quiet Zone/The Pleasure Dome«, 1977) ter dvojni koncertni album (»Vital«, 1978), na kar je sledilo nepričakovano, več kot petindvajset let dolg mirovanje, ko so še najbližji stik z osupljivim svetom VDGG nudili Hammillovi solo albumi.
na vrh