Vsakega imperija je enkrat konec. Začetek (prvega) razpada legendarne progresivnorockovske superskupine Emerson, Lake & Palmer (skrajšano ELP) se je začel leta 1977, ko so si s serijo bizarnih studijskih in koncertnih odločitev za lep čas zapečatili svojo usodo. Najprej je, po daljšem odmoru sredi sedemdesetih, ko so razmišljali, da bi se lotili individualnih solo karier, padla odločitev, da bodo posneli album »Works Volume I« (1977), ki je, poleg peščice skupnih stvaritev, večinoma vseboval individualne skladateljske dosežke vseh treh članov, se pravi klaviaturskega virtuoza Keitha Emersona, odličnega pevca/kitarista/basista Grega Lakea in bobnarskega velemojstra Carla Palmerja. Končni rezultat je bil še vedno zelo soliden, a to nekako 'ni bilo več to'. ELP v drugi polovici sedemdesetih niso bili več porok glasbene inovativnosti in ustvarjalna kemija med triom se je začela vse bolj razgrajevati.
Na večini »Works Volume I« kompozicij so ELP zveneli skladateljsko izčrpano in kar nekako naveličani drug drugega. Novi material, čeprav še zdaleč ne slab, pa je bil po kvaliteti, atmosferi in emocionalni globini daleč za njihovimi preteklimi studijskimi dosežki. Temu je sledila še finančno neznansko potratna koncertna turneja na kateri jih je spremljal 70-članski orkester, kateremu so se morali odpovedati še pred evropskim delom turneje. Sredi vseh teh orkestralnih spremljevalnih glasbenikov je legendarni trio dejansko začel izgubljati svojo dušo. Že tedaj, po koncu omenjene turneje, bi morali preprosto reči 'bobu bob' in nehati v trenutku, ko jih je večina še imela v lepem spominu, toda na žalost je kultna trojica popolnoma izgubila stik z realnostjo in na vsak način poskusila oživiti že pošteno pešajočo popularnost in relevantnost.
Namesto, da bi se rajši posvetili solo karieram, če že niso več našli pravega navdiha in skupnega skladateljskega jezika, so v istem letu (1977) skupaj spacali skladateljsko strogo individualistično usmerjen album »Works Volume II«, ki je bil še veliko slabše nadaljevanje predhodnika »Works Volume I«. Na njem so na plano pokukali nekateri najslabši skladateljski, pa tudi inštrumentalni ekscesi legendarnega tria, ki se je želel nekako na silo spremeniti in prilagoditi tedanjim glasbenim trendom. Vsesplošno, kronično pomanjkanje osvežilnih skladateljskih idej, ki se je začelo čutiti že na predhodnem dosežku, je to pot izbruhnilo v vseh svojih razsežnostih.
Najprej pa naj se izpostavijo redke pozitivne lastnosti tega dosežka, ki ELP še dandanes ne more biti v čast. »Works Volume I« vsebuje samo štiri skladbe, katere so še danes vredne poslušanja in sicer so to Lakeova božična klasika »I Believe in Father Christmas«, Palmerjev jazzovski solistični odklop na »Bullfrog« ter dva 'arhivska' dosežka, skupinski inštrumental »When The Apple Blossoms Bloom In the Windmills Of Your Mind I'll Be Your Valentine« ter »Brain Salad Surgery«. Pri slednjih dveh gre sicer zgolj za nekoliko reanžirani verziji 'bonus' skladb, ki sta nastali 'davnega' leta 1973. Kljub njenemu naslovu se »Brain Salad Surgery« ni znašla na istoimenskem albumu za katerega se je izkazalo, da je bil tudi poslednja ELP studijska mojstrovina. Ne glede na to predstavlja enega redkih svetlih trenutkov na »Works Volume II«, kar veliko pove o vsesplošni (ne)kvaliteti »Works Volume II«, albuma brez smerokaza in vizije.
Z »I Believe in Father Christmas« se je Lakeu ob lirični asistenci nekdanjega King Crimson soborca Petra Sinfielda, ki je pomagal tudi na nekaterih ostalih dosežkih, posrečilo ustvariti božični zimzelen, ki se še danes pogostokrat predvaja ob decembrskih praznikih. Glavni rif med obema verzoma je bil sicer sposojen od ruskega skladatelja Sergeja Prokofljeva, pri čemer je Lake odigral akustično-kitarsko melodijo in navdušil z vživeto pevsko predstavo. Glede samega besedila se še danes ustvarjajo polemike. Po Lakeovih besedah gre za protest proti komercializaciji Božiča, medtem ko Sinfield trdi, da njegovo besedilo govori o izgubi otroške nedolžnosti in vere v čudeže, kar pa ni tako pomembno. Tisto kar je najbolj važno je to, da gre za eno redkih del na »Works Volume II«, ki je odpeto in odigrano s srcem.
Precej kaotični »Bullfrog« predstavlja Palmerjevo solistično jazz rock fusion improviziranje, pri katerem sta mu kot skladatelja in gostujoča glasbenika (originalno sploh nista bila navedena) asistirala basist Colin Hodgkinson (kasneje Whitesnake in Spencer Davis Group) ter saksofonist Ron Asperey, člana jazz skupine Back Door. Dandanes bi znal biti zanimiv vsem ljubiteljem improvizacijskih jazz rock odklopov, medtem ko slogovno nima skoraj ničesar skupnega s tem kar so ELP ustvarjali skozi glavnino svoje kariere.
To so torej edine štiri »Works Volume II« skladbe, ki so vsaj solidne, če ne drugega, čeprav bi se na vseh njihovih najboljših dosežkih uvrstile kvečjemu le kot bonus material. Preostanek albuma namreč predstavlja skorajda popolno negacijo samega ELP bistva, kajti te skladateljsko in inspirativno precej uborne stvaritve predstavljajo vse prej kot progresivnorockovsko inovativnost in so zgolj precej patetičen poskus lovljenja trendovske relevantnosti za vsako ceno. Otvoritveni »Tiger In a Spotlight«, ki je izšel tudi kot neuspešni single in ima korenine prav tako že v letu 1973, je ena redkih skupnih skladateljskih stvaritev na albumu. Tudi tu je besedilo prispeval prej omenjeni Sinfield. Ta na klavirju usmerjeni salonski rocker z blues elementi je s svojo popolnoma raztreseno ritmiko in nenavdahnjenim mrcvarjenjem moog modularja nekaj najbolj dolgočasnega kar so ELP kdaj ustvarili v svoji karieri.
Emerson se na ragtime umotvoru »Barrelhouse Shake-Down« spremeni v salonskega igralca klavirja, se pravi parodijo samega ter se ob simfoničnih aranžmajih, ki bi sodili nekje v čas med obema vojnama, izkaže kot glasbenik, ki je popolnoma izgubil jasno zvočno vizijo in koncept. »Watching Over You« je precej solzava Lakeova folk balada na akustični osnovi, kjer je z ljubezenskim besedilom vnovič pomagal stari pajdaš Sinfield, kateri se je iz metafizičnega posebneža pretvoril v še enega klišejskega poeta z 'zlomljenim srcem'. Bizarni hibrid med jazz rock fusionom in pompom z naslovom »So Far So Fall« je ena redkih stvaritev na albumu, katero so ELP ustvarili in odigrali skupaj. Tudi tu ni moč najti 'ne glave, ne repa', najhuje pa je to, da je vse skupaj odigrano in odpeto brez duše, kot da bi svetu na vsak način želeli dokazati, da lahko poskusijo nekaj novega, čeprav so samo na novo zapakirali že stokrat prežvečene jazzovske ideje iz petdesetih oziroma šestdesetih let prejšnjega stoletja.
»Maple Leaf Rag«, priredba Scotta Joplina, bi se lahko označilo za enega najbolj neslavnih poglavij Emersonove kariere. Še ena klavirska vrnitev v čas med obema vojnama se, kljub asistenci Londonskega filharmoničnega orkestra, izkaže kot slaboumen ragtime eksces, ki je na srečo dolg natanko dve minuti. »Close But Not Touching« je še en Palmerjev jazz rocker, ki je tokrat sicer nekoliko bolj melodične narave, a se izrodi v leglo raztresenih improvizacij, še preden se lahko razvije v nekaj oprijemljivejšega.
Priredba Lexa Lewisa z naslovom »Honky Tonk Train Blues« v Emersonovi salonsko-klavirski izvedbi predstavlja nekaj najbolj groznega, kar se je lahko pripetilo tej legendarni skupini; klaviaturska legenda je začela igrati salonski honky-tonk blues. Nekako je ironično, da so ravno Emersonove solo stvaritve najslabše od vsega na »Works Volume II«, glede na to, da je bil v njihovih zgodnjih letih ravno on glavna ELP atrakcija in je pravzaprav njihov res edini popolnoma nenadomestljivi član. Za 'veličastni finale' Emerson in Lake ponudita klavirsko usmerjeno balado »Show Me The Way To Go Home«, še eno utrujeno priredbo iz 'predpotopne ere' časov med obema vojnama, ki poskrbi za bled zaključek bledega albuma.
Kdor se ne zna pravi čas umakniti z obzorja tvega, da ga zgodovina na koncu povozi. Natanko to se je zgodilo ELP z »Works Volume II«, ki ga celo najbolj mazohistični privrženci legendarnega tria le stežka poslušajo dvakrat zapored. Žalostno je, kako se je formacija, ki je ustvarila nekatere najboljše, najbolj inovativne in vznemirljive dosežke v povesti progresivnega rocka tako rekoč izrodila v svojo negacijo. Popolnemu ustvarjalnemu zatonu navkljub so bili ELP proti izteku sedemdesetih še vedno veliko ime, tako da se je »Works Volume II«, kljub prosluli glasbeni vsebini, v komercialnem smislu precej solidno odrezal. To je dalo gospodom Emersonu, Lakeu in Palmerju dovolj motivacije, da so naslednjo leto posneli še en studijski album, »Love Beach« (1978), ki je bil še celo večja polomija kot »Works Volume II«. Nato so za dolgo časa odšli na zaslužen počitek, kajti razpad sistema je bil preprosto neizbežen.
na vrh